Blog

Svet je nepredvidljiv. Novice pridejo hitro in lahko močno zarežejo v naše občutke varnosti. Pojavi se vprašanje: kako ostati stabilen, ko svet to ni? Odgovor se skriva v odpornosti. Kaj pravzaprav pomeni odpornost? Odpornost pomeni čvrstost in hkrati prožnost. Gre za sposobnost, da se znamo prilagoditi spremembam, ne da bi ob tem izgubili notranje ravnovesje. Predstavlja jo kombinacija navad, življenjskih izkušenj, osebnih vrednot in notranje drže. Odpornost ne pomeni, da težkih dogodkov ne občutimo, temveč da se po zahtevni izkušnji poberemo in gremo naprej. Ko je odpornost prisotna, se po pretresu postopoma ponovno vzpostavi notranji mir. Misli se umirijo, pozornost se premakne od skrbi k rešitvam, da poiščemo novo smer. Kaj odpornost ni Odpornost ne pomeni, da nas nič ne prizadene. Čustva so naraven odziv na dogodke in imajo svojo funkcijo. Strah, žalost ali jeza niso znak šibkosti, ampak signal, da nam je nekaj pomembno. Odpornost tudi ne pomeni, da moramo biti ves čas pozitivni. Pretiran optimizem je lahko prav tako utrujajoč kot pesimizem. Realističen pogled na situacijo pogosto prinese več notranje stabilnosti kot prisilno razmišljanje, da bo vse v redu. Odpornost ne pomeni, da vse zdržimo sami. Ljudje smo socialna bitja. Pogovor z bližnjimi, sodelovanje in medsebojna podpora so pomemben del stabilnosti. Pogled z več zornih kotov Ena od najmočnejših navad pri gradnji odpornosti je sposobnost, da na zahtevno situacijo pogledamo z več perspektiv. Ko nas ujame težka novica ali neprijetna situacija, um pogosto izbere eno razlago in jo razglasi za edino resnico. Odpornost pa se začne tam, kjer si dovolimo pogledati širše. Pri tem si lahko pomagamo z zelo preprostim vprašanjem: "Kako bi na to situacijo pogledal nekdo drug?" 'Mamo mi to V svetu potovanj smo doživeli že marsikaj: zaprtje meja, nepredvidljive politične razmere, odpovedi letov, vojne, logistične zaplete. Vsaka od teh situacij je zahtevala prilagodljivost, sodelovanje in mirno presojo. Ko pogledamo nazaj, se pokaže zanimiv vzorec: situacije so se vedno razrešile. Pomagale so izkušnje, sodelovanje, humor in pripravljenost, da se stvari rešujejo korak za korakom. Enako velja tudi za vsakega izmed nas. Vsak je v življenju že šel skozi težke trenutke: izgubo službe, bolezen v družini, razhod, finančne skrbi ali obdobje negotovosti. Ko se spomnimo, kako smo takrat našli pot naprej, ugotovimo, da imamo več izkušenj z odpornostjo, kot si mislimo. Kje so meje mojega vpliva? Pri soočanju z zahtevnimi dogodki pomaga preprosta vaja. Na list papirja narišemo krog. V notranjost kroga napišemo stvari, na katere lahko vplivamo. Zunaj kroga napišemo tisto, na kar vpliva nimamo. Na primer: V notranjem krogu so lahko: način, kako skrbimo za svoje zdravje, kako komuniciramo z drugimi, koliko novic spremljamo, kako prispevamo k skupnosti. V zunanjem krogu so lahko: globalni politični konflikti, naravne nesreče, odločitve velikih institucij. Ko se zavemo, kam vlagamo svojo energijo, se pokaže zanimiva razlika. Veliko ljudi porablja ogromno pozornosti za stvari, na katere nimajo nobenega vpliva. Hkrati pa zmanjka energije za tisto, kar bi lahko dejansko izboljšali. Če pozornost zavestno preusmerimo na notranji krog, se občutek nemoči pogosto zmanjša. Medijski detoks Neprestano spremljanje novic ustvarja občutek stalne ogroženosti. Človek ima občutek, da mora biti ves čas na tekočem, sicer bo nekaj pomembnega zamudil. Praksa kaže, da je za večino ljudi povsem dovolj, če novice preverijo enkrat ali dvakrat na dan. Pomembno je tudi, da tega ne počnemo takoj po prebujanju ali tik pred spanjem. Jutro potrebuje miren začetek, večer pa prostor za umirjanje. Če se za nekaj dni umaknemo od stalnega toka informacij, pogosto opazimo, da se notranja napetost opazno zmanjša. Sokratova cedila Ko novice delimo naprej, lahko uporabimo staro modrost Sokrata. Preden informacijo povemo naprej, jo spustimo skozi tri cedila. Je to resnično? Je to dobro oziroma vsaj neškodljivo? Je to koristno? Če informacija ne prestane vsaj dveh od teh treh vprašanj, ni vredna širjenja. Opazuj svojo prvo reakcijo Ob težkih novicah telo pogosto reagira avtomatsko. Nekateri začutijo potrebo po umiku in begu. Drugi reagirajo z jezo ali napadom. Tretji zamrznejo in stres shranijo v sebi. Vse tri reakcije so naravni odzivi živčnega sistema, so potrebne in koristne, če ne trajajo predolgo in se ne pojavljajo preveč pogosto. Odpornost pa se začne razvijati v trenutku, ko si ustvarimo prostor in čas med dogodkom in odzivom. En globok vdih in izdih je dovolj, da avtomatsko reakcijo zamenja zavestna odločitev. Takšna mikro pavza ima velik učinek. Pomiri živčni sistem in omogoči bolj premišljeno reakcijo. Kaj lahko naredimo že danes? Gradnja odpornosti ne zahteva velikih življenjskih sprememb. Začne se v majhnih vsakodnevnih odločitvah. Lahko omejimo čas spremljanja novic in se raje pogovorimo z nekom, ki mu zaupamo. Ali pa gremo na sprehod, namesto da še enkrat osvežimo novice na telefonu. Najbolj pomembno pa je, da namenimo pozornost stvarem, na katere dejansko vplivamo. Takšni majhni koraki počasi gradijo notranjo stabilnost. Odpornost torej pomeni, da postanemo nekoliko bolj stabilni znotraj nepredvidljivega sveta. To nam omogoča, da ostanemo prisotni, povezani z drugimi ter pripravljeni pomagati tam, kjer lahko.

Vojna. Potres. Izbruh vulkana. Bolezen. Velike novice, ki pretresejo svet in hkrati naš notranji svet. Pojavi se kopica vprašanj: Kako biti obveščen in odgovoren državljan sveta, pa hkrati ohraniti mir, osredotočenost in stik s sabo? Res lahko vplivam na to? Na kaj sploh lahko vplivam? Smo za to odgovorni? Kaj lahko prispevamo k razrešitvi? Najprej: vsaka reakcija je normalna Tesnoba, strah, šok, jeza. Vse to so lahko odzivi na ogrožujoče informacije. Naši notranji mehanizmi delujejo tako, da nas začasno otopijo in zaščitijo. Ko pa smo neprestano izpostavljeni intenzivnim informacijam, doživimo občutek, da smo sredi nevarnosti, čeprav fizično sedimo doma na kavču. Telo na vsako alarmantno novico reagira, kot da je nevarnost tik pred vrati. Srčni utrip se pospeši, dihanje postane plitvo, mišice se napnejo. Če to traja dneve ali tedne, se izčrpamo. Zato je prva odgovornost do sveta skrb za lasten živčni sistem. Na kaj lahko zares vplivam? Na potek vojne verjetno ne. Na globalne politične odločitve težko. Na potres zagotovo ne. Lahko pa vplivamo na: količino novic, ki jih sprejmeš, način, kako jih interpretiraš, kako skrbiš zase, kako govoriš o dogajanju, komu in kako pomagaš. To ni malo. 1. Novico postavi v širši okvir Ko prejmeš težko informacijo, si zavestno zastavi širšo sliko: Kaj vse v mojem življenju še vedno deluje? Kdo so ljudje, ki me podpirajo? Kaj je stabilno? Če ti nekdo vlomi v hišo, je to boleče in stresno. Še vedno pa imaš zdravje, bližnje, sposobnosti, ki ti pomagajo situacijo rešiti. Izguba je mogoča zato, ker si nekaj imel. Tudi to je del zgodbe. Ko situacijo postavimo v širši okvir, to zmanjšuje občutek absolutne katastrofe. 2. Poglej strahu v oči Ko situacijo konkretiziraš, izgubi del moči, saj se tesnoba v abstraktni nejasnosti zgolj krepi. Vprašaj se: Kaj je najslabši možni scenarij? Je res tako katastrofalen, kot ga čutim? Kaj je najboljši možni izid? Kaj je najbolj verjeten razplet? Um pogosto skače na najslabšo možnost in jo predstavi kot skoraj gotovo. Realnost je večinoma precej bolj zmerna. 3. Kaj me ta situacija uči? Boleče izkušnje pogosto razkrijejo, kaj je zares pomembno: zdravstvena diagnoza nas lahko povabi k drugačnemu življenjskemu ritmu; globalni konflikt nas lahko spomni na vrednost in pomen miru, varnosti in skupnosti. Vsaka težka novica je tudi priložnost za vajo notranje stabilnosti, potrpežljivosti in dostojanstva. 4. Kaj lahko konkretno naredim zase in za svoje bližnje? Uredi odnos do medijev Po branju članka ali ogledu poročil preveri telo: Kaj čutim v prsih? Kako diham? Sem napet? Sem izčrpan? Če novice redno povzročajo telesno napetost in čustveno preplavljenost, je čas za spremembo navad. Omeji čas Določi si natančen okvir. Na primer 30 minut dopoldan in popoldan, nikoli tik pred spanjem. Vmes nič. Izberi vir Zaupaj preverjenim medijem. Izogibaj se video posnetkom, če te močno vznemirijo. Branje besedila pogosto povzroči manj intenziven odziv kot gledanje posnetkov. Poskusi digitalni odmor En dan brez novic občutno zniža napetost. Če se ob stalnem spremljanju počutiš nemočno in obupano, si preobremenjen. Poišči točke oprijema Ob šoku se pojavi občutek lebdenja, rutina pa vrača občutek tal pod nogami. Zato vzdržuj vsakodnevne rituale. Hodi na sprehod. Skuhaj kosilo. Spij kozarec tople vode v tišini. Struktura dneva ustvarja občutek varnosti. Obkroži se z ljudmi, izražaj se Črnogledost ali zanikanje – koristi? Izkazuje se, da pretiran optimizem dolgoročno izčrpava. Ljudje potrebujemo družbo, zato bodimo drug drugemu spodbuda, naklonjenost in realno zrcalo. Občutke, ki se nam sprožajo, izražajmo na varne načine, da ostanemo mirni in ne notranje zamrznjeni. Kaj pa občutek krivde? “Jaz sem na varnem, drugi trpijo.” Krivda sama po sebi ne pomaga nikomur. Pogovor pomaga. Konkreten prispevek pomaga. Donacija, prostovoljstvo, podpora, širjenje preverjenih informacij. Skrb zase ni sebičnost V obdobjih negotovosti je skrb zase osnovna odgovornost. Poskrbi za: dovolj spanja, redne obroke, hidracijo, zmerno gibanje, počitek brez občutka krivde. Utrujen in izčrpan človek težje pomaga drugim. Stabilen človek lahko. Sokratova tri cedila Preden novico deliš naprej, si postavi tri vprašanja: Je to resnično? Je to dobro oziroma vsaj neškodljivo? Je to koristno? Če informacija ne prestane vsaj dveh cedil, ni vredna širjenja. Svet je že dovolj preplavljen. Težke novice so del življenja, izberemo lahko, kako jih sprejmemo in ohranimo v sebi mir, ki ga lahko delimo z drugimi.

Zakaj najmočnejši trenutki nimajo besed? Na potovanjih pogosto pričakujemo dogajanje: razlage vodnika, pogovore med sopotniki, fotografije, vredne objave na družbenih omrežjih, nepozabne vtise, izmenjave mnenj s sopotniki. Potem pa nenadoma pride trenutek, ko vse utihne. Zastrmimo se v razgled, skupina se razprši, nekdo se usede, drugi gleda morje, tretji samo hodi naprej brez besed. Takrat se potovanje zares začne. Tišina daje prostor, da se misli umirijo in da se izkušnja poglobi, zato ni strašljiva praznina. Tišina kot regeneracija Potovanje je intenziven čas, poln novih informacij in neprestanega premikanja. Srečujemo vedno nove ljudi, soočamo se s svojimi prepričanji in predsodki, z novimi okusi, vonjavami in zvoki. Naši čuti in živčni sistem delajo na polno. Tišina zato deluje kot »reset«, daje priložnost, da se obnovimo in na novo sestavimo: po dnevu ogledov 10 minut tihe hoje zmanjša občutek preobremenjenosti, čas brez brskanja po telefonu pomaga, da si več zapomnimo, kratek umik od skupine prepreči zasičenost in razdražljivost. Na potovanju lahko predlagamo trenutke tišine. »Dajmo tri minute brez besed, a ste za?« Prav ti trenutki ostanejo v globokem spominu, kljub temu, da je sprva morda nerodno in za mnoge nenavadno. Zakaj se tišine ustrašimo Navajeni smo stalne stimulacije: telefon, pogovor, glasba, razlage, program. Ko tega ni, se lahko pojavi nelagodje: tišina pokaže utrujenost, ki smo jo ignorirali, pridejo misli, ki jih sicer preglasimo, zmanjka socialne “vloge”; vprašamo se: kdo sem, ko nič ne govorim? Dobra novica: ko nelagodje sprejmemo, ponavadi hitro izzveni. Tišina kot del potovalne in življenjske izkušnje Drobni trenutki zavestne tišine niso asketizem ali meditacija na ukaz. Kako jih lahko vpletemo v vsakdan? 1. Tiha jutra Pred zajtrkom si privoščimo nekaj minut brez telefona in pogovora. Vzamemo si čas in le opazujemo sebe, svoje telo, zvoke okrog sebe, tisto, kar vidimo. S tem okrepimo svojo pozornost za ves dan. 2. Tiha hoja Umaknemo se na rep skupine in del poti prehodimo brez besed. Pozornost usmerjamo v počasne korake, opazujemo svoje dihanje in drobne podrobnosti ob poti. Na ta način okrepimo mir v sebi. 3. Tišina pred spanjem Namesto brskanja po telefonu si zvečer privoščimo tišino s pisalom v roki in si na papir zabeležimo utrinke današnjega dne. Pomirjeni globoko zaspimo. 4. Tišina v konfliktu Ko se zgodi napetost med nami in drugimi, se v tišini marsikaj razjasni kar samo in kratka pavza z besedami prepreči nepotrebno stopnjevanje konflikta. 5. Tišina pred fotografijo Najprej začuti, potem fotografiraj. Še danes slišim glas mojega desetletnika: »Mami, ti fotkaš, jaz pa doživljam!« Še en vidik tišine Na kaj vse vpliva tišina? znižuje raven stresnih hormonov, izboljšuje koncentracijo, zmanjšuje mentalno utrujenost, podpira čustveno stabilnost. Na poti nam daje več energije za doživetja, saj manj govorjenja pomeni več opazovanja. Dovolj je: da včasih ne komentiraš takoj, da pustiš razgledu nekaj trenutkov brez fotografije, da sprejmeš, da ni vsak trenutek za debato, da si kdaj tiho tudi sam s sabo. S tem poglobimo potovalno in življenjsko izkušnjo. Tišina je naš nevidni sopotnik in nam omogoči, da se izkušnje prelevijo v spoznanja, ki jih prinesemo domov.

Si predstavljate, da pripotujete na svojo sanjsko destinacijo in potem … zbolite? Namesto raziskovanja ulic, pokrajin in okusov ležite v hotelski sobi in upate, da bo »jutri že bolje«. Ojoj. Kakšna škoda časa, energije in denarja! Zato se je na potovanje smiselno pravočasno pripraviti in poskrbeti za fizično kondicijo in zdravje, saj ima telo na poti precej več dela, kot ga ima doma. Pogosti izgovori - in zakaj ne zdržijo »Saj sem čisto v redu.« Res? Z lahkoto prehodite 15.000 do 20.000 korakov na dan, več dni zapored, pogosto po neravnem terenu, v vročini ali vlagi? »Vedno grem na pot direktno iz pisarne, utrujen in neprespan, pa je bilo do zdaj vse ok.« Do zdaj. Telo ima precej dober spomin in še boljši števec. Enkrat reče: dovolj. »Če zbolim, bom vsaj spoznal njihov zdravstveni sistem.« Se šalite? Zamudili boste tisto, zaradi česar ste sploh šli na pot! Kako veste, da ste se dobro pripravili? Telo sodeluje z našimi načrti: telo zdrži dodatne napore brez večjih uporov, večurna hoja ne pomeni večdnevne utrujenosti, prebava ne protestira ob vsaki spremembi, jutra se začnejo s polno energijo. Konkretno: zmoreš več ur hoje po ravnem in navkreber, redno piješ vodo (po možnosti se hidriraš z rahlo osoljeno limonado), prehrana vključuje dovolj beljakovin in zelenjave, sladkor ni glavni vir energije, spanec ni luksuz, ampak temelj, zbujaš se spočit. Zakaj se priprava splača? Na potovanju narediš tudi do 2-krat več korakov kot doma. Telo to zazna že prvi dan. Dehidracija je eden glavnih razlogov za utrujenost, glavobole in slabšo koncentracijo na poti. Ne, to ni »jet lag«, pogosto je žeja. Imunski sistem slabše deluje ob pomanjkanju spanca. Spanje pred potovanjem je cenejše od zdravil na destinaciji. Več hoje = večja poraba mineralov. Če jih ne nadomestiš, telo upočasni tempo. Stres in navdušenje porabljata energijo. Tudi pozitivno vznemirjenje je fizični napor. Kondicija vpliva na razpoloženje. Bolj utrujeno telo pomeni manj potrpljenja in manj dobre volje. Najlepši trenutki na potovanju se zgodijo takrat, ko nisi na robu moči. Kdaj začeti s pripravo? Najbolje kar takoj. Skrb za telo ni projekt »tik pred odhodom«. Postane naj življenjska prioriteta, saj je predpostavka za vse dejavnosti, ne le zgolj za potovanje. Brez telesa življenje na Zemlji ni mogoče. S čvrstim, močnim, prožnim in vzdržljivim telesom pa je možno živeti bolj polno in izpolnjujoče. Kaj konkretno lahko narediš zase ŽE DANES? pojdi na sprehod, daljši kot običajno, spij en kozarec vode več, kot bi ga sicer, pojdi spat pol ure prej, izberi obrok, ki te nahrani, ne uspava, opazuj, kako se telo odziva in ga upoštevaj. Majhni koraki doma pomenijo velike razlike na poti. Ko telo sodeluje, potovanje postane tisto, kar si želimo, da je: izkušnja, ne preizkušnja.

Potovalno soočanje z drugačnostjo nas lahko vznemiri do te mere, da si nismo več všeč. Utrujenost, nepredvidljivost potovanja, drugačen ritem in nepoznano okolje lahko v nas vzbudijo tiste dele, ki presenetijo celo nas same. Lahko postanemo razdražljivi, zmoti nas vse, kar ni v skladu z našimi pričakovanji. Lahko se zapremo vase ali pa želimo imeti nadzor, ki bi nam povrnil občutek varnosti. Vse to je povsem normalno. Kaj sporočam sam sebi? Namesto vprašanja »Kaj je narobe z mano?« poskusite s tem: Kaj mi trenutno manjka? Počitek? Tišina? Hrana? Občutek, da me nekdo razume? Kaj mi gre čez rob? Hitrost? Preveč informacij? Občutek, da moram biti »ves čas v redu«? Kaj pomaga? Poimenujte stanje »Danes sem utrujen.« Že to zniža napetost, pri sebi in pri drugih. Zmanjšajte zahteve do sebe Ni treba, da se vsak trenutek navdušujete. Dovolj je, da ste prisotni. Vzemite si mini pavzo 10 minut tišine nam včasih pomeni več kot 10 minut klepeta. Trenutki, ko se soočamo s sabo in svojo človeškostjo, so na potovanju in v življenju dragoceni. Osvetlijo našo pristnost, dajo nam priložnost, da smo bolj MI, tudi če smo zato sami sebi in drugim manj všeč.

Realnost življenja in potovanja kaže, da se zgodi, kot se zgodi. Včasih skladno z našo vizijo, včasih pa ne. Zgodijo se zapleti, zamude, izgubljena prtljaga, odpovedani leti. Telo zboli, potrpljenja zmanjka, pojavijo se napetosti med sopotniki ali sodelavci. Lepi razgledi sanjske destinacije tako postanejo kulisa za zavestno doživljanje nelagodja. Pojavi se priložnost, da se iz nelagodja neuresničenih pričakovanj učimo biti z nelagodjem, ga razumeti in sprejeti, da postane del naše pristne ZGODBE. Na potovanjih se namreč zelo hitro pokaže, koliko nadzora zares imamo, kako ravnamo s svojo energijo, kako poslušamo svoje telo in kako vstopamo v odnose, ko smo utrujeni, lačni ali izven cone prijetnega udobja. Kaj se lahko naučimo iz zapletov · Prilagodljivost je veščina. Čim prej sprejmemo, da spremembe sodijo v potovanje, tem lažje usmerjamo svojo pozornost na rešitve. · Opazujmo telo. Utrujenost, napetost ali prebavne težave so signali, da je čas za počitek in upočasnitev. · Energija ni neomejena. “Samo še to” pogosto pomeni “preveč”. Naučimo se prioritet, tudi na potovanju. · Sopotniki so ogledalo. Opazujmo svojo reakcijo in se učimo, kako sočutno sodelovati. · Humor je najboljši način soočanja. Smejimo se situacijam, ne ljudem, poglejmo jih z naklonjenostjo in prijaznostjo. Praktični koraki, da ostanemo mirni · Globok vdih in reset: Začnite s tremi globokimi vdihi, da umirite misli in telo. · Inventura perspektive: Na situacijo poglejmo vsaj s treh različnih perspektiv: “Kaj je sedaj res pomembno? Kaj lahko pustimo ob strani?” · Mala doza humorja: Poiščite drobne smešne trenutke, saj se pogosto prav iz njih razvije najboljša zgodba, ki nas povezuje in se je še dolgo spominjamo. Želimo si torej zavestno potovanje skozi življenje , ki zna vključiti tudi zamude, napake, spremembe in notranje odzive nanje. Takšno, ki ne obljublja, da bo vedno lahko, ponuja pa orodja, da bo smiselno. Ko potujemo in živimo zavestno, se opazujemo, kako reagiramo, ko nadzor odpove, kako se spoprimemo z nepredvidljivim in kako energijo usmerjamo v način, ki je za nas koristen in konstruktiven.

Kako se posloviti od starega leta in novo začeti v svežini? Ko se bližamo koncu leta, se oziramo nazaj na prehojeno pot, na dosežke in preizkušnje, ki so nas oblikovale. Zavestno slovo od starega leta ali zaključenega potovanja je proces osebne regulacije, ki omogoča jasnejši vstop v nadaljevanje. Vprašanja refleksije, ki si jih lahko najprej zastavim, so: Čemu sem se najbolj nasmejal? Kaj me je presenetilo in se me globoko dotaknilo? Kaj sem se naučil? Kaj želim prečistiti in nadgraditi in čemu želim pustiti, da gre svojo pot? Potem pa si ogledam kar po vrsti: Letni rezime dogodkov Zakaj: Pogled nazaj aktivira energijo za korak naprej. Kako: Kaj se je vse letos zgodilo? Zapiši ključne dogodke, tako kot so se zgodili, brez vrednotenja. Inventura čustev in občutkov Zakaj: Nezaključene situacije, neizrečene besede in neimenovana čustva jemljejo fokus. Kako: V dva stolpca zapiši, kaj ti jemlje in kaj daje energijo: energija gor in energija dol. Pregled jasno pokaže, kaj je smiselno ohraniti in česa ne. Priznanje drobnih zmag Zakaj: Možgani si lažje zapomnijo napake kot napredek. Zato usmerimo pozornost v dobro, tudi če je le drobno. Kako: Zapiši vsaj tri konkretne zmage, tvoje, iz tvoje družine ali tvoje ekipe, kjer si sodeloval. Pospravljanje odprtih vprašanj Zakaj: Nedokončane zadeve tiho kradejo pozornost. Kako: Vsaki odprti stvari, projektu, nalogi določi zaključek, datum, ko se je lotiš ali pa jo zavestno arhiviraj. Odmik v tišino Zakaj: Jasnost vznikne v tišini in samoti. Integracija izkušenj, refleksija vodi v spoznanja in notranjo modrost. Kako: Določi si čas v dnevu brez motenj, brez zaslonov, brez cilja in fokusa. Samo za BITI. Lekcije konfliktov Zakaj: Razrešeni konflikti povečujejo notranjo zrelost. Kaj želim in česa ne? Kako: Pri vsakem večjem konfliktu zapiši: kaj sem se naučil o sebi, kje sem rasel, kaj bi drugič naredil drugače. Ritual zahvale Zakaj: Hvaležnost stabilizira čustveno stanje. Pozornost na to, kar že je, prebuja notranje potenciale. Kako: Napiši seznam stvari, za katere si hvaležen, tudi povsem vsakdanjih. Učinek je presenetljivo konkreten. Čiščenje prostora Zakaj: Zunanji red podpira notranjo jasnost. Kjer je red, življenje teče lahkotneje. Kako: Pospravi delovni prostor, dokumente, torbo. Simbolični zaključek Zakaj: Majhne akcije ustvarjajo občutek celovitosti. Kaj mi prižiga iskrice v očeh? Kako: Zaključi zadnjo nalogo leta, zapri zvezek, ugasni računalnik in zavestno reci: »To leto je zaključeno.« Zavestni prehod Zakaj: Brez prehoda ni pravega začetka. Samodisciplina osvobaja. Kako: Vprašaj se: Kakšna oseba želim biti v novem letu, kako želim živeti. Ko leto zaokrožimo zavestno, brez umikanja in idealiziranja, ustvarimo notranji red, iz katerega se novo lahko začne brez prisile, z jasnostjo in notranjo poravnanostjo.

Kot potovanje v neznano nam konflikti dajejo priložnost odkrivati nove poti do soljudi. Namesto, da se delamo, kot da jih ni, ali pa pred njimi bežimo, je najbolj koristno in smiselno, da se z njimi soočimo. Včasih potovanje postane ogledalo naših odnosov, saj nas razgali in izbeza iz običajnih skrivališč kopice dela in varnega kotička domačih navad. Zato dobimo priložnost, svežo motivacijo in nov vpogled, saj se iz dobro razrešenih konfliktov veliko naučimo o sebi. Zakaj so torej konflikti čisto ok? Brez konfliktov bi bili odnosi kot juha brez soli. Soočanje mnenj in stališč vnese v odnose zanimivo dinamiko, ki nas zbudi in nas spodbudi – kot začimbe v hrani. Razrešeni konflikti povezujejo bolj kot skupinska fotografija. Iskreno razreševanje vzpostavi novo raven v odnosih, kjer bolj spoznamo tudi sebe. Humor v konfliktu je kot hladna lubenica v poletni vročini. Prijaznost in dobrohotnost, besede iz miru in distance vnesejo vzdušje naklonjenosti, ki odpira nove poti. Konflikt nas nauči uporabljati supermoč: umetnost postavljanja dobrih vprašanj. Vprašanja odpirajo nove možnosti, usmerjajo pozornost, raziskujejo in vabijo v soustvarjanje. Na primer: Kako ti to vidiš? Kaj to pomeni zate? Kaj pa če... Kaj točno imaš v mislih? Kaj od tega se ti zdi najbolj smiselno? Kaj od tega je najbolj pomembno? Kaj bova naredila prihodnjič v podobni situaciji? Kako misliš, da se ob tem počuti on? Kakšen odnos si želimo imeti? Je to to, kar smo se dogovorili? Odpre vrata iskrenosti. Ko napetost popusti, ostane pristen pogovor, ki ga sicer ne bi imeli. V skupini konflikt naslovi neizgovorjeno Ko si povemo, kaj zares želimo in kaj potrebujemo, se dinamika med nami okrepi. Konflikt razbije iluzijo popolnosti. Uči nas, da nihče ni popoln – niti mi, niti sogovornik, kar naredi odnose prijetnejše. Konflikt nam pomaga prepoznati, kaj nam je pomembno. Kje so naše meje. Kaj nas zaboli. Česa ne moremo več nositi s sabo. Pa tudi, kaj si resnično želimo od sebe in drugih. Konflikti kažejo smer v naslednji korak. Najlažje konflikt razrešimo v začetni fazi, tako da OBA odkrito spregovorita in poiščeta kompromis z zavedanjem osebne odgovornosti. Kako se lotim konflikta na način, ki deluje? Tako da izrazim sebe in ne obtožujem drugih, da poslušam s polno prisotnostjo in pozornostjo. Najprej razmislim, kaj zares želim in kaj mi to pomeni. S tem umirim svoja čustva in v pogovor vstopim iz polja miru. Na situacijo pogledam z njegovega zornega kota, z njegove perspektive. Odprto, brez predvidevanj. Zato iskreno vprašam in aktivno poslušam.  Spoštljivo poiščemo skupne točke. Uporabim moč vprašanj, da preverim svoje domneve in pridobim jasne informacije. Predlagam rešitev: Kaj koristi drugim? Kaj so skupne koristi? Kaj so moje koristi? Kaj se lahko naučim iz konfliktne situacije? Kako smo torej lahko v rešitev vključeni VSI? To je tista prava, konstruktivna pot za soočanje s konflikti, ki nas vodi po poti razvoja naprej. Na potovanjih, v službi in doma.