Kateri pristop je pravi zame? Coaching, supervizija, svetovanje ali terapija?
vesna@intia.si
Kaj so coaching, supervizija, svetovanje in terapija, in kaj mi lahko ponudijo?
Vse štiri metode so usmerjene v izboljševanje kvalitete življenja, katero med naštetimi izbrati za delo na sebi, pa je odvisno od vaših trenutnih želja po določenem cilju, energije, ki ste jo pripravljeni vložiti, izzivov, ki ste jih pripravljeni nasloviti in vaših osebnostnih lastnosti. Odgovornost strokovnjaka je, da oceni, če je res on tisti, ki vam lahko pomaga, oziroma če je pristop s katerim se ukvarja, pravi za vas.
Kako izbrati metodo oziroma katera je za vas najbolj primerna?
Coaching: se uporablja za usmerjanje posameznikov in skupin k akciji, k doseganju vidnih rezultatov, ciljev in predvsem pri spodbujanju uresničevanja osebnega potenciala in talentov. Coaching ni primeren za ljudi, ki se trenutno soočajo s težjimi preizkušnjami ali z intenzivnim stresom.
Supervizija: je primerna za strokovnjake, ki se na dnevni ravni ukvarjajo z vodenjem ljudi, kot tudi za time, organizacije, delovne skupine in druge organizirane skupine, ki stremijo k izboljšanju delovnih procesov, komunikacije ter odnosov. Prav tako je supervizija pomembna za zmanjševanje in obvladovanje stresa na delovnem mestu.
Svetovanje: se uporablja za reševanje težav s področja lažjih do zmernih čustvenih izzivov in stisk ter za naslavljanje in obvladovanje stresa, pri večjih življenjskih spremembah, kjer ni potrebna poglobljena terapevtska obravnava, ampak za napredovanje zadošča usmeritev, napotek, nasvet ali pomoč pri samorefleksiji.
Terapija: se uporablja kot podpora in zdravljenje stanj po težkih življenjskih preizkušnjah in pri soočanju z velikimi življenjskimi spremembami, kot so smrt bližnje osebe, ločitev, in tudi stanjem, kot so depresija, tesnoba in podobno.
Kaj se dogaja v procesu dela na sebi z uporabo ene od naštetih metod?
Coaching: Usmerjeni smo v sedanjost s pogledom v prihodnost, razvijamo se na osebnem in strokovnem področju; idejni načrt uresničujemo z izvajanjem in evalviranjem akcijskega načrta.
Supervizija:
Razvijamo se na strokovnem področju, teorijo integriramo v prakso in prihajamo do novih uvidov, spoznanj in ravnanj, tako da reflektiramo lastne izkušnje pri delu.
Svetovanje: Svetovalec pomaga usmeriti osebo k rešitvi, po tem, ko se oseba odloči, kaj je za njega prava odločitev in naslednji korak, ki bi lahko rešil izziv na čustvenem, mišljenjskem ali vedenjskem področju.
Terapija:
Poudarek je na zviševanju kvalitete življenja preko razreševanja vzrokov notranjih stanj, razumevanja vplivov zgodnjih življenjskih izkušenj in iskanja funkcionalnih načinov delovanja in čustvovanja.
Kje je poudarek?
Coaching: na doseganju ciljev, rezultatov, uresničevanju svojih zamisli.
Supervizija: na razvoju v profesionalni, službeni, strokovni sferi.
Svetovanje: na iskanju prave rešitve trenutnih težav in izboljšanja življenjskih okoliščin.
Terapija: na doseganju nove ravni funkcionalnosti življenja; odvisno od modalitete terapije.
Kakšni so učinki metod?
Coaching:
klient prepozna osebno moč, postane bolj organiziran, ustvarja kvalitetnejše odnose, bolje komunicira, lažje dosega svoje cilje, čuti več smisla in izpolnjenosti.
Supervizija: supervizant gradi svojo profesionalno identiteto, izboljša delovne odnose in komunikacijo, krepi kompetence, etiko, integriteto, odpornost na stres in avtonomnost.
Svetovanje: klient lažje razrešuje svoje izzive, saj ga svetovalec vodi, usmerja in svetuje.
Terapija: klient gre lažje skozi težke življenjske preizkušnje in se lažje sooča z velikimi življenjskimi spremembami. Gre za daljši in globlji proces, za korenite življenjske spremembe, na ravni delovanja živčnega sistema in telesa.
Kdaj mi katera metoda lahko koristi?
Coaching:
ko potrebujem pomoč in podporo, da hitreje in lažje pridem do uresničitve svojih življenjskih ciljev.
Supervizija: ko želim okrepiti delovno učinkovitost, izboljšati organizacijo dela, komunikacijo in odnose pri delu.
Svetovanje: ko potrebujem jasno usmeritev, navodilo za korak naprej in hkrati potrebujem podporo od zunaj.
Terapija: ko čutim, da sam ne zmorem naprej in želim z globinsko razrešiti kompleksne vzroke za svoje težave.
Na Inštitutu Intia za osebni in strokovni razvoj izvajamo coaching
in supervizijo.
Prijavite se na Predstavitev – spoznavno srečanje
Pišite nam ali nas pokličite +386 30 713 969
Ko se vrnemo s potovanja, v nas še dolgo odmevajo barve, vonji, glasovi in obrazi. A življenje hitro potegne v svoj ritem in sončni spomini zbledijo kot puščavski pesek, ki spolzi skozi prste. Vendar tisto, kar smo resnično doživeli, se nikoli ne izgubi. Ostane v telesu, v srcu, v načinu, kako gledamo svet. Če se ustavimo in jim damo prostor, se svetli vtisi lahko preobrazijo v spoznanja, ki nas grejejo tudi sredi zime. Tukaj je deset drobnih resnic in zanimivosti o tem, kako naše telo, srce in spomin hranijo potovanja tudi dolgo po vrnitvi domov. Možgani imajo »predal za potovanja«. Spomini s potovanj se shranijo v delu možganov, ki ureja čustva, zato so tako živi. Ko jih obujamo, možgani sproščajo dopamin, kot bi bili spet tam. Vonj je najmočnejši prenašalec spomina. Ena sama kapljica vonja po kavi v Marakešu ali morskem vetru na Kreti lahko v hipu prikliče celo potovanje. Zato pomaga, če domov prinesemo dišavo, ki nas spominja na kraj. Pisanje vtisov podaljša doživetje. Ko svoje občutke zapišemo, se aktivira del možganov, povezan z razumevanjem. Tako se vtis preobrazi v spoznanje. Fotografije in zgodbe. Ko si ogledujemo slike, se aktivira vizualni spomin. Če pa ob njih pripovedujemo zgodbo, se sproži še čustveni del. Tako se spomin poglobi in oživi od znotraj. Telo hrani spomine v gibu. Ko spet zaplešemo ob glasbi, ki smo jo slišali na poti, se telo spomni občutka svobode. Gib je najstarejša oblika spomina. Občutek hvaležnosti podaljšuje toplino potovanja. Če si zvečer prikličemo en prizor, za katerega smo hvaležni, se poveča občutek zadovoljstva. Skupni spomini krepijo vezi. Ko s sopotniki obujamo potovalne trenutke, je to več kot le nostalgičen klepet. Vtisi oživijo pred našimi očmi. Zimska tišina poglobi spomin. Ko se zunaj svet umiri, imamo priložnost, da potovanje v nas dozori. V tišini razumemo, kaj nam je svet pokazal in kaj želimo ohraniti naprej. Kaj bi se zgodilo, če bi vsak mesec znova odpotovali v en svetel trenutek s poti? Kaj bi s tem vnesli v svoj vsakdan? Morda spoznanje, da potovanja nikoli zares ne minejo, le preselijo se v naš notranji svet. S podoživljanjem jih ohranimo žive. Kako pa vi živite potovalne vtise doma? Vesela bom vaših misli, pišite mi. vesna@intia.si
Na nove temperature, hrano, vonje in ritme dneva se telo odzove z neverjetno inteligenco. Včasih ga čutimo kot igrivo in polno energije, drugič utrujeno in občutljivo. Vsaka telesna reakcija na poti nam nekaj sporoča: »Hej, nekaj novega doživljam!« Tukaj je nekaj zanimivih dejstev o tem, kaj se v resnici dogaja z našim telesom, ko potujemo: Naše notranje ure se zmedejo. Jet lag ni sovražnik, ampak dokaz, da telo deluje. Naše biološke ure potrebujejo čas, da se uskladijo z novim sončnim ritmom. V tem procesu se možgani prebudijo in postanejo bolj prilagodljivi. Možgani dobesedno zažarijo. Ko doživljamo nekaj novega, se v možganih sprošča dopamin – hormon radovednosti in učenja. Zato se na potovanjih zlahka zaljubimo v svet in postanemo bolj ustvarjalni. Vonji in okusi aktivirajo spomine. Ko okusimo tajski curry ali zavohamo vonj morja, se vklopi limbični sistem – center spomina in čustev. Zato nas hrana in vonji na poti močno povežejo z občutki. Hoja prebuja telo – in misli. Na potovanjih povprečno prehodimo dvakrat več kot doma. Hoja pospeši krvni obtok in sprosti endorfine, zato se izboljša razpoloženje in zbranost. Včasih najboljše misli pridejo prav med koraki po neznanih potovalnih terenih. Smeh dvigne imunski sistem. Ko se nasmejemo s sopotniki, vsrkamo več kisika, mišice se sprostijo in poveča se odpornost. Zato pravimo, da je smeh najboljša zaščita pred potovalno utrujenostjo. Srčni utrip se uskladi z okoljem. Telo se naravno odziva na tempo okolja – ob oceanu se umiri, v mestu pospeši. Ko to opazujemo, se učimo, kako močno smo povezani s svetom okoli sebe. Spanje postane globlje – po tretjem dnevu. Šele po nekaj dneh na poti se telo sprosti do te mere, da lahko počiva globlje. Zato na potovanjih po treh dneh občutimo pravi »reset« na vseh ravneh. Ko smo na poti, jemo počasneje. Znanstveniki pravijo, da na potovanju podzavestno več opazujemo in okušamo. Hrana ni le gorivo, ampak doživetje in aktivira vse čute. Telo si potovanje zapomni. Včasih se vonj, gib ali pesem iz potovanja v nas prebudi še mesece kasneje. Telo hrani spomin, ne le v mislih, temveč v občutkih. Kaj pa vaše telo? Kako doživlja potovanje? Katere občutke nosite v sebi še dolgo po vrnitvi domov? Vesela bom vaših misli, pišite mi. vesna@intia.si
Potovanja v skupini so nekaj posebnega. Potovalna skupina pod vodstvom izkušenega vodnika postane skupnost, ki za čas potovanja diha kot eno. Vsaka skupina ima svoj ritem, svoj humor, svoje male rituale in skrivne šale. Pot nas hitro poveže in spodbudno vpliva na nas in na naš osebni razvoj. V skupini se namreč zavemo drugih plasti sebe, kot se jih, če potujemo sami. Tukaj je nekaj zanimivih (in preverjeno resničnih!) dejstev o tem, kaj se dogaja, ko potujemo skupaj: 1. Skupina postane “mini družina” v 72 urah. V samo nekaj dneh se oblikujejo vloge: nekdo skrbi za red, nekdo prinaša smeh, nekdo rahlja napetosti. Zgodi se tako, kot v družini – le da tokrat izbiramo, kako se bomo odzvali. 2. Smeh povezuje hitreje kot pogovor. Skupine, ki se skupaj smejijo, vzpostavijo zaupanje kar 30 % hitreje. Smeh sprošča oksitocin – hormon povezanosti. Zato je smeh na poti pravo zdravilo za dušo. 3. Raznolikost v skupini dvigne odpornost. Večja ko je raznolikost značajev, starosti in pogledov, močnejša postane skupina. Učimo se prilagodljivosti, razumevanja in potrpežljivosti in prav to daje potovanju globino. 4. Eden lahko spremeni vzdušje vseh. Vzdušje se prenaša med člani skupine: miren, prisoten sopotnik lahko pomiri vse. Skupina diha z vsakim od nas. 5. Na potovanju smo bolj pristni. Ko se oddaljimo od rutine, postanemo bolj odprti, igrivi, ranljivi. Hitreje zaupamo in pokažemo svoj pravi obraz – zato se na potovanjih rojevajo pristna prijateljstva. 6. Skupina ima svoj ritem dihanja. Med hojo, petjem, skupno meditacijo ali molitvijo se srčni utrip in dihanje skupine uskladita. To ustvarja občutek povezanosti – brez besed. 7. Kratek stik, dolgotrajen spomin. Spomini s potovanj v skupini ostanejo dlje, ker jih obujamo skozi zgodbe: “Se spomniš, ko …?” Ti trenutki gradijo pripadnost in nas povezujejo še dolgo po vrnitvi domov. 8. Konflikt? Zdrav znak! Blagi nesporazumi pomenijo, da skupina diha. Če jih znamo predihati spoštljivo, poglobijo odnose in povečajo zaupanje. 9. Vsaka skupina ima svoj “duh”. Energija, ki jo skupaj ustvarimo, ostane v spominu kot občutek topline, ki ostaja z nami dolgo po povratku domov. Kako pa vi doživljate potovanje v skupini? Vesela bom vaših misli, pišite mi. vesna@intia.si
