Kako sprostim čas zase?

vesna@intia.si

Ujeti v vsakodnevni ritem obveznosti in doseganja ciljev?

Razdražljivi, sitni, naveličani?

Več kot le utrujeni, izžeti in izčrpani?

Čas je za prevetritev, za strateški pregled in za regeneracijski reset.


Ampak – kako? Kdaj? Zakaj se je sploh pomembno ustaviti in poskrbeti zase?


Ko se upočasnimo, dovolimo telesu, da obnovi svoje moči. Vsi sistemi v nas namreč delujejo bolje, če je naš živčni sistem dobro reguliran in sproščen. Ko razredčimo svoje aktivnosti, imamo priložnost predelati čustva, ki nas bremenijo. Mnogi strahovi se namreč rodijo iz utrujenosti. Ko se upočasnimo, se naš dih poglobi, misli se umirijo.


Ena možnost je odmik od vsakodnevnega okolja, ljudi in obveznosti – gremo na potovanje, na počitnice, privoščimo si odklop! To je dober začetek, daje priložnost, da vidimo sebe z druge perspektive. Ja, dopust pride prav. Ko se vrnemo z odklopa, pa je na vrsti pogled vase, integracija

regeneracije v dnevno rutino. Redni odmori naj postanejo pravilo in ne izjema, saj višajo kvaliteto časa, ko ustvarjamo.


K regeneraciji pristopimo celostno. Kaj je tisto, kar nas najbolj sprosti, tako naše telo kot tudi čustva in misli? Kaj potrebujemo, da delujemo bolje, doživljamo globlje, da smo bolj polno prisotni? Kako lahko najbolj negujemo svojo energijo, da delujemo v najboljši verziji sebe in celo dodamo leta k

svojemu življenju?


V obdobju regeneracije v nas vzniknejo ustvarjalne vsebine, za katere v vrvežu vsakdana ni prostora. Razpre se nov prostor, ki ga napolnimo s smiselnimi domislicami, ki jih potem, ko se vrnemo v akcijo, spravimo v resničnost. Ko smo v stiku s sabo, smo lažje v pristnem stiku z drugimi tako doma kot v službi in besede lažje najdejo pravo mesto – komunikacija se izboljša in naši odnosi prav tako.

 

Pred novo delovno nalogo, pred sestankom, pred nastopom, pred pisanjem zato usmerim pozornost na stik s sabo: kako se v tem trenutku počuti moje telo? V katere dele sebe želim usmeriti svoj dih in jih sprostiti? Ko pozornost usmerim na dih, preprosto pustim mislim, da gredo tja, od koder so prišle. Svoj pogled odmaknem od ekrana, zazrem se v daljavo. Naredim nekaj vaj za dobro držo. Napnem in potem sprostim svoje mišice, zavedam se cele sebe.


»Vdih me poživi, izdihnem vse skrbi.«


Načinov in poti regeneracije je mnogo. Izberite si tistega, ki vas nagovori in pokliče. V coachingu pogledamo, kako reorganiziramo življenje, da sprostimo čas zase. Skupaj naredimo strateški pregled življenja, pogledamo prepričanja, ki vas ovirajo pri tem, da bi si dovolili počitek in regeneracijo. Za celosten izpolnjujoč občutek ravnotežnega življenja.


Pišite nam.

Moč začetkov

Po vesna • 10. september 2025
September prinese občutek novega cikla. Šole, izobraževanja, projekti in delovni procesi ponovno zaživijo v svojem polnem ritmu. To obdobje nas naravno povabi, da se vprašamo, kje smo in kam želimo usmeriti svojo energijo. Novi začetki imajo moč, ker nas spomnijo, da nismo ujeti v preteklost, temveč da lahko vsak trenutek odpremo vrata nadgrajenim možnostim. Kaj novega me kliče? Vprašam se, kaj me v tem trenutku vabi naprej. Morda gre za novo znanje, spretnost, projekt, odnos ali le za drugačen način, kako pristopam k vsakdanjim situacijam. Prisluhnem si in začutim jasnost. Zberem pogum in naredim prvi korak. Kje sem pripravljen spustiti staro, da bo prostor za novo? Začetki zahtevajo svoj prostor. Če želim sprejeti novo, moram nekaj spustiti. To je lahko navada, prepričanje ali način razmišljanja, ki mi ne služi več. Ali pa čisto konkretno: pospravim dom, pisarno, uredim omaro, računalnik, disk. Ko zavestno naredim prostor za novo, sprostim energijo, ujeto v preteklosti, in jo usmerim v prihodnost. Spuščanje mi omogoča, da se lažje premikam naprej. Kateri začetek me napolni z energijo in svežino? Pravi začetek me navda z občutkom lahkotnosti in jasnosti, moje telo, čustva in um zaživijo v radovednosti in svežini. Ko občutim smisel, mi daje zagon in voljo, da vztrajam tudi ob izzivih. Z vsakim septembrom, vsakim ponedeljkom, vsakim jutrom lahko izberem svežino. Ko se vprašam, kaj me kliče, kaj lahko spustim in kaj me napolni z energijo, zavestno gradim svojo življenjsko pot.

Moč vizije

Po vesna • 3. september 2025
Jesenski čas nas vabi k obračanju navznoter. Po poletni brezčasnosti pride trenutek, ko si rečemo: »Kam grem? Kaj si želim ustvariti? Katere so moje namere, ki jih želim uresničiti?« V meni se prebudi želja, da razpiham meglo vsakdanjih misli in znova uzrem širšo sliko, svojo vizijo . Vizija ni seznam nalog ali letni načrt v Excelu. Vizija je slika, ki me notranje nagovarja, smer, ki mi prebudi iskrice v očeh in občutek, da je življenje priložnost za uresničevanje svojega poslanstva. Ko sem v stiku z vizijo, se nadgradi moj odnos do sedanjosti. Tudi senčno deževni občutki in neprijetne vsakdanjosti postanejo del večje poti in dobijo nov smisel. Ne sprašujem se več le, kaj moram narediti, ampak predvsem kaj želim soustvariti v svojem življenju? Vizija mi daje notranji kompas, ki je močnejši od dvomov in senc. Čuječnost pomeni bivati tukaj in zdaj, a hkrati iz notranje mirnosti snovati vnaprej. Ko smo prisotni, lahko bolj jasno razpoznamo pomembne korake in prave smeri. Vizija iz notranje čuječnosti in naklonjenosti ni iluzija, temveč realno povabilo k življenju, ki je skladno z menoj.  Konkretno se lahko vprašamo in si prisluhnemo: o Kam se želim usmeriti to jesen? o Kako se počutim, ko si dovolim sanjati? o Kaj je prvi korak v novo smer že danes? Moč vizije je v tem, da nam pomaga ostati zvesti sebi. Zapišimo si jo, opremimo jo s fotografijami in jo imejmo pred očmi, da nas spomni, kaj je zares pomembno in da nas usmerja, ko čas postane kaotičen. Nežno, a vztrajno nas vodi naprej v smer našega namena in poslanstva. Ko ji sledimo, življenje zažari v barvah smisla.

Moč nasmeha

Po vesna • 7. avgust 2025
Ko govorimo o čuječnosti, pogosto pomislimo na zbranost, pozornost, umirjenost. A prof. dr. Tamara Ditrich nas uči, da je čuječnost prežeta z naklonjenostjo, metto, in širokim nasmehom do ušes , ki si ga sami, brez zunanjih razlogov, prikličemo na obraz in je izraz globoke prisotnosti. V moji vsakdanji praksi mi nasmeh pomeni trenutek, ko se nekaj raztopi in ko se znotraj mene ustvari prostor notranjega miru in naklonjenosti. Kot val čutim svoj dih, ki mi v telesu daje občutek varnosti. Nasmeh sprosti obraz, razbremeni srce, zmehča oči in pogled. Telo ima spomin, zato nasmeh v telo prikliče lahkotnost , prijetne in koristne občutke. Kaj v meni prebudi iskren nasmeh? Preprosta namera in obraz se že zasveti v nasmeh. Dovolj je trenutek tišine, stik s sabo, dotik prijetne površine. Drevo, rastlina, oblak, modrina neba, zelenina trave. Spomin ljubo osebo, na ljubo žival, na prijetno srečanje, domiseln dovtip. Kako se počutim, ko se nasmehnem? Tamara uči, da lahko z meditacijo ljubeznive naklonjenosti (mettā) usmerimo pozornost najprej k sebi in k svojemu dihu. V notranjem nasmehu začutimo moč notranjega miru in si oddahnemo. Rečem si: »Naj sem dobro. Naj sem mirna.« Zavem se, da je tudi v resnosti sveta prostor za igrivost !