Blog

Na nove temperature, hrano, vonje in ritme dneva se telo odzove z neverjetno inteligenco. Včasih ga čutimo kot igrivo in polno energije, drugič utrujeno in občutljivo. Vsaka telesna reakcija na poti nam nekaj sporoča: »Hej, nekaj novega doživljam!« Tukaj je nekaj zanimivih dejstev o tem, kaj se v resnici dogaja z našim telesom, ko potujemo: Naše notranje ure se zmedejo. Jet lag ni sovražnik, ampak dokaz, da telo deluje. Naše biološke ure potrebujejo čas, da se uskladijo z novim sončnim ritmom. V tem procesu se možgani prebudijo in postanejo bolj prilagodljivi. Možgani dobesedno zažarijo. Ko doživljamo nekaj novega, se v možganih sprošča dopamin – hormon radovednosti in učenja. Zato se na potovanjih zlahka zaljubimo v svet in postanemo bolj ustvarjalni. Vonji in okusi aktivirajo spomine. Ko okusimo tajski curry ali zavohamo vonj morja, se vklopi limbični sistem – center spomina in čustev. Zato nas hrana in vonji na poti močno povežejo z občutki. Hoja prebuja telo – in misli. Na potovanjih povprečno prehodimo dvakrat več kot doma. Hoja pospeši krvni obtok in sprosti endorfine, zato se izboljša razpoloženje in zbranost. Včasih najboljše misli pridejo prav med koraki po neznanih potovalnih terenih. Smeh dvigne imunski sistem. Ko se nasmejemo s sopotniki, vsrkamo več kisika, mišice se sprostijo in poveča se odpornost. Zato pravimo, da je smeh najboljša zaščita pred potovalno utrujenostjo. Srčni utrip se uskladi z okoljem. Telo se naravno odziva na tempo okolja – ob oceanu se umiri, v mestu pospeši. Ko to opazujemo, se učimo, kako močno smo povezani s svetom okoli sebe. Spanje postane globlje – po tretjem dnevu. Šele po nekaj dneh na poti se telo sprosti do te mere, da lahko počiva globlje. Zato na potovanjih po treh dneh občutimo pravi »reset« na vseh ravneh. Ko smo na poti, jemo počasneje. Znanstveniki pravijo, da na potovanju podzavestno več opazujemo in okušamo. Hrana ni le gorivo, ampak doživetje in aktivira vse čute. Telo si potovanje zapomni. Včasih se vonj, gib ali pesem iz potovanja v nas prebudi še mesece kasneje. Telo hrani spomin, ne le v mislih, temveč v občutkih. Kaj pa vaše telo? Kako doživlja potovanje? Katere občutke nosite v sebi še dolgo po vrnitvi domov? Vesela bom vaših misli, pišite mi. vesna@intia.si

Potovanja v skupini so nekaj posebnega. Potovalna skupina pod vodstvom izkušenega vodnika postane skupnost, ki za čas potovanja diha kot eno. Vsaka skupina ima svoj ritem, svoj humor, svoje male rituale in skrivne šale. Pot nas hitro poveže in spodbudno vpliva na nas in na naš osebni razvoj. V skupini se namreč zavemo drugih plasti sebe, kot se jih, če potujemo sami. Tukaj je nekaj zanimivih (in preverjeno resničnih!) dejstev o tem, kaj se dogaja, ko potujemo skupaj: 1. Skupina postane “mini družina” v 72 urah. V samo nekaj dneh se oblikujejo vloge: nekdo skrbi za red, nekdo prinaša smeh, nekdo rahlja napetosti. Zgodi se tako, kot v družini – le da tokrat izbiramo, kako se bomo odzvali. 2. Smeh povezuje hitreje kot pogovor. Skupine, ki se skupaj smejijo, vzpostavijo zaupanje kar 30 % hitreje. Smeh sprošča oksitocin – hormon povezanosti. Zato je smeh na poti pravo zdravilo za dušo. 3. Raznolikost v skupini dvigne odpornost. Večja ko je raznolikost značajev, starosti in pogledov, močnejša postane skupina. Učimo se prilagodljivosti, razumevanja in potrpežljivosti in prav to daje potovanju globino. 4. Eden lahko spremeni vzdušje vseh. Vzdušje se prenaša med člani skupine: miren, prisoten sopotnik lahko pomiri vse. Skupina diha z vsakim od nas. 5. Na potovanju smo bolj pristni. Ko se oddaljimo od rutine, postanemo bolj odprti, igrivi, ranljivi. Hitreje zaupamo in pokažemo svoj pravi obraz – zato se na potovanjih rojevajo pristna prijateljstva. 6. Skupina ima svoj ritem dihanja. Med hojo, petjem, skupno meditacijo ali molitvijo se srčni utrip in dihanje skupine uskladita. To ustvarja občutek povezanosti – brez besed. 7. Kratek stik, dolgotrajen spomin. Spomini s potovanj v skupini ostanejo dlje, ker jih obujamo skozi zgodbe: “Se spomniš, ko …?” Ti trenutki gradijo pripadnost in nas povezujejo še dolgo po vrnitvi domov. 8. Konflikt? Zdrav znak! Blagi nesporazumi pomenijo, da skupina diha. Če jih znamo predihati spoštljivo, poglobijo odnose in povečajo zaupanje. 9. Vsaka skupina ima svoj “duh”. Energija, ki jo skupaj ustvarimo, ostane v spominu kot občutek topline, ki ostaja z nami dolgo po povratku domov. Kako pa vi doživljate potovanje v skupini? Vesela bom vaših misli, pišite mi. vesna@intia.si

Kaj imajo potovanja skupnega z osebnim razvojem? Potujemo, da vidimo in doživimo svet. Ko stopimo iz vsakdana, se v nas prebudi del, ki je radoveden, odprt in živ. Na poti se učimo drugače: ne iz knjig, temveč iz pogledov, srečevanj, soočenj in presenečenj. Ko se premikamo skozi pokrajine, se premikamo tudi skozi sebe. Vsaka pot, ki jo prehodimo navzven, odpira prostor znotraj – za nove misli, občutke, uvide.

Sonce sije, tudi če na Zemlji pada dež. Namen je kot sonce, kot notranja svetloba, ki nas vodi, tudi ko zunanje okoliščine niso popolne, neodvisno od razpoloženja, uspehov ali vremena. Namen je usmerjenost k uresničitvi nečesa, kar čutimo kot pomembno. Ko smo povezani s svojim namenom, vemo, zakaj delujemo, zakaj vztrajamo in kam usmerjamo svojo pozornost. Smisel ustvarjamo skozi delovanje in ga ne iščemo zunaj sebe. Akcija je tista, ki daje namenu obliko in življenje. Lahko dolgo razmišljamo, načrtujemo, analiziramo – a dokler ne naredimo koraka, namen ostaja le misel. Umetnost preprostosti nas uči, da je manj več: manj razpršenosti, manj hrupa, manj nepotrebnega. Ko usmerimo svojo energijo v tisto, kar je koristno in smiselno, se življenje začne razjasnjevati. Kaj mi prinaša občutek smisla in notranje izpolnjenosti? Ko se vprašam, kaj me v življenju resnično izpolnjuje, ne iščem velikih odgovorov. Pogosto gre za majhne stvari, ki jih počnem v navzočnosti, z zavedanjem in predanostjo. Smisel se rodi tam, kjer sem prisotna in dejavna. Lahko je pri delu z ljudmi, v gibanju, v ustvarjanju ali v trenutku iskrenega pogovora. Namen ni vedno povezan z velikimi projekti, temveč z iskrenostjo v tem, kar počnem zdaj. Kako moj namen podpira druge okoli mene? Ko živim v skladu s svojim namenom, to ni koristno samo zame. Moja notranja usmerjenost vpliva na ljudi okoli mene: na sodelavce, družino, prijatelje. S tem, ko stojim v svojem središču in delujem iz jasnosti, v okolje vnašam stabilnost in mir. Kako lahko že danes zaživim svoj namen? Namen ne potrebuje popolnih pogojev. Začnem lahko zdaj, z enim dejanjem, ki je skladno z mojimi vrednotami. Morda s tem, da dokončam nalogo, poslušam človeka z resnično pozornostjo ali v dnevu naredim prostor za to, kar me polni. Namen živi v praksi, ne v teoriji. Ko se usmerim v koristno in smiselno, se moj namen razkriva sam od sebe. Ko živim z občutkom namena, postane življenje preprostejše. Nič več ni treba dokazovati ali se primerjati, ker vem, kam sodim in zakaj sem tukaj. Namen me vodi tudi v nejasnih dneh. Danes je pravi trenutek, da naredim majhen, konkreten korak v smer, ki me povezuje z notranjim občutkom smisla in izpolnjenosti.

V čem je smisel, da smo samodisciplinirani? Samodisciplina je darilo, ki si ga damo sami sebi. Postane lahko naš notranji okvir, ki nam pomaga, da ostajamo zvesti svojim vrednotam in uresničujemo tisto, kar je za nas pomembno. Brez samodiscipline ostajamo ujeti v odlašanje, vlogo žrtve ali v nenehno iskanje izgovorov. Ko pa jo gradimo, jo lahko živimo kot nadaljevanje odločitev, ki smo jih sprejeli – odločitve, da prevzamemo odgovornost in zavestno oblikujemo svoje življenje. Smisel samodiscipline je v tem, da nas podpira pri korakih, ki vodijo do miru, jasnosti in osebne rasti. Kaj v mojem življenju kliče po pozornosti? Samodisciplina se začne s pozornostjo. Ne morem biti disciplinirana na vseh področjih hkrati, lahko pa prepoznam tisto, kar zdaj najbolj kliče po moji energiji. Morda je to zdravje, odnosi, delo ali preprosto skrb za red v svojem vsakdanu. Ko se vprašam, kaj je zame trenutno najpomembnejše, dobim jasen odgovor, kje naj se začne moja praksa discipline. Katere male navade me podpirajo? Velike spremembe vedno rastejo iz drobnih korakov. Male navade, kot so redno gibanje, zapis ene misli na dan, nekaj minut v tišini, sprehod po gozdu, meditacija, branje ali dosledna jutranja rutina, gradijo temelje za večjo stabilnost. V kombinaciji z jasnimi odločitvami postanejo te navade most med tem, kar si želim, in tem, kar dejansko živim. Samodisciplina se krepi, ko drobne navade postanejo stalnica, ki me podpira, ne omejuje. Kako disciplina postane moja največja moč? Disciplina postane moč, ko ni več prisila, ampak zavestna izbira. Ko vem, zakaj nekaj počnem, in ko to povežem s svojim smislom, je disciplina notranji zaveznik. Takrat ni več boj proti sebi, ampak orodje, s katerim se utrjujem, postajam zanesljivejša in odpornejša. Moč odločitev in moč odgovornosti sta temelj, samodisciplina pa je način, kako ju prenesem v vsakdan. Ko disciplina postane moja največja moč, lahko nadgradim raznolike vidike življenja. Učvrstim zdravje, poglobim odnose, razvijem svoje delo, uresničim vizijo in ustvarim več miru v sebi. Disciplina mi omogoča, da vztrajam tam, kjer bi prej odnehala, in da se vedno znova vračam k temu, kar je zame resnično pomembno. Danes je pravi trenutek, da se vprašam, katera mala navada bo moj prvi korak k temu, da disciplina postane moj največji vir moči.

Kaj se zgodi v tebi, ko zaslišiš besedo »odgovornost«? Je biti odgovoren breme ali priložnost? V trenutkih, ko se prepuščamo vlogi žrtve, verjamemo, da zunanji svet odloča o nas. Zato se pritožujemo, se primerjamo z drugimi, hitro odnehamo, pozabimo na svoj cilj in odgovornost doživljamo kot breme. Ko pa se zavestno premaknemo v vlogo ustvarjalca svojega življenja, prevzamemo odgovornost, izberemo svoj odziv na okoliščine in oblikujemo svoje življenje v tistem delu, na katerega lahko vplivamo. Iz čakanja vstopimo v delovanje. Takrat odgovornost doživljamo kot priložnost za osebni razvoj. Kje v svojem življenju prevzemam odgovornost z lahkotnostjo?  Ko se sprehodim skozi svoje življenje, lahko začutim trenutke, ko je odgovornost zasijala kot sonce na jasnem nebu. Ko so meje jasne, ko je občutek smisla močan, ko delujem v skladu s svojimi nameni, vizijo in odločitvami, takrat lahkotno sprejemam odgovornost. Vodi me notranja jasnost, občutek miru in naklonjenosti. Kaj pomeni, da sem ustvarjalec svojega življenja? Ko sem ustvarjalec, nisem žrtev. Čutim živost in osebno moč, zato ne čakam, da se okoliščine spremenijo, temveč jih nadgrajujem sama. Zavedam se, da je smisel mojega življenja odvisen od mene, da sem jaz tista, ki svoj čas polnim s svojimi vsebinami. Kaj me zares zanima? Kam želim usmerjati svojo pozornost, energijo in čas? Je to skladno z mano? Želim? Ne želim? To so prava vprašanja, ki usmerjajo ustvarjalca v meni. Kako lahko odgovornost začutim kot moč, ne kot breme? Veščino prevzemanja odgovornosti lahko vadimo. Z vsako zavestno ponovitvijo in samorefleksijo odgovornost povežem z naklonjenostjo do sebe, tako da postane opora, ki mi daje jasnost, strukturo in zaupanje. To je temelj ustvarjalnosti in opolnomočenja. Ustvarjalec ne popušča, ne predaja svoje moči drugim, ne pusti se vsrkati v situacije, ki mu vzbujajo strah, krivdo ali sram. S tem, ko prevzemam polno odgovornost za svoje lastno počutje, lahkotneje rečem NE, ko to začutim. Jasno mi je, da sem odgovorna samo za svoja dejanja. Danes je dober trenutek, da prepoznam eno področje, kjer še delujem kot žrtev, in naredim zavesten korak v smeri ustvarjalca in uporabim moč odgovornosti.

Kaj mi pomeni od-ločitev? Jasno mejo med da in ne. Pomeni mi odgovornost, ki jo čutim, skladnost z vrednotami, ki jih živim in skladnost s cilji, ki jih zasledujem. Vsak dan mi vsi sprejemamo odločitve. Nekatere so drobne, vsakdanje, druge oblikujejo našo pot za več let ali celo življenje: odločitev za partnerstvo, selitev, za družino, izbiro poklica, menjavo službe… Pa tudi odločitev o načinu prehranjevanja, gibanju, dnevni rutini, količini in kakovosti spanja ima na nas velik vpliv. S kom se družim? Kam usmerjam svojo pozornost? Vse to je posledica naših odločitev. Katere pomembne odločitve sem v preteklosti odlagala? Ko si vzamem čas za pregled svojih odločitev, se pogosto pokaže vzorec. Morda gre za področja, kjer čutim strah, dvom ali željo, da bi se izognila spremembi. Ko jih zapišem ali se jih zavem, dobijo zunanjo podobo in postanejo bolj obvladljive. Pregled preteklih odločitev krepi razumevanje, kje se lahko premaknem naprej. Kaj bi se spremenilo, če bi se odločala z naklonjenostjo do sebe? Odločanje ni samo razumski proces. Nanj pomembno vplivajo čustva, razpoloženje in notranje stanje. Ko sem v notranjem miru in naklonjenosti do sebe, lahko bolj jasno presodim, kaj je resnično koristno. Odločitev, sprejeta iz prijaznosti, je bolj usklajena z vrednotami in manj pogojena s strahovi. To prinaša več stabilnosti in manj notranjih konfliktov. Katera odločitev mi prinese več notranjega miru že danes? Velike spremembe se začnejo z majhnimi koraki. Proaktivnost, disciplina, jasno poslanstvo in obnavljanje svojih moči nas krepi. Odrečem se vlogi žrtve, izbiram, kar je pomembno, s polno pozornostjo. To poveča občutek lahkotnosti in jasnosti, kar me pripravi na večje premike v prihodnosti. Odločitve so orodje, s katerim aktivno oblikujem svoje življenje. Ko jih sprejemam zavestno in z naklonjenostjo do sebe, gradim temelje za stabilnost in razvoj. Danes je dober dan, da naredim en majhen, a zavesten korak v smeri, ki me podpira. Dobra odločitev me namreč pelje na pravo mesto, ob pravem času s pravimi ljudmi in mi daje občutek izpolnjenosti.

September prinese občutek novega cikla. Šole, izobraževanja, projekti in delovni procesi ponovno zaživijo v svojem polnem ritmu. To obdobje nas naravno povabi, da se vprašamo, kje smo in kam želimo usmeriti svojo energijo. Novi začetki imajo moč, ker nas spomnijo, da nismo ujeti v preteklost, temveč da lahko vsak trenutek odpremo vrata nadgrajenim možnostim. Kaj novega me kliče? Vprašam se, kaj me v tem trenutku vabi naprej. Morda gre za novo znanje, spretnost, projekt, odnos ali le za drugačen način, kako pristopam k vsakdanjim situacijam. Prisluhnem si in začutim jasnost. Zberem pogum in naredim prvi korak. Kje sem pripravljen spustiti staro, da bo prostor za novo? Začetki zahtevajo svoj prostor. Če želim sprejeti novo, moram nekaj spustiti. To je lahko navada, prepričanje ali način razmišljanja, ki mi ne služi več. Ali pa čisto konkretno: pospravim dom, pisarno, uredim omaro, računalnik, disk. Ko zavestno naredim prostor za novo, sprostim energijo, ujeto v preteklosti, in jo usmerim v prihodnost. Spuščanje mi omogoča, da se lažje premikam naprej. Kateri začetek me napolni z energijo in svežino? Pravi začetek me navda z občutkom lahkotnosti in jasnosti, moje telo, čustva in um zaživijo v radovednosti in svežini. Ko občutim smisel, mi daje zagon in voljo, da vztrajam tudi ob izzivih. Z vsakim septembrom, vsakim ponedeljkom, vsakim jutrom lahko izberem svežino. Ko se vprašam, kaj me kliče, kaj lahko spustim in kaj me napolni z energijo, zavestno gradim svojo življenjsko pot.