Pot samodiscipline

vesna@intia.si

Samodisciplina pogosto zveni kot nekaj strogega, trdega, kot bi si morali nenehno nalagati breme. Pa vendar – ali ni prav samodisciplina tista nežna sila, ki nas pelje tja, kjer si res želimo biti? Ko zjutraj vstanemo kljub temu, da bi lahko še poležavali. Ko zaključimo projekt, čeprav nas vleče drugam. Ko si priznamo: to delam zase. Ne zato, ker nekdo to pričakuje. Ne zato, ker »moram«, ampak ker si želim.


Vsi imamo svoje izgovore. »Danes ni pravi dan. Najprej bom pospravil stanovanje, potem se bom lotil pomembnega. Ne bo šlo, nisem razpoložen.« Zveni znano? A ravno tukaj se skriva čar samodiscipline: ni bistvo v tem, da teh misli nimamo – ampak da jih prepoznamo in se kljub njim premaknemo naprej. Ne s silo, ampak s prijazno odločnostjo: »Vem, da bo moj dan bolj poln smisla, če začnem s tem, kar sem se namenil narediti.«


Dolgo časa sem odlašala s pisanjem blogov in urejanjem fotografij. Vedela sem, da mi pisanje pomaga razmišljati, a sem vedno našla nekaj »pomembnejšega« za postoriti. Neko jutro sem si rekla: “Kaj pa če ne čakam več, da bo pravi trenutek? Kaj če je to, kako se počutim zdaj, čisto dovolj?” Takrat sem začela pisati.


Ko delamo iz notranje želje, pride drug zagon, drug notranji občutek. Ne počnemo stvari zgolj zaradi šefa, rokov ali pričakovanj drugih. Takrat je delo kot nežen ples s samim seboj. Morda ne vedno lahkoten – a vsekakor smiseln. V tem je razlika. Kadar delujemo iz notranje motivacije, nam samodisciplina ne jemlje energije – daje nam jo. Daje nam občutek lastne moči in povezanosti s sabo.


Povabim te, da se vprašaš:
 Česa se že dolgo želiš lotiti, pa si govoriš, da ni pravi čas?
Kateri izgovor se ti najpogosteje pojavi?
Kaj bi se zgodilo, če bi danes naredil prvi mali korak brez pritiska popolnosti?


Samodisciplina ni cilj - je pot, kjer so dobrodošle vse male radosti. Na otip prijetna skodelica dišeče kave ali slastnega čaja pred začetkom naloge. Kratek sprehod, kjer izdihnem vse skrbi in me svež zrak poživi. Še posebej pa je radosti poln občutek: »Kar sem rekla, sem tudi storila!« To je darilo samodiscipline – občutek integritete, zvestobe sebi, skladnosti besed z dejanji. Ko se zvestoba sebi večkrat ponovi, življenje postane bolj polno, bolj tvoje.


Zato te vabim, da danes narediš en majhen korak zase. Ni treba, da je velik. Prepoznaj en izgovor, ki te pogosto ustavi in naredi korak mimo njega. To je samodisciplina v akciji, korak proti življenju, ki je polno – ne dolžnosti, ampak tebe.

Moč igrivosti

Po vesna • 16. julij 2025
Kaj mi prižiga iskrice v očeh? To vprašanje odzvanja v meni, ko pod borovci v počitniškem vzdušju krepim svoj notranji mir. V sebi ustvarjam prostor naklonjenosti, iz katerega vznikne igrivost, živost, zavestna prisotnost, otroško čudenje in navdušenje. Igrivost mi pomeni, da čutim, kot da je prvič. Plavam, kot da je prvič. Diham, kot da je prvič. Okušam, kot da je prvič. Odprem se trenutku, kot da vanj vstopam na novo. Povem si zgodbo o sebi in svojih izkušnjah, kot da je prvič! Na resne teme svojega življenja pogledam skozi prizmo igrivosti. Igrivost nam namreč daje možnost, da nase pogledamo na nov način, si zgradimo nov program in si s te nove perspektive ogledamo svoje življenje. Ko grem plavat, se z naklonjenostjo zavedam, kaj zares doživljam. Čutim prijeten ton v ozadju, mir v srcu, zato z naklonjeno prisotnostjo gledam, kako moje telo diha - že od prvega in bo dihalo vse do zadnjega diha - kar samo od sebe. Nič mi ni treba za to storiti. Igrivost mi pomeni, da sem lahko kar cel dan v občutku prisotnosti. Ne glede na okoliščine lahko ustvarjam svoj prostor naklonjenosti in notranjega miru, iz katerega vznikne IGRIVOST! Otroško čudenje in navdušenje je tisto, kar si želimo negovati vsak dan. Namen je, da ostanemo svetli in sijemo, vsemu navkljub. To je to! Morda ne bo več drugič in tretjič. Zato doživljam tisto, kar edino JE – in to je tukaj in zdaj.

Moč lahkotnosti

Po vesna • 9. julij 2025
Kaj sploh je lahkotnost in zakaj bi si jo želeli čutiti? Ni običajno, da bi razmišljali o lahkotnosti in se ukvarjali z njo. Bolj kot ne smo navajeni »stisniti zobe«, narediti še to in ono, biti pridni, produktivni. Ko pa se enkrat ustavimo, naj bo na počitnicah, potovanju ali v koščku svojega prostega časa, nas notranji občutki dohitijo. Takrat je pravi čas, da se usmerimo v raziskovanje sebe. Najprej, prikličimo si nasmeh na obraz. Naj se nasmejejo oči, zmehča čelo, lica, vrat in rame. Zavejmo se svojega telesa, njegovega najbolj nevtralnega dela, svojih podplatov. Misli, ki vrvijo po kotičkih notranjega sveta, odložimo na notranjo poličko. Bolj trdovratne občutke objamemo z nasmehom, brez želje, da bi se jih znebili. Ovijemo jih v plašč naklonjenosti. Prav v tem sprejemanju postopno izzvenijo in se celo zazdijo kot vihar v kozarcu vode. Na ta način vzpostavljamo koristna stanja notranjega miru. Lahkotno pomeni zlahka, brez teže in muke. Pred vsakim novim mailom, stikom, doživetjem ali opravkom vzpostavimo naklonjenost v sebi. S tem občutkom v ozadju se lotimo dela in doživljanja naslednjega trenutka. Zrahljamo nekoristna stanja in tako ves čas obdržimo lahkotnost v ozadju svojega delovanja. Težke misli in skrbi odložimo na notranjo poličko, svojo pozornost pa namesto da bi jo usmerili v premlevanje bremen, usmerimo v naravo, na drevesa in ptice, na morje in zrak. Lahkotno pomeni s humorjem. Na temačne situacije pogledamo z več zornih kotov, tudi s hudomušne perspektive. Na ta način razrahljamo resnobnost in težo, pristopimo raziskovalno in ne borbeno. Vse to krepi naklonjeno lahkotnost. Po učenju prof. dr. Tamare Ditrich (IKKP, 2024) so stanja čuječnosti in ljubeznive naklonjenosti (mettā) temelj za vznik koristnih notranjih stanj. Ko vadimo naklonjenost, ko smo pozorni na telo, ko nežno opazujemo dih, se v nas prične odvijati proces razrahljanja napetosti, sodb, hitenja, kar ustvari prostor za lahkotnost. Pozornost usmerjamo v vprašanja: Kdaj in kje začutim lahkotno notranjo toplino? Kako se povežem z lahkotnimi občutki? Kje v telesu najlažje začutim lahkotnost? Prav pozornost na telo nas pripelje v stik z globljo prisotnostjo. V praksi čuječnosti v hoji ali pri dihanju ozavestimo, kako življenje teče skozi telo. Lahkotno, tukaj in zdaj.

Moč naklonjenosti

Po vesna • 2. julij 2025
Usedem se, ustavim se in vadim moč naklonjenosti. Kako? Opazujem se. Ne rešujem, ne presojam, se ne odločam, ne načrtujem, samo čutim. Prof. Dr. Tamara Ditrich, ki jo z radovednostjo poslušam na predavanjih o budistični psihologiji in čuječnosti (IKKP, 2024) in na individualnih srečanjih, uči, da čuječnost ni le pozornost; je način bivanja, globoko prepleten z etiko. Ljubezniva naklonjenost – mettā – ni samo meditacija, temveč temelj poti moči naklonjenosti. Ko vadim čuječnost, vadim naklonjenost do vsega, kar smo in do vsega, kar je, je bilo in bo, doma in po svetu. Kako se počuti moje telo? V čuječnostni praksi začenjam pri telesu. Zavem se stopal, se nasmehnem in zavestno usmerjam pozornost. Moje rame: so napete ali sproščene? Moja stopala: s katerim delom se dotikata tal? Moje dihanje: teče samo, hitro ali počasi? Ko hodim počasi in zbrano, kako premikam noge? Ko pijem vodo, kakšna je njena temperatura, kako se pretaka po ustih? Ko usmerjam pozornost, jo krepim in postajam vse bolj prisotna tukaj in zdaj. Katere misli odložim na poličko? Včasih mi brni v glavi kot na egipčanski tržnici. Take in drugačne misli šibajo sem in tja, zato se jim nasmehnem in jih preprosto odložim na notranjo poličko. Ne ukvarjam se z njimi, samo pustim jih tam. Morda celo izparijo! Za hip nastane prazen prostor in takrat usmerim naklonjeno pozornost do sebe, nato do osebe, do katere čutim toplino in potem še do vseh bitij. Ljubezniva naklonjenost pomeni širok spekter koristnih stanj, ki jih zavestno negujem in gojim. Kjer je naklonjenost, tam ni jeze, strahu, obsojanja in vseh ostalih nekoristnih občutkov. Kaj mi prikliče nasmeh na obraz? Dovolj je že, da se preprosto nasmehnem. Telo ima spomin, zato s tem, ko se nasmehnem, prikličem koristna stanja in okrepim zavedanje, da sem le tukaj in zdaj. Ko treniram čuječnost, treniram prijazno pozornost z namero: “Naj sem mirna. Naj sem dobro. Naj so vsi dobro.” Čuječnost ni nikoli ločena od naklonjenosti – sta sestri, ki hodita z roko v roki. Zakaj gojiti moč naklonjenosti? Naklonjenost nam prinaša notranji mir, ki ni odvisen od zunanjih okoliščin. Naklonjenost ustvarja prostor za toplino in razumevanje. Uči nas, da se ne ujamemo v valove strahu, jeze in sodb, ampak izberemo povezanost, spoštovanje in človečnost. Ljubezniva naklonjenost ni nekaj, kar pride samo od sebe. Ustvarjamo jo v sebi s prakso, vajo in namero. Ko jo gojimo, krepimo stanje, ki preobraža nas in naše odnose, saj postopoma odstrani nekoristna notranja stanja in nam pomaga živeti zavestno.