Kateri pristop je pravi zame? Coaching, supervizija, svetovanje ali terapija?
vesna@intia.si
Kaj so coaching, supervizija, svetovanje in terapija, in kaj mi lahko ponudijo?
Vse štiri metode so usmerjene v izboljševanje kvalitete življenja, katero med naštetimi izbrati za delo na sebi, pa je odvisno od vaših trenutnih želja po določenem cilju, energije, ki ste jo pripravljeni vložiti, izzivov, ki ste jih pripravljeni nasloviti in vaših osebnostnih lastnosti. Odgovornost strokovnjaka je, da oceni, če je res on tisti, ki vam lahko pomaga, oziroma če je pristop s katerim se ukvarja, pravi za vas.
Kako izbrati metodo oziroma katera je za vas najbolj primerna?
Coaching: se uporablja za usmerjanje posameznikov in skupin k akciji, k doseganju vidnih rezultatov, ciljev in predvsem pri spodbujanju uresničevanja osebnega potenciala in talentov. Coaching ni primeren za ljudi, ki se trenutno soočajo s težjimi preizkušnjami ali z intenzivnim stresom.
Supervizija: je primerna za strokovnjake, ki se na dnevni ravni ukvarjajo z vodenjem ljudi, kot tudi za time, organizacije, delovne skupine in druge organizirane skupine, ki stremijo k izboljšanju delovnih procesov, komunikacije ter odnosov. Prav tako je supervizija pomembna za zmanjševanje in obvladovanje stresa na delovnem mestu.
Svetovanje: se uporablja za reševanje težav s področja lažjih do zmernih čustvenih izzivov in stisk ter za naslavljanje in obvladovanje stresa, pri večjih življenjskih spremembah, kjer ni potrebna poglobljena terapevtska obravnava, ampak za napredovanje zadošča usmeritev, napotek, nasvet ali pomoč pri samorefleksiji.
Terapija: se uporablja kot podpora in zdravljenje stanj po težkih življenjskih preizkušnjah in pri soočanju z velikimi življenjskimi spremembami, kot so smrt bližnje osebe, ločitev, in tudi stanjem, kot so depresija, tesnoba in podobno.
Kaj se dogaja v procesu dela na sebi z uporabo ene od naštetih metod?
Coaching: Usmerjeni smo v sedanjost s pogledom v prihodnost, razvijamo se na osebnem in strokovnem področju; idejni načrt uresničujemo z izvajanjem in evalviranjem akcijskega načrta.
Supervizija:
Razvijamo se na strokovnem področju, teorijo integriramo v prakso in prihajamo do novih uvidov, spoznanj in ravnanj, tako da reflektiramo lastne izkušnje pri delu.
Svetovanje: Svetovalec pomaga usmeriti osebo k rešitvi, po tem, ko se oseba odloči, kaj je za njega prava odločitev in naslednji korak, ki bi lahko rešil izziv na čustvenem, mišljenjskem ali vedenjskem področju.
Terapija:
Poudarek je na zviševanju kvalitete življenja preko razreševanja vzrokov notranjih stanj, razumevanja vplivov zgodnjih življenjskih izkušenj in iskanja funkcionalnih načinov delovanja in čustvovanja.
Kje je poudarek?
Coaching: na doseganju ciljev, rezultatov, uresničevanju svojih zamisli.
Supervizija: na razvoju v profesionalni, službeni, strokovni sferi.
Svetovanje: na iskanju prave rešitve trenutnih težav in izboljšanja življenjskih okoliščin.
Terapija: na doseganju nove ravni funkcionalnosti življenja; odvisno od modalitete terapije.
Kakšni so učinki metod?
Coaching:
klient prepozna osebno moč, postane bolj organiziran, ustvarja kvalitetnejše odnose, bolje komunicira, lažje dosega svoje cilje, čuti več smisla in izpolnjenosti.
Supervizija: supervizant gradi svojo profesionalno identiteto, izboljša delovne odnose in komunikacijo, krepi kompetence, etiko, integriteto, odpornost na stres in avtonomnost.
Svetovanje: klient lažje razrešuje svoje izzive, saj ga svetovalec vodi, usmerja in svetuje.
Terapija: klient gre lažje skozi težke življenjske preizkušnje in se lažje sooča z velikimi življenjskimi spremembami. Gre za daljši in globlji proces, za korenite življenjske spremembe, na ravni delovanja živčnega sistema in telesa.
Kdaj mi katera metoda lahko koristi?
Coaching:
ko potrebujem pomoč in podporo, da hitreje in lažje pridem do uresničitve svojih življenjskih ciljev.
Supervizija: ko želim okrepiti delovno učinkovitost, izboljšati organizacijo dela, komunikacijo in odnose pri delu.
Svetovanje: ko potrebujem jasno usmeritev, navodilo za korak naprej in hkrati potrebujem podporo od zunaj.
Terapija: ko čutim, da sam ne zmorem naprej in želim z globinsko razrešiti kompleksne vzroke za svoje težave.
Na Inštitutu Intia za osebni in strokovni razvoj izvajamo coaching
in supervizijo.
Prijavite se na Predstavitev – spoznavno srečanje
Pišite nam ali nas pokličite +386 30 713 969
Kaj mi prižiga iskrice v očeh? To vprašanje odzvanja v meni, ko pod borovci v počitniškem vzdušju krepim svoj notranji mir. V sebi ustvarjam prostor naklonjenosti, iz katerega vznikne igrivost, živost, zavestna prisotnost, otroško čudenje in navdušenje. Igrivost mi pomeni, da čutim, kot da je prvič. Plavam, kot da je prvič. Diham, kot da je prvič. Okušam, kot da je prvič. Odprem se trenutku, kot da vanj vstopam na novo. Povem si zgodbo o sebi in svojih izkušnjah, kot da je prvič! Na resne teme svojega življenja pogledam skozi prizmo igrivosti. Igrivost nam namreč daje možnost, da nase pogledamo na nov način, si zgradimo nov program in si s te nove perspektive ogledamo svoje življenje. Ko grem plavat, se z naklonjenostjo zavedam, kaj zares doživljam. Čutim prijeten ton v ozadju, mir v srcu, zato z naklonjeno prisotnostjo gledam, kako moje telo diha - že od prvega in bo dihalo vse do zadnjega diha - kar samo od sebe. Nič mi ni treba za to storiti. Igrivost mi pomeni, da sem lahko kar cel dan v občutku prisotnosti. Ne glede na okoliščine lahko ustvarjam svoj prostor naklonjenosti in notranjega miru, iz katerega vznikne IGRIVOST! Otroško čudenje in navdušenje je tisto, kar si želimo negovati vsak dan. Namen je, da ostanemo svetli in sijemo, vsemu navkljub. To je to! Morda ne bo več drugič in tretjič. Zato doživljam tisto, kar edino JE – in to je tukaj in zdaj.
Kaj sploh je lahkotnost in zakaj bi si jo želeli čutiti? Ni običajno, da bi razmišljali o lahkotnosti in se ukvarjali z njo. Bolj kot ne smo navajeni »stisniti zobe«, narediti še to in ono, biti pridni, produktivni. Ko pa se enkrat ustavimo, naj bo na počitnicah, potovanju ali v koščku svojega prostega časa, nas notranji občutki dohitijo. Takrat je pravi čas, da se usmerimo v raziskovanje sebe. Najprej, prikličimo si nasmeh na obraz. Naj se nasmejejo oči, zmehča čelo, lica, vrat in rame. Zavejmo se svojega telesa, njegovega najbolj nevtralnega dela, svojih podplatov. Misli, ki vrvijo po kotičkih notranjega sveta, odložimo na notranjo poličko. Bolj trdovratne občutke objamemo z nasmehom, brez želje, da bi se jih znebili. Ovijemo jih v plašč naklonjenosti. Prav v tem sprejemanju postopno izzvenijo in se celo zazdijo kot vihar v kozarcu vode. Na ta način vzpostavljamo koristna stanja notranjega miru. Lahkotno pomeni zlahka, brez teže in muke. Pred vsakim novim mailom, stikom, doživetjem ali opravkom vzpostavimo naklonjenost v sebi. S tem občutkom v ozadju se lotimo dela in doživljanja naslednjega trenutka. Zrahljamo nekoristna stanja in tako ves čas obdržimo lahkotnost v ozadju svojega delovanja. Težke misli in skrbi odložimo na notranjo poličko, svojo pozornost pa namesto da bi jo usmerili v premlevanje bremen, usmerimo v naravo, na drevesa in ptice, na morje in zrak. Lahkotno pomeni s humorjem. Na temačne situacije pogledamo z več zornih kotov, tudi s hudomušne perspektive. Na ta način razrahljamo resnobnost in težo, pristopimo raziskovalno in ne borbeno. Vse to krepi naklonjeno lahkotnost. Po učenju prof. dr. Tamare Ditrich (IKKP, 2024) so stanja čuječnosti in ljubeznive naklonjenosti (mettā) temelj za vznik koristnih notranjih stanj. Ko vadimo naklonjenost, ko smo pozorni na telo, ko nežno opazujemo dih, se v nas prične odvijati proces razrahljanja napetosti, sodb, hitenja, kar ustvari prostor za lahkotnost. Pozornost usmerjamo v vprašanja: Kdaj in kje začutim lahkotno notranjo toplino? Kako se povežem z lahkotnimi občutki? Kje v telesu najlažje začutim lahkotnost? Prav pozornost na telo nas pripelje v stik z globljo prisotnostjo. V praksi čuječnosti v hoji ali pri dihanju ozavestimo, kako življenje teče skozi telo. Lahkotno, tukaj in zdaj.
Usedem se, ustavim se in vadim moč naklonjenosti. Kako? Opazujem se. Ne rešujem, ne presojam, se ne odločam, ne načrtujem, samo čutim. Prof. Dr. Tamara Ditrich, ki jo z radovednostjo poslušam na predavanjih o budistični psihologiji in čuječnosti (IKKP, 2024) in na individualnih srečanjih, uči, da čuječnost ni le pozornost; je način bivanja, globoko prepleten z etiko. Ljubezniva naklonjenost – mettā – ni samo meditacija, temveč temelj poti moči naklonjenosti. Ko vadim čuječnost, vadim naklonjenost do vsega, kar smo in do vsega, kar je, je bilo in bo, doma in po svetu. Kako se počuti moje telo? V čuječnostni praksi začenjam pri telesu. Zavem se stopal, se nasmehnem in zavestno usmerjam pozornost. Moje rame: so napete ali sproščene? Moja stopala: s katerim delom se dotikata tal? Moje dihanje: teče samo, hitro ali počasi? Ko hodim počasi in zbrano, kako premikam noge? Ko pijem vodo, kakšna je njena temperatura, kako se pretaka po ustih? Ko usmerjam pozornost, jo krepim in postajam vse bolj prisotna tukaj in zdaj. Katere misli odložim na poličko? Včasih mi brni v glavi kot na egipčanski tržnici. Take in drugačne misli šibajo sem in tja, zato se jim nasmehnem in jih preprosto odložim na notranjo poličko. Ne ukvarjam se z njimi, samo pustim jih tam. Morda celo izparijo! Za hip nastane prazen prostor in takrat usmerim naklonjeno pozornost do sebe, nato do osebe, do katere čutim toplino in potem še do vseh bitij. Ljubezniva naklonjenost pomeni širok spekter koristnih stanj, ki jih zavestno negujem in gojim. Kjer je naklonjenost, tam ni jeze, strahu, obsojanja in vseh ostalih nekoristnih občutkov. Kaj mi prikliče nasmeh na obraz? Dovolj je že, da se preprosto nasmehnem. Telo ima spomin, zato s tem, ko se nasmehnem, prikličem koristna stanja in okrepim zavedanje, da sem le tukaj in zdaj. Ko treniram čuječnost, treniram prijazno pozornost z namero: “Naj sem mirna. Naj sem dobro. Naj so vsi dobro.” Čuječnost ni nikoli ločena od naklonjenosti – sta sestri, ki hodita z roko v roki. Zakaj gojiti moč naklonjenosti? Naklonjenost nam prinaša notranji mir, ki ni odvisen od zunanjih okoliščin. Naklonjenost ustvarja prostor za toplino in razumevanje. Uči nas, da se ne ujamemo v valove strahu, jeze in sodb, ampak izberemo povezanost, spoštovanje in človečnost. Ljubezniva naklonjenost ni nekaj, kar pride samo od sebe. Ustvarjamo jo v sebi s prakso, vajo in namero. Ko jo gojimo, krepimo stanje, ki preobraža nas in naše odnose, saj postopoma odstrani nekoristna notranja stanja in nam pomaga živeti zavestno.
