Kateri pristop je pravi zame? Coaching, supervizija, svetovanje ali terapija?
vesna@intia.si
Kaj so coaching, supervizija, svetovanje in terapija, in kaj mi lahko ponudijo?
Vse štiri metode so usmerjene v izboljševanje kvalitete življenja, katero med naštetimi izbrati za delo na sebi, pa je odvisno od vaših trenutnih želja po določenem cilju, energije, ki ste jo pripravljeni vložiti, izzivov, ki ste jih pripravljeni nasloviti in vaših osebnostnih lastnosti. Odgovornost strokovnjaka je, da oceni, če je res on tisti, ki vam lahko pomaga, oziroma če je pristop s katerim se ukvarja, pravi za vas.
Kako izbrati metodo oziroma katera je za vas najbolj primerna?
Coaching: se uporablja za usmerjanje posameznikov in skupin k akciji, k doseganju vidnih rezultatov, ciljev in predvsem pri spodbujanju uresničevanja osebnega potenciala in talentov. Coaching ni primeren za ljudi, ki se trenutno soočajo s težjimi preizkušnjami ali z intenzivnim stresom.
Supervizija: je primerna za strokovnjake, ki se na dnevni ravni ukvarjajo z vodenjem ljudi, kot tudi za time, organizacije, delovne skupine in druge organizirane skupine, ki stremijo k izboljšanju delovnih procesov, komunikacije ter odnosov. Prav tako je supervizija pomembna za zmanjševanje in obvladovanje stresa na delovnem mestu.
Svetovanje: se uporablja za reševanje težav s področja lažjih do zmernih čustvenih izzivov in stisk ter za naslavljanje in obvladovanje stresa, pri večjih življenjskih spremembah, kjer ni potrebna poglobljena terapevtska obravnava, ampak za napredovanje zadošča usmeritev, napotek, nasvet ali pomoč pri samorefleksiji.
Terapija: se uporablja kot podpora in zdravljenje stanj po težkih življenjskih preizkušnjah in pri soočanju z velikimi življenjskimi spremembami, kot so smrt bližnje osebe, ločitev, in tudi stanjem, kot so depresija, tesnoba in podobno.
Kaj se dogaja v procesu dela na sebi z uporabo ene od naštetih metod?
Coaching: Usmerjeni smo v sedanjost s pogledom v prihodnost, razvijamo se na osebnem in strokovnem področju; idejni načrt uresničujemo z izvajanjem in evalviranjem akcijskega načrta.
Supervizija:
Razvijamo se na strokovnem področju, teorijo integriramo v prakso in prihajamo do novih uvidov, spoznanj in ravnanj, tako da reflektiramo lastne izkušnje pri delu.
Svetovanje: Svetovalec pomaga usmeriti osebo k rešitvi, po tem, ko se oseba odloči, kaj je za njega prava odločitev in naslednji korak, ki bi lahko rešil izziv na čustvenem, mišljenjskem ali vedenjskem področju.
Terapija:
Poudarek je na zviševanju kvalitete življenja preko razreševanja vzrokov notranjih stanj, razumevanja vplivov zgodnjih življenjskih izkušenj in iskanja funkcionalnih načinov delovanja in čustvovanja.
Kje je poudarek?
Coaching: na doseganju ciljev, rezultatov, uresničevanju svojih zamisli.
Supervizija: na razvoju v profesionalni, službeni, strokovni sferi.
Svetovanje: na iskanju prave rešitve trenutnih težav in izboljšanja življenjskih okoliščin.
Terapija: na doseganju nove ravni funkcionalnosti življenja; odvisno od modalitete terapije.
Kakšni so učinki metod?
Coaching:
klient prepozna osebno moč, postane bolj organiziran, ustvarja kvalitetnejše odnose, bolje komunicira, lažje dosega svoje cilje, čuti več smisla in izpolnjenosti.
Supervizija: supervizant gradi svojo profesionalno identiteto, izboljša delovne odnose in komunikacijo, krepi kompetence, etiko, integriteto, odpornost na stres in avtonomnost.
Svetovanje: klient lažje razrešuje svoje izzive, saj ga svetovalec vodi, usmerja in svetuje.
Terapija: klient gre lažje skozi težke življenjske preizkušnje in se lažje sooča z velikimi življenjskimi spremembami. Gre za daljši in globlji proces, za korenite življenjske spremembe, na ravni delovanja živčnega sistema in telesa.
Kdaj mi katera metoda lahko koristi?
Coaching:
ko potrebujem pomoč in podporo, da hitreje in lažje pridem do uresničitve svojih življenjskih ciljev.
Supervizija: ko želim okrepiti delovno učinkovitost, izboljšati organizacijo dela, komunikacijo in odnose pri delu.
Svetovanje: ko potrebujem jasno usmeritev, navodilo za korak naprej in hkrati potrebujem podporo od zunaj.
Terapija: ko čutim, da sam ne zmorem naprej in želim z globinsko razrešiti kompleksne vzroke za svoje težave.
Na Inštitutu Intia za osebni in strokovni razvoj izvajamo coaching
in supervizijo.
Prijavite se na Predstavitev – spoznavno srečanje
Pišite nam ali nas pokličite +386 30 713 969
September prinese občutek novega cikla. Šole, izobraževanja, projekti in delovni procesi ponovno zaživijo v svojem polnem ritmu. To obdobje nas naravno povabi, da se vprašamo, kje smo in kam želimo usmeriti svojo energijo. Novi začetki imajo moč, ker nas spomnijo, da nismo ujeti v preteklost, temveč da lahko vsak trenutek odpremo vrata nadgrajenim možnostim. Kaj novega me kliče? Vprašam se, kaj me v tem trenutku vabi naprej. Morda gre za novo znanje, spretnost, projekt, odnos ali le za drugačen način, kako pristopam k vsakdanjim situacijam. Prisluhnem si in začutim jasnost. Zberem pogum in naredim prvi korak. Kje sem pripravljen spustiti staro, da bo prostor za novo? Začetki zahtevajo svoj prostor. Če želim sprejeti novo, moram nekaj spustiti. To je lahko navada, prepričanje ali način razmišljanja, ki mi ne služi več. Ali pa čisto konkretno: pospravim dom, pisarno, uredim omaro, računalnik, disk. Ko zavestno naredim prostor za novo, sprostim energijo, ujeto v preteklosti, in jo usmerim v prihodnost. Spuščanje mi omogoča, da se lažje premikam naprej. Kateri začetek me napolni z energijo in svežino? Pravi začetek me navda z občutkom lahkotnosti in jasnosti, moje telo, čustva in um zaživijo v radovednosti in svežini. Ko občutim smisel, mi daje zagon in voljo, da vztrajam tudi ob izzivih. Z vsakim septembrom, vsakim ponedeljkom, vsakim jutrom lahko izberem svežino. Ko se vprašam, kaj me kliče, kaj lahko spustim in kaj me napolni z energijo, zavestno gradim svojo življenjsko pot.
Jesenski čas nas vabi k obračanju navznoter. Po poletni brezčasnosti pride trenutek, ko si rečemo: »Kam grem? Kaj si želim ustvariti? Katere so moje namere, ki jih želim uresničiti?« V meni se prebudi želja, da razpiham meglo vsakdanjih misli in znova uzrem širšo sliko, svojo vizijo . Vizija ni seznam nalog ali letni načrt v Excelu. Vizija je slika, ki me notranje nagovarja, smer, ki mi prebudi iskrice v očeh in občutek, da je življenje priložnost za uresničevanje svojega poslanstva. Ko sem v stiku z vizijo, se nadgradi moj odnos do sedanjosti. Tudi senčno deževni občutki in neprijetne vsakdanjosti postanejo del večje poti in dobijo nov smisel. Ne sprašujem se več le, kaj moram narediti, ampak predvsem kaj želim soustvariti v svojem življenju? Vizija mi daje notranji kompas, ki je močnejši od dvomov in senc. Čuječnost pomeni bivati tukaj in zdaj, a hkrati iz notranje mirnosti snovati vnaprej. Ko smo prisotni, lahko bolj jasno razpoznamo pomembne korake in prave smeri. Vizija iz notranje čuječnosti in naklonjenosti ni iluzija, temveč realno povabilo k življenju, ki je skladno z menoj. Konkretno se lahko vprašamo in si prisluhnemo: o Kam se želim usmeriti to jesen? o Kako se počutim, ko si dovolim sanjati? o Kaj je prvi korak v novo smer že danes? Moč vizije je v tem, da nam pomaga ostati zvesti sebi. Zapišimo si jo, opremimo jo s fotografijami in jo imejmo pred očmi, da nas spomni, kaj je zares pomembno in da nas usmerja, ko čas postane kaotičen. Nežno, a vztrajno nas vodi naprej v smer našega namena in poslanstva. Ko ji sledimo, življenje zažari v barvah smisla.

Ko govorimo o čuječnosti, pogosto pomislimo na zbranost, pozornost, umirjenost. A prof. dr. Tamara Ditrich nas uči, da je čuječnost prežeta z naklonjenostjo, metto, in širokim nasmehom do ušes , ki si ga sami, brez zunanjih razlogov, prikličemo na obraz in je izraz globoke prisotnosti. V moji vsakdanji praksi mi nasmeh pomeni trenutek, ko se nekaj raztopi in ko se znotraj mene ustvari prostor notranjega miru in naklonjenosti. Kot val čutim svoj dih, ki mi v telesu daje občutek varnosti. Nasmeh sprosti obraz, razbremeni srce, zmehča oči in pogled. Telo ima spomin, zato nasmeh v telo prikliče lahkotnost , prijetne in koristne občutke. Kaj v meni prebudi iskren nasmeh? Preprosta namera in obraz se že zasveti v nasmeh. Dovolj je trenutek tišine, stik s sabo, dotik prijetne površine. Drevo, rastlina, oblak, modrina neba, zelenina trave. Spomin ljubo osebo, na ljubo žival, na prijetno srečanje, domiseln dovtip. Kako se počutim, ko se nasmehnem? Tamara uči, da lahko z meditacijo ljubeznive naklonjenosti (mettā) usmerimo pozornost najprej k sebi in k svojemu dihu. V notranjem nasmehu začutimo moč notranjega miru in si oddahnemo. Rečem si: »Naj sem dobro. Naj sem mirna.« Zavem se, da je tudi v resnosti sveta prostor za igrivost !