Blog

Kot potovanje v neznano nam konflikti dajejo priložnost odkrivati nove poti do soljudi. Namesto, da se delamo, kot da jih ni, ali pa pred njimi bežimo, je najbolj koristno in smiselno, da se z njimi soočimo. Včasih potovanje postane ogledalo naših odnosov, saj nas razgali in izbeza iz običajnih skrivališč kopice dela in varnega kotička domačih navad. Zato dobimo priložnost, svežo motivacijo in nov vpogled, saj se iz dobro razrešenih konfliktov veliko naučimo o sebi. Zakaj so torej konflikti čisto ok? Brez konfliktov bi bili odnosi kot juha brez soli. Soočanje mnenj in stališč vnese v odnose zanimivo dinamiko, ki nas zbudi in nas spodbudi – kot začimbe v hrani. Razrešeni konflikti povezujejo bolj kot skupinska fotografija. Iskreno razreševanje vzpostavi novo raven v odnosih, kjer bolj spoznamo tudi sebe. Humor v konfliktu je kot hladna lubenica v poletni vročini. Prijaznost in dobrohotnost, besede iz miru in distance vnesejo vzdušje naklonjenosti, ki odpira nove poti. Konflikt nas nauči uporabljati supermoč: umetnost postavljanja dobrih vprašanj. Vprašanja odpirajo nove možnosti, usmerjajo pozornost, raziskujejo in vabijo v soustvarjanje. Na primer: Kako ti to vidiš? Kaj to pomeni zate? Kaj pa če... Kaj točno imaš v mislih? Kaj od tega se ti zdi najbolj smiselno? Kaj od tega je najbolj pomembno? Kaj bova naredila prihodnjič v podobni situaciji? Kako misliš, da se ob tem počuti on? Kakšen odnos si želimo imeti? Je to to, kar smo se dogovorili? Odpre vrata iskrenosti. Ko napetost popusti, ostane pristen pogovor, ki ga sicer ne bi imeli. V skupini konflikt naslovi neizgovorjeno Ko si povemo, kaj zares želimo in kaj potrebujemo, se dinamika med nami okrepi. Konflikt razbije iluzijo popolnosti. Uči nas, da nihče ni popoln – niti mi, niti sogovornik, kar naredi odnose prijetnejše. Konflikt nam pomaga prepoznati, kaj nam je pomembno. Kje so naše meje. Kaj nas zaboli. Česa ne moremo več nositi s sabo. Pa tudi, kaj si resnično želimo od sebe in drugih. Konflikti kažejo smer v naslednji korak. Najlažje konflikt razrešimo v začetni fazi, tako da OBA odkrito spregovorita in poiščeta kompromis z zavedanjem osebne odgovornosti. Kako se lotim konflikta na način, ki deluje? Tako da izrazim sebe in ne obtožujem drugih, da poslušam s polno prisotnostjo in pozornostjo. Najprej razmislim, kaj zares želim in kaj mi to pomeni. S tem umirim svoja čustva in v pogovor vstopim iz polja miru. Na situacijo pogledam z njegovega zornega kota, z njegove perspektive. Odprto, brez predvidevanj. Zato iskreno vprašam in aktivno poslušam.  Spoštljivo poiščemo skupne točke. Uporabim moč vprašanj, da preverim svoje domneve in pridobim jasne informacije. Predlagam rešitev: Kaj koristi drugim? Kaj so skupne koristi? Kaj so moje koristi? Kaj se lahko naučim iz konfliktne situacije? Kako smo torej lahko v rešitev vključeni VSI? To je tista prava, konstruktivna pot za soočanje s konflikti, ki nas vodi po poti razvoja naprej. Na potovanjih, v službi in doma.

Ko se odpravljamo na pot, svoje potrebščine spakiramo v kovčke, ki imajo omejitev prostornine in teže, zato so na mestu razmisleki: »To zares potrebujem? Je to zame koristno, smiselno in uporabno?« Ta ista vprašanja si zastavimo doma s spodbudo, da lahko manj postane VEČ. Manj stvari pomeni več prostora za spontanost. Manj bolj uporabnih stvari nam koristi bolj kot več manj uporabnih. Bistveno je, da je tisto, kar vzamemo sabo na pot, kvalitetno in da služi svojemu namenu. Spontani obisk tržnice, lokalni izdelki, ki jih srečamo na poti, so del potovalne spontanosti. Manj skrbi za stvari sprosti več energije za doživljanje. Če se ne ukvarjamo s stvarmi, ostane čas in pozornost, ki ga usmerimo v naravo, rastline, živali in soljudi. Manj kot smo obremenjeni z organizacijo stvari okrog sebe, lažje se osredotočimo nase in na svoje počutje, bolj živi smo in sodelujoči. Manj ko nosimo sabo, več opazimo okoli sebe. Popotniki, ki potujejo z manj prtljage, hitreje doživijo občutek sproščenosti, saj jih ne spremlja stalna skrb, da bi kaj izgubili, pozabili ali poškodovali. Pozornost se iz sebe premakne na okolje, iz osredotočenosti na stvari na fokus na občutke. Obdajmo se s stvarmi, ki nam vzbujajo veselje. Kaj mi od tega, kar imam okrog sebe, zares služi in vzbuja veselje? To je vredno ohraniti in negovati, to je tisto, kar zares potrebujemo v svoji bližini. Tisto pa, kar me bremeni, sproža neprijetne občutke, tega ne potrebujem, ne na potovanju in ne doma. Urejena prtljaga znižuje stres. Ko natančno vemo, kje se kaj nahaja, se potovanje odvija bolj tekoče. Enak princip doma sprošča prostor in misli: urejenost ustvarja občutek nadzora in jasnosti. S tem, ko stvari ne iščemo, prihranimo ogromno časa in energije. Manj kot imamo s seboj, več lažje sprejmemo. Ko prtljaga ostane lahka, postane prostor za učenje, odzive, čustva in doživetja veliko širši. Opazujmo svoj odnos do stvari in se učimo o sebi in svetu.

Kdaj ste se na potovanju nasmejali zares od srca? Na poti se znajdemo v množici nepričakovanih situacij, od jezikovnih nesporazumov do kulturnih razlik, in prav humor pogosto poskrbi, da napetost popusti in poveže potovalne sopotnike. Humor kot most med kulturami Humor, ki je spoštljiv, običajno preseže jezikovni in kulturni prepad, saj deluje kot povabilo k sproščenemu, enakovrednemu odnosu. Kdaj humor razbremeni in kdaj ustvarja napetost Mnoge situacije na potovanju postanejo lažje, če jih osvetlimo s hudomušnim komentarjem. Tako se približamo sogovorniku. Pomembno je, da izločimo občutljive teme, kot so vera, družina, tradicija ali politična prepričanja. Smeh prehiti jezikovne ovire. Pogosto se sporazumemo s smehom, še preden izgovorimo prvo besedo. Nasmeh z lahkoto začne pogovor. V nekaterih kulturah smeh pomeni vljudnost, ne nujno duhovitost. Na Japonskem se ljudje pogosto nasmehnejo, da omilijo zadrego in ne zato, ker bi jim bila vaša pripomba res zabavna. Smeh zniža stres hitreje kot globoko dihanje. Raziskave kažejo, da se ob smehu kortizol, stresni hormon, zmanjša v nekaj minutah in nas pomiri. Skupine, ki se skupaj smejejo, se hitreje povežejo. Ko vodnik vodi z naklonjenostjo in humorjem, skupina sproščeno zaživi z več razumevanja in s prijetnimi izkušnjami. Domačini si bolj zapomnijo sopotnike, ki se znajo od srca nasmejati. Prijazen humor razbije stereotipe, zato se domačini pogosto bolj potrudijo pri pogovoru, priporočilih ali pomoči. Najboljši humor nastane iz skupne situacije “tukaj in zdaj”. Ko nas ujamo ploha, ko se zgodi nekaj nepredvidljivega, se zgodi tisti poseben trenutek, ko se zaiskrimo v skupnem smehu. Nepozabno. Če ga znamo uporabiti kot most, postane humor eden najlepših darov, ki jih prinesemo s potovanja.

Na potovanju v drugačnost se pogosto soočimo z neprijetnimi občutki, ki jih lahko poimenujemo kot kulturni šok. Kaj je značilno zanj, kako ga doživljamo in kaj nas nauči? 1. Kulturni šok se začne z očaranostjo Prvi dnevi na potovanju pogosto minejo v čarobnem občutku, kot bi vstopili v novo zgodbo, kjer je vse mikavno in vredno občudovanja. Tudi navidezni prometni kaos deluje skoraj filmsko, čeprav bi nas doma utrudil. V tej fazi vzklikamo, da bi kar ostali tu za vedno, vendar se začetna omama postopoma umakne resničnemu srečanju s kulturo, ki jo šele začenjamo spoznavati. 2. Nadaljuje se z obdobjem neprijetnih občutkov Ko prvotni zanos izzveni, se lahko zgodi, da drobne stvari postanejo zahtevne: jezik zveni nerazumljivo, bankomat se nikakor ne prikaže, jedilni pribor nam ni domač, prodajalec nas visljivo ogovori ... Znano se umika neznanemu in to nas sooči z valom neprijaznih občutij. 3. Občutek izgube nadzora Ko izgubimo občutek nadzora, se telo počuti v stresu. Običajno je, da so obrambne reakcije pretirane. 4. Hrepenenje po domu je normalen odziv Ko nas spremembe preplavijo, samodejno posežemo po tistem, kar je poznano in varno. Zato si želimo vonjev, hrane in okusov, ki nas povezujejo z domom. 5. V fazi prilagajanja se začnejo oblikovati nove miselne poti Ko se naučimo prečkati cesto skupaj z domačini, naročiti obrok, razumeti ritem pogovorov, neverbalne znake ali obvladati javni prevoz, se napetost opazno zmanjša. Skozi izkušnje nastajajo v možganih nove povezave, zato se novo okolje začne spreminjati iz tujega v razumljivo. Vodnik v tem procesu odigra pomembno vlogo. 6. Nova pravila povzročijo največ nerodnosti in nesporazumov Največ zmede ustvarjajo razlike, ki jih doma sploh ne opazimo: osebna razdalja, količina očesnega stika, ritem pogovora, čas obrokov, drugačni običaji oblačenja ... 7. Kulturni šok se oglasi ob vrnitvi domov Po daljšem bivanju v drugačnosti je domače okolje lahko presenetljivo nenavadno. Kako zelo smo presenečeni, kako so nekoč povsem običajne stvari videti drugačne, skoraj tuje: tempo življenja, vsebina klepetov ob kavi, nakupovalne navade, količina časa v naravi ... Gre za povratni kulturni šok, ki pokaže, da smo se na potovanju resnično nadgradili. 8. Ko novemu dodamo nekaj znanega, olajšamo prilagajanje Možganom zelo koristi izmenjevanje novega in domačega, zato si lahko pomagamo z majhnimi rituali: dopoldne raziskovanje živahnega bazarja, popoldne mirna kava; en dan lokalna kuhinja, drugi dan preprosto kosilo; en pogovor z domačini, nato stik z domačimi. Tak ritem zmanjša notranjo napetost. Kulturni šok je znak, da stopamo stran od znanega in se odpremo svetu, ki nas s svojo raznolikostjo najprej preseneti, nato preoblikuje in sčasoma obogati. Ta zkušnja je najmočnejši del potovanja, saj nas pelje stran od ustaljenih prepričanj in vzorcev vedenja, sooča nas s samimi sabo. Daje nam priložnost, da se vadimo v prožnosti, radovednosti in raziskovanju novega.

Vsaka pot premakne meje v nas samih, postajamo vse bolj odprti in živi in se učimo skozi svet. Potovanja so kot učilnica, v kateri se iz življenjskih konkretnih situacij učimo o svetu, ljudeh in sebi. Na poti razumemo, zakaj se kultura, zgodovina, narava in človek povezujejo v celoto. Zato so potovanja ena najbolj naravnih in učinkovitih oblik izobraževanja – za vse generacije. Svet je učilnica, ki nikoli ne zapre vrat Vsaka dežela je učbenik zase. V Jordaniji se učimo o puščavi in beduinih, v Peruju o inkovski civilizaciji, v Burmi o budizmu v praksi. Otroci na poti doživijo zgodovino, geografijo in biologijo neposredno preko čutnih izkušenj. Kar je doma teorija, na poti postane resničnost V šoli otroci slišijo, da je vulkan “geološka tvorba”. Na Islandiji pa stojijo ob kraterju in začutijo toploto zemlje pod nogami. Takšna izkušnja ostane vtisnjena veliko globlje kot katerakoli učna ura. Stik z ljudmi je najboljša šola družboslovja Ko preživimo dan z maroško družino, spoznamo, kako pomembno vlogo ima skupnost. Ko govorimo z japonskim vodnikom, razumemo pomen discipline in spoštovanja. Ko v Indiji vidimo, kako različni sloji sobivajo v istem mestu, začnemo drugače razmišljati o družbeni pravičnosti in sožitju. Potovanja brišejo predsodke V teoriji vemo, da smo si ljudje podobni. Na poti to zares vidimo preko lastnih izkušenj. Muslimanski gostitelj, ki nas povabi na čaj; turška babica, ki nam postreže sveže sadje; tajski otrok, ki se smeje tvojemu naglasu – vsi rušijo predsodke, ki jih imamo doma o “drugih”. Na poti se učimo prilagodljivosti Letalo zamuja, v hotelu zmanjka tople vode, avtobus se pokvari sredi podeželja – vse to je del učnega procesa. Tako se učimo potrpežljivosti, humorja in reševanja problemov, ki so lastnosti, ki jih nobena šolska klop ne more naučiti. Potovanja razvijajo komunikacijske spretnosti Na potovanju je nešteto priložnosti, ko se želimo znajti: naročiti hrano brez znanja jezika, vprašati za pot, rešiti nesporazum. Naučimo se osnov neverbalne komunikacije, improvizacije in poguma za stik z neznanci. Na poti se učimo ekonomije v praksi Ko menjamo valuto, se pogajamo za ceno na tržnici ali opazujemo lokalni način preživetja, se učimo razumevanja vrednosti denarja, časa in dela. To je ekonomija v živo, ki jo začutimo, ne samo preberemo. Kulturna raznolikost krepi miselno širino V Evropi je samoumevno, da se rokujemo. Na Japonskem se priklonimo. V Indiji pozdravimo z »namaste«. Različni običaji učijo spoštovanja in širijo razumevanje, da naš način ni edini pravi način. Potovanja krepijo ustvarjalnost Raziskave kažejo, da ljudje, ki pogosto potujejo, hitreje prepoznavajo vzorce in lažje razmišljajo izven okvirjev. Umetniki, arhitekti in podjetniki pogosto pravijo, da jim ideje pridejo na poti – ker stik z novim okoljem spodbuja domišljijo. Potovanja povezujejo generacije Ko družina potuje skupaj, postanejo starši in otroci ekipa. Ko stari starši prvič vidijo Grand Canyon ali Machu Picchu, se v njih zbudi enaka radovednost kot pri vnukih. Skupne izkušnje zbližajo. Potovanja so naložba v razumevanje sveta. Otroci, ki vidijo, kako živi svet zunaj meja, razvijejo več empatije, samostojnosti in odgovornosti. Starši odkrijejo, kako malo v resnici potrebujejo. Dedki in babice pa spoznajo, da radovednost nikoli ne zastara. Vsaka pot premakne meje v nas samih, postajamo vse bolj odprti in živi in se učimo skozi svet.

Ko se vrnemo s potovanja, v nas še dolgo odmevajo barve, vonji, glasovi in obrazi. A življenje hitro potegne v svoj ritem in sončni spomini zbledijo kot puščavski pesek, ki spolzi skozi prste. Vendar tisto, kar smo resnično doživeli, se nikoli ne izgubi. Ostane v telesu, v srcu, v načinu, kako gledamo svet. Če se ustavimo in jim damo prostor, se svetli vtisi lahko preobrazijo v spoznanja, ki nas grejejo tudi sredi zime. Tukaj je deset drobnih resnic in zanimivosti o tem, kako naše telo, srce in spomin hranijo potovanja tudi dolgo po vrnitvi domov. Možgani imajo »predal za potovanja«. Spomini s potovanj se shranijo v delu možganov, ki ureja čustva, zato so tako živi. Ko jih obujamo, možgani sproščajo dopamin, kot bi bili spet tam. Vonj je najmočnejši prenašalec spomina. Ena sama kapljica vonja po kavi v Marakešu ali morskem vetru na Kreti lahko v hipu prikliče celo potovanje. Zato pomaga, če domov prinesemo dišavo, ki nas spominja na kraj. Pisanje vtisov podaljša doživetje. Ko svoje občutke zapišemo, se aktivira del možganov, povezan z razumevanjem. Tako se vtis preobrazi v spoznanje. Fotografije in zgodbe. Ko si ogledujemo slike, se aktivira vizualni spomin. Če pa ob njih pripovedujemo zgodbo, se sproži še čustveni del. Tako se spomin poglobi in oživi od znotraj. Telo hrani spomine v gibu. Ko spet zaplešemo ob glasbi, ki smo jo slišali na poti, se telo spomni občutka svobode. Gib je najstarejša oblika spomina. Občutek hvaležnosti podaljšuje toplino potovanja. Če si zvečer prikličemo en prizor, za katerega smo hvaležni, se poveča občutek zadovoljstva. Skupni spomini krepijo vezi. Ko s sopotniki obujamo potovalne trenutke, je to več kot le nostalgičen klepet. Vtisi oživijo pred našimi očmi. Zimska tišina poglobi spomin. Ko se zunaj svet umiri, imamo priložnost, da potovanje v nas dozori. V tišini razumemo, kaj nam je svet pokazal in kaj želimo ohraniti naprej. Kaj bi se zgodilo, če bi vsak mesec znova odpotovali v en svetel trenutek s poti? Kaj bi s tem vnesli v svoj vsakdan? Morda spoznanje, da potovanja nikoli zares ne minejo, le preselijo se v naš notranji svet. S podoživljanjem jih ohranimo žive.  Kako pa vi živite potovalne vtise doma? Vesela bom vaših misli, pišite mi. vesna@intia.si

Na nove temperature, hrano, vonje in ritme dneva se telo odzove z neverjetno inteligenco. Včasih ga čutimo kot igrivo in polno energije, drugič utrujeno in občutljivo. Vsaka telesna reakcija na poti nam nekaj sporoča: »Hej, nekaj novega doživljam!« Tukaj je nekaj zanimivih dejstev o tem, kaj se v resnici dogaja z našim telesom, ko potujemo: Naše notranje ure se zmedejo. Jet lag ni sovražnik, ampak dokaz, da telo deluje. Naše biološke ure potrebujejo čas, da se uskladijo z novim sončnim ritmom. V tem procesu se možgani prebudijo in postanejo bolj prilagodljivi. Možgani dobesedno zažarijo. Ko doživljamo nekaj novega, se v možganih sprošča dopamin – hormon radovednosti in učenja. Zato se na potovanjih zlahka zaljubimo v svet in postanemo bolj ustvarjalni. Vonji in okusi aktivirajo spomine. Ko okusimo tajski curry ali zavohamo vonj morja, se vklopi limbični sistem – center spomina in čustev. Zato nas hrana in vonji na poti močno povežejo z občutki. Hoja prebuja telo – in misli. Na potovanjih povprečno prehodimo dvakrat več kot doma. Hoja pospeši krvni obtok in sprosti endorfine, zato se izboljša razpoloženje in zbranost. Včasih najboljše misli pridejo prav med koraki po neznanih potovalnih terenih. Smeh dvigne imunski sistem. Ko se nasmejemo s sopotniki, vsrkamo več kisika, mišice se sprostijo in poveča se odpornost. Zato pravimo, da je smeh najboljša zaščita pred potovalno utrujenostjo. Srčni utrip se uskladi z okoljem. Telo se naravno odziva na tempo okolja – ob oceanu se umiri, v mestu pospeši. Ko to opazujemo, se učimo, kako močno smo povezani s svetom okoli sebe. Spanje postane globlje – po tretjem dnevu. Šele po nekaj dneh na poti se telo sprosti do te mere, da lahko počiva globlje. Zato na potovanjih po treh dneh občutimo pravi »reset« na vseh ravneh. Ko smo na poti, jemo počasneje. Znanstveniki pravijo, da na potovanju podzavestno več opazujemo in okušamo. Hrana ni le gorivo, ampak doživetje in aktivira vse čute. Telo si potovanje zapomni. Včasih se vonj, gib ali pesem iz potovanja v nas prebudi še mesece kasneje. Telo hrani spomin, ne le v mislih, temveč v občutkih. Kaj pa vaše telo? Kako doživlja potovanje? Katere občutke nosite v sebi še dolgo po vrnitvi domov? Vesela bom vaših misli, pišite mi. vesna@intia.si

Potovanja v skupini so nekaj posebnega. Potovalna skupina pod vodstvom izkušenega vodnika postane skupnost, ki za čas potovanja diha kot eno. Vsaka skupina ima svoj ritem, svoj humor, svoje male rituale in skrivne šale. Pot nas hitro poveže in spodbudno vpliva na nas in na naš osebni razvoj. V skupini se namreč zavemo drugih plasti sebe, kot se jih, če potujemo sami. Tukaj je nekaj zanimivih (in preverjeno resničnih!) dejstev o tem, kaj se dogaja, ko potujemo skupaj: 1. Skupina postane “mini družina” v 72 urah. V samo nekaj dneh se oblikujejo vloge: nekdo skrbi za red, nekdo prinaša smeh, nekdo rahlja napetosti. Zgodi se tako, kot v družini – le da tokrat izbiramo, kako se bomo odzvali. 2. Smeh povezuje hitreje kot pogovor. Skupine, ki se skupaj smejijo, vzpostavijo zaupanje kar 30 % hitreje. Smeh sprošča oksitocin – hormon povezanosti. Zato je smeh na poti pravo zdravilo za dušo. 3. Raznolikost v skupini dvigne odpornost. Večja ko je raznolikost značajev, starosti in pogledov, močnejša postane skupina. Učimo se prilagodljivosti, razumevanja in potrpežljivosti in prav to daje potovanju globino. 4. Eden lahko spremeni vzdušje vseh. Vzdušje se prenaša med člani skupine: miren, prisoten sopotnik lahko pomiri vse. Skupina diha z vsakim od nas. 5. Na potovanju smo bolj pristni. Ko se oddaljimo od rutine, postanemo bolj odprti, igrivi, ranljivi. Hitreje zaupamo in pokažemo svoj pravi obraz – zato se na potovanjih rojevajo pristna prijateljstva. 6. Skupina ima svoj ritem dihanja. Med hojo, petjem, skupno meditacijo ali molitvijo se srčni utrip in dihanje skupine uskladita. To ustvarja občutek povezanosti – brez besed. 7. Kratek stik, dolgotrajen spomin. Spomini s potovanj v skupini ostanejo dlje, ker jih obujamo skozi zgodbe: “Se spomniš, ko …?” Ti trenutki gradijo pripadnost in nas povezujejo še dolgo po vrnitvi domov. 8. Konflikt? Zdrav znak! Blagi nesporazumi pomenijo, da skupina diha. Če jih znamo predihati spoštljivo, poglobijo odnose in povečajo zaupanje. 9. Vsaka skupina ima svoj “duh”. Energija, ki jo skupaj ustvarimo, ostane v spominu kot občutek topline, ki ostaja z nami dolgo po povratku domov. Kako pa vi doživljate potovanje v skupini? Vesela bom vaših misli, pišite mi. vesna@intia.si