»Dovolj dobra« komunikacija

vesna@intia.si

Kje tiči bistvo? Poslušanje je srž dobrega sporazumevanja.



Predpostavka za to, da nas drugi slišijo je, da mi poslušamo njih. Mi naredimo prvi korak in s tem pokažemo zrelost in pripravljenost na celovit pogovor. Ko je človek zares slišan in viden, se v njem sprosti največji potencial, pogovor steče globlje in izmenjajo se sporočila z večjim pomenom. Zato je poslušati vredno in smiselno. Poslušanje je izraz naklonjenosti: ko poslušate, ste sogovorniku na voljo, osredotočeni ste nanj in mu sporočate: »Mar mi je za vas!« Zato je poslušanje dejanje ljubezni.

Kako poskrbeti za svoj del odgovornosti, da je komunikacija »dovolj dobra«?


1.      S sogovornikom se povežita, tako da izpostavita skupen cilj. Povejta si, kakšen je namen pogovora. Kaj želita doseči? To okrepi dober stik, zaupanje in občutek varnosti, kar posledično pomeni, da komunikacija poteka sproščeno in spoštljivo. Jasno in umirjeno izražajta svoja stališča, tudi če se ne strinjata. Čar človeškosti je v raznolikosti in drugačnosti. »Kaj vi vidite, česar jaz ne vidim? Kako to, da razmišljate tako drugače kot jaz?« Razumevanje drugačnosti nas bogati.


2.      Poslušajte več kot govorite. Zavzeto, zbrano, prisotno poslušanje pomeni, da smo povsem navzoči s sogovornikom. Kar slišimo, ponovimo, da preverimo, če smo prav razumeli. »Od vas sem slišala … - zrcalim slišano - … Sem vas prav razumela? Je to to?«


3.      Poslušajte in sporočajte s celim telesom. Vklopite vse zaznavne kanale: sogovornika glejte, spremljajte njegovo obrazno mimiko, geste, pozicijo telesa. Besedna in nebesedna sporočila naj bodo skladna – to gradi občutek zaupanja in povezanosti; žalostno sporočilo naj spremlja žalosten izraz, navdušenje naj žari tudi iz oči! Bolj ko smo usklajeni s sami s sabo, bolj so usklajene naše besede, mimika in geste – lahkotneje komunikacija steče.


4.      Ko se pojavijo svetla ali temna čustva, jih poimenujte in o njih spregovorite z JAZ sporočili, govorite o sebi in ne o sogovorniku. »Ob tem kar slišim, čutim jezo/žalost/nemoč/veselje.« ali pa »Čutim, da je moje govorjenje v vas vzbudilo nelagodje. Prav čutim?« S tem prevzamete odgovornost za svoj del odnosa, izključite možnost nesporazuma in odprete prostor za iskreno povratno informacijo.


5.      Ko se pogovor zatakne, se vprašajte: »Koliko sebe dajem v ta odnos? Koliko zavzetosti, iskrenosti, pripravljenosti na dialog? Kaj lahko storim za to, da pogovor steče? Sem na potezi, da vodim ali da se pustim voditi? Kako lahko prilagodim ton, višino glasu, izbor besed, nebesedni stik s sogovornikom? Sem dovolj jasen, konkreten?« Morda je potrebno preveriti, če vas sogovornik zares posluša in razume.

 

Več o tem na skupinskem ali na 1:1 coachingu usmerjenem v zdravo komunikacijo, kjer analiziramo vaše komunikacijske vzorce, ugotovimo, kje se zatika in naredimo strategijo izboljšanja. 

Pišite nam.

Moč začetkov

Po vesna • 10. september 2025
September prinese občutek novega cikla. Šole, izobraževanja, projekti in delovni procesi ponovno zaživijo v svojem polnem ritmu. To obdobje nas naravno povabi, da se vprašamo, kje smo in kam želimo usmeriti svojo energijo. Novi začetki imajo moč, ker nas spomnijo, da nismo ujeti v preteklost, temveč da lahko vsak trenutek odpremo vrata nadgrajenim možnostim. Kaj novega me kliče? Vprašam se, kaj me v tem trenutku vabi naprej. Morda gre za novo znanje, spretnost, projekt, odnos ali le za drugačen način, kako pristopam k vsakdanjim situacijam. Prisluhnem si in začutim jasnost. Zberem pogum in naredim prvi korak. Kje sem pripravljen spustiti staro, da bo prostor za novo? Začetki zahtevajo svoj prostor. Če želim sprejeti novo, moram nekaj spustiti. To je lahko navada, prepričanje ali način razmišljanja, ki mi ne služi več. Ali pa čisto konkretno: pospravim dom, pisarno, uredim omaro, računalnik, disk. Ko zavestno naredim prostor za novo, sprostim energijo, ujeto v preteklosti, in jo usmerim v prihodnost. Spuščanje mi omogoča, da se lažje premikam naprej. Kateri začetek me napolni z energijo in svežino? Pravi začetek me navda z občutkom lahkotnosti in jasnosti, moje telo, čustva in um zaživijo v radovednosti in svežini. Ko občutim smisel, mi daje zagon in voljo, da vztrajam tudi ob izzivih. Z vsakim septembrom, vsakim ponedeljkom, vsakim jutrom lahko izberem svežino. Ko se vprašam, kaj me kliče, kaj lahko spustim in kaj me napolni z energijo, zavestno gradim svojo življenjsko pot.

Moč vizije

Po vesna • 3. september 2025
Jesenski čas nas vabi k obračanju navznoter. Po poletni brezčasnosti pride trenutek, ko si rečemo: »Kam grem? Kaj si želim ustvariti? Katere so moje namere, ki jih želim uresničiti?« V meni se prebudi želja, da razpiham meglo vsakdanjih misli in znova uzrem širšo sliko, svojo vizijo . Vizija ni seznam nalog ali letni načrt v Excelu. Vizija je slika, ki me notranje nagovarja, smer, ki mi prebudi iskrice v očeh in občutek, da je življenje priložnost za uresničevanje svojega poslanstva. Ko sem v stiku z vizijo, se nadgradi moj odnos do sedanjosti. Tudi senčno deževni občutki in neprijetne vsakdanjosti postanejo del večje poti in dobijo nov smisel. Ne sprašujem se več le, kaj moram narediti, ampak predvsem kaj želim soustvariti v svojem življenju? Vizija mi daje notranji kompas, ki je močnejši od dvomov in senc. Čuječnost pomeni bivati tukaj in zdaj, a hkrati iz notranje mirnosti snovati vnaprej. Ko smo prisotni, lahko bolj jasno razpoznamo pomembne korake in prave smeri. Vizija iz notranje čuječnosti in naklonjenosti ni iluzija, temveč realno povabilo k življenju, ki je skladno z menoj.  Konkretno se lahko vprašamo in si prisluhnemo: o Kam se želim usmeriti to jesen? o Kako se počutim, ko si dovolim sanjati? o Kaj je prvi korak v novo smer že danes? Moč vizije je v tem, da nam pomaga ostati zvesti sebi. Zapišimo si jo, opremimo jo s fotografijami in jo imejmo pred očmi, da nas spomni, kaj je zares pomembno in da nas usmerja, ko čas postane kaotičen. Nežno, a vztrajno nas vodi naprej v smer našega namena in poslanstva. Ko ji sledimo, življenje zažari v barvah smisla.

Moč nasmeha

Po vesna • 7. avgust 2025
Ko govorimo o čuječnosti, pogosto pomislimo na zbranost, pozornost, umirjenost. A prof. dr. Tamara Ditrich nas uči, da je čuječnost prežeta z naklonjenostjo, metto, in širokim nasmehom do ušes , ki si ga sami, brez zunanjih razlogov, prikličemo na obraz in je izraz globoke prisotnosti. V moji vsakdanji praksi mi nasmeh pomeni trenutek, ko se nekaj raztopi in ko se znotraj mene ustvari prostor notranjega miru in naklonjenosti. Kot val čutim svoj dih, ki mi v telesu daje občutek varnosti. Nasmeh sprosti obraz, razbremeni srce, zmehča oči in pogled. Telo ima spomin, zato nasmeh v telo prikliče lahkotnost , prijetne in koristne občutke. Kaj v meni prebudi iskren nasmeh? Preprosta namera in obraz se že zasveti v nasmeh. Dovolj je trenutek tišine, stik s sabo, dotik prijetne površine. Drevo, rastlina, oblak, modrina neba, zelenina trave. Spomin ljubo osebo, na ljubo žival, na prijetno srečanje, domiseln dovtip. Kako se počutim, ko se nasmehnem? Tamara uči, da lahko z meditacijo ljubeznive naklonjenosti (mettā) usmerimo pozornost najprej k sebi in k svojemu dihu. V notranjem nasmehu začutimo moč notranjega miru in si oddahnemo. Rečem si: »Naj sem dobro. Naj sem mirna.« Zavem se, da je tudi v resnosti sveta prostor za igrivost !