»Dovolj dobra« komunikacija

vesna@intia.si

Kje tiči bistvo? Poslušanje je srž dobrega sporazumevanja.



Predpostavka za to, da nas drugi slišijo je, da mi poslušamo njih. Mi naredimo prvi korak in s tem pokažemo zrelost in pripravljenost na celovit pogovor. Ko je človek zares slišan in viden, se v njem sprosti največji potencial, pogovor steče globlje in izmenjajo se sporočila z večjim pomenom. Zato je poslušati vredno in smiselno. Poslušanje je izraz naklonjenosti: ko poslušate, ste sogovorniku na voljo, osredotočeni ste nanj in mu sporočate: »Mar mi je za vas!« Zato je poslušanje dejanje ljubezni.

Kako poskrbeti za svoj del odgovornosti, da je komunikacija »dovolj dobra«?


1.      S sogovornikom se povežita, tako da izpostavita skupen cilj. Povejta si, kakšen je namen pogovora. Kaj želita doseči? To okrepi dober stik, zaupanje in občutek varnosti, kar posledično pomeni, da komunikacija poteka sproščeno in spoštljivo. Jasno in umirjeno izražajta svoja stališča, tudi če se ne strinjata. Čar človeškosti je v raznolikosti in drugačnosti. »Kaj vi vidite, česar jaz ne vidim? Kako to, da razmišljate tako drugače kot jaz?« Razumevanje drugačnosti nas bogati.


2.      Poslušajte več kot govorite. Zavzeto, zbrano, prisotno poslušanje pomeni, da smo povsem navzoči s sogovornikom. Kar slišimo, ponovimo, da preverimo, če smo prav razumeli. »Od vas sem slišala … - zrcalim slišano - … Sem vas prav razumela? Je to to?«


3.      Poslušajte in sporočajte s celim telesom. Vklopite vse zaznavne kanale: sogovornika glejte, spremljajte njegovo obrazno mimiko, geste, pozicijo telesa. Besedna in nebesedna sporočila naj bodo skladna – to gradi občutek zaupanja in povezanosti; žalostno sporočilo naj spremlja žalosten izraz, navdušenje naj žari tudi iz oči! Bolj ko smo usklajeni s sami s sabo, bolj so usklajene naše besede, mimika in geste – lahkotneje komunikacija steče.


4.      Ko se pojavijo svetla ali temna čustva, jih poimenujte in o njih spregovorite z JAZ sporočili, govorite o sebi in ne o sogovorniku. »Ob tem kar slišim, čutim jezo/žalost/nemoč/veselje.« ali pa »Čutim, da je moje govorjenje v vas vzbudilo nelagodje. Prav čutim?« S tem prevzamete odgovornost za svoj del odnosa, izključite možnost nesporazuma in odprete prostor za iskreno povratno informacijo.


5.      Ko se pogovor zatakne, se vprašajte: »Koliko sebe dajem v ta odnos? Koliko zavzetosti, iskrenosti, pripravljenosti na dialog? Kaj lahko storim za to, da pogovor steče? Sem na potezi, da vodim ali da se pustim voditi? Kako lahko prilagodim ton, višino glasu, izbor besed, nebesedni stik s sogovornikom? Sem dovolj jasen, konkreten?« Morda je potrebno preveriti, če vas sogovornik zares posluša in razume.

 

Več o tem na skupinskem ali na 1:1 coachingu usmerjenem v zdravo komunikacijo, kjer analiziramo vaše komunikacijske vzorce, ugotovimo, kje se zatika in naredimo strategijo izboljšanja. 

Pišite nam.

Moč igrivosti

Po vesna • 16. julij 2025
Kaj mi prižiga iskrice v očeh? To vprašanje odzvanja v meni, ko pod borovci v počitniškem vzdušju krepim svoj notranji mir. V sebi ustvarjam prostor naklonjenosti, iz katerega vznikne igrivost, živost, zavestna prisotnost, otroško čudenje in navdušenje. Igrivost mi pomeni, da čutim, kot da je prvič. Plavam, kot da je prvič. Diham, kot da je prvič. Okušam, kot da je prvič. Odprem se trenutku, kot da vanj vstopam na novo. Povem si zgodbo o sebi in svojih izkušnjah, kot da je prvič! Na resne teme svojega življenja pogledam skozi prizmo igrivosti. Igrivost nam namreč daje možnost, da nase pogledamo na nov način, si zgradimo nov program in si s te nove perspektive ogledamo svoje življenje. Ko grem plavat, se z naklonjenostjo zavedam, kaj zares doživljam. Čutim prijeten ton v ozadju, mir v srcu, zato z naklonjeno prisotnostjo gledam, kako moje telo diha - že od prvega in bo dihalo vse do zadnjega diha - kar samo od sebe. Nič mi ni treba za to storiti. Igrivost mi pomeni, da sem lahko kar cel dan v občutku prisotnosti. Ne glede na okoliščine lahko ustvarjam svoj prostor naklonjenosti in notranjega miru, iz katerega vznikne IGRIVOST! Otroško čudenje in navdušenje je tisto, kar si želimo negovati vsak dan. Namen je, da ostanemo svetli in sijemo, vsemu navkljub. To je to! Morda ne bo več drugič in tretjič. Zato doživljam tisto, kar edino JE – in to je tukaj in zdaj.

Moč lahkotnosti

Po vesna • 9. julij 2025
Kaj sploh je lahkotnost in zakaj bi si jo želeli čutiti? Ni običajno, da bi razmišljali o lahkotnosti in se ukvarjali z njo. Bolj kot ne smo navajeni »stisniti zobe«, narediti še to in ono, biti pridni, produktivni. Ko pa se enkrat ustavimo, naj bo na počitnicah, potovanju ali v koščku svojega prostega časa, nas notranji občutki dohitijo. Takrat je pravi čas, da se usmerimo v raziskovanje sebe. Najprej, prikličimo si nasmeh na obraz. Naj se nasmejejo oči, zmehča čelo, lica, vrat in rame. Zavejmo se svojega telesa, njegovega najbolj nevtralnega dela, svojih podplatov. Misli, ki vrvijo po kotičkih notranjega sveta, odložimo na notranjo poličko. Bolj trdovratne občutke objamemo z nasmehom, brez želje, da bi se jih znebili. Ovijemo jih v plašč naklonjenosti. Prav v tem sprejemanju postopno izzvenijo in se celo zazdijo kot vihar v kozarcu vode. Na ta način vzpostavljamo koristna stanja notranjega miru. Lahkotno pomeni zlahka, brez teže in muke. Pred vsakim novim mailom, stikom, doživetjem ali opravkom vzpostavimo naklonjenost v sebi. S tem občutkom v ozadju se lotimo dela in doživljanja naslednjega trenutka. Zrahljamo nekoristna stanja in tako ves čas obdržimo lahkotnost v ozadju svojega delovanja. Težke misli in skrbi odložimo na notranjo poličko, svojo pozornost pa namesto da bi jo usmerili v premlevanje bremen, usmerimo v naravo, na drevesa in ptice, na morje in zrak. Lahkotno pomeni s humorjem. Na temačne situacije pogledamo z več zornih kotov, tudi s hudomušne perspektive. Na ta način razrahljamo resnobnost in težo, pristopimo raziskovalno in ne borbeno. Vse to krepi naklonjeno lahkotnost. Po učenju prof. dr. Tamare Ditrich (IKKP, 2024) so stanja čuječnosti in ljubeznive naklonjenosti (mettā) temelj za vznik koristnih notranjih stanj. Ko vadimo naklonjenost, ko smo pozorni na telo, ko nežno opazujemo dih, se v nas prične odvijati proces razrahljanja napetosti, sodb, hitenja, kar ustvari prostor za lahkotnost. Pozornost usmerjamo v vprašanja: Kdaj in kje začutim lahkotno notranjo toplino? Kako se povežem z lahkotnimi občutki? Kje v telesu najlažje začutim lahkotnost? Prav pozornost na telo nas pripelje v stik z globljo prisotnostjo. V praksi čuječnosti v hoji ali pri dihanju ozavestimo, kako življenje teče skozi telo. Lahkotno, tukaj in zdaj.

Moč naklonjenosti

Po vesna • 2. julij 2025
Usedem se, ustavim se in vadim moč naklonjenosti. Kako? Opazujem se. Ne rešujem, ne presojam, se ne odločam, ne načrtujem, samo čutim. Prof. Dr. Tamara Ditrich, ki jo z radovednostjo poslušam na predavanjih o budistični psihologiji in čuječnosti (IKKP, 2024) in na individualnih srečanjih, uči, da čuječnost ni le pozornost; je način bivanja, globoko prepleten z etiko. Ljubezniva naklonjenost – mettā – ni samo meditacija, temveč temelj poti moči naklonjenosti. Ko vadim čuječnost, vadim naklonjenost do vsega, kar smo in do vsega, kar je, je bilo in bo, doma in po svetu. Kako se počuti moje telo? V čuječnostni praksi začenjam pri telesu. Zavem se stopal, se nasmehnem in zavestno usmerjam pozornost. Moje rame: so napete ali sproščene? Moja stopala: s katerim delom se dotikata tal? Moje dihanje: teče samo, hitro ali počasi? Ko hodim počasi in zbrano, kako premikam noge? Ko pijem vodo, kakšna je njena temperatura, kako se pretaka po ustih? Ko usmerjam pozornost, jo krepim in postajam vse bolj prisotna tukaj in zdaj. Katere misli odložim na poličko? Včasih mi brni v glavi kot na egipčanski tržnici. Take in drugačne misli šibajo sem in tja, zato se jim nasmehnem in jih preprosto odložim na notranjo poličko. Ne ukvarjam se z njimi, samo pustim jih tam. Morda celo izparijo! Za hip nastane prazen prostor in takrat usmerim naklonjeno pozornost do sebe, nato do osebe, do katere čutim toplino in potem še do vseh bitij. Ljubezniva naklonjenost pomeni širok spekter koristnih stanj, ki jih zavestno negujem in gojim. Kjer je naklonjenost, tam ni jeze, strahu, obsojanja in vseh ostalih nekoristnih občutkov. Kaj mi prikliče nasmeh na obraz? Dovolj je že, da se preprosto nasmehnem. Telo ima spomin, zato s tem, ko se nasmehnem, prikličem koristna stanja in okrepim zavedanje, da sem le tukaj in zdaj. Ko treniram čuječnost, treniram prijazno pozornost z namero: “Naj sem mirna. Naj sem dobro. Naj so vsi dobro.” Čuječnost ni nikoli ločena od naklonjenosti – sta sestri, ki hodita z roko v roki. Zakaj gojiti moč naklonjenosti? Naklonjenost nam prinaša notranji mir, ki ni odvisen od zunanjih okoliščin. Naklonjenost ustvarja prostor za toplino in razumevanje. Uči nas, da se ne ujamemo v valove strahu, jeze in sodb, ampak izberemo povezanost, spoštovanje in človečnost. Ljubezniva naklonjenost ni nekaj, kar pride samo od sebe. Ustvarjamo jo v sebi s prakso, vajo in namero. Ko jo gojimo, krepimo stanje, ki preobraža nas in naše odnose, saj postopoma odstrani nekoristna notranja stanja in nam pomaga živeti zavestno.