Vsaka pot premakne meje v nas samih, postajamo vse bolj odprti in živi in se učimo skozi svet. Potovanja so kot učilnica, v kateri se iz življenjskih konkretnih situacij učimo o svetu, ljudeh in sebi. Na poti razumemo, zakaj se kultura, zgodovina, narava in človek povezujejo v celoto. Zato so potovanja ena najbolj naravnih in učinkovitih oblik izobraževanja – za vse generacije. Svet je učilnica, ki nikoli ne zapre vrat Vsaka dežela je učbenik zase. V Jordaniji se učimo o puščavi in beduinih, v Peruju o inkovski civilizaciji, v Burmi o budizmu v praksi. Otroci na poti doživijo zgodovino, geografijo in biologijo neposredno preko čutnih izkušenj. Kar je doma teorija, na poti postane resničnost V šoli otroci slišijo, da je vulkan “geološka tvorba”. Na Islandiji pa stojijo ob kraterju in začutijo toploto zemlje pod nogami. Takšna izkušnja ostane vtisnjena veliko globlje kot katerakoli učna ura. Stik z ljudmi je najboljša šola družboslovja Ko preživimo dan z maroško družino, spoznamo, kako pomembno vlogo ima skupnost. Ko govorimo z japonskim vodnikom, razumemo pomen discipline in spoštovanja. Ko v Indiji vidimo, kako različni sloji sobivajo v istem mestu, začnemo drugače razmišljati o družbeni pravičnosti in sožitju. Potovanja brišejo predsodke V teoriji vemo, da smo si ljudje podobni. Na poti to zares vidimo preko lastnih izkušenj. Muslimanski gostitelj, ki nas povabi na čaj; turška babica, ki nam postreže sveže sadje; tajski otrok, ki se smeje tvojemu naglasu – vsi rušijo predsodke, ki jih imamo doma o “drugih”. Na poti se učimo prilagodljivosti Letalo zamuja, v hotelu zmanjka tople vode, avtobus se pokvari sredi podeželja – vse to je del učnega procesa. Tako se učimo potrpežljivosti, humorja in reševanja problemov, ki so lastnosti, ki jih nobena šolska klop ne more naučiti. Potovanja razvijajo komunikacijske spretnosti Na potovanju je nešteto priložnosti, ko se želimo znajti: naročiti hrano brez znanja jezika, vprašati za pot, rešiti nesporazum. Naučimo se osnov neverbalne komunikacije, improvizacije in poguma za stik z neznanci. Na poti se učimo ekonomije v praksi Ko menjamo valuto, se pogajamo za ceno na tržnici ali opazujemo lokalni način preživetja, se učimo razumevanja vrednosti denarja, časa in dela. To je ekonomija v živo, ki jo začutimo, ne samo preberemo. Kulturna raznolikost krepi miselno širino V Evropi je samoumevno, da se rokujemo. Na Japonskem se priklonimo. V Indiji pozdravimo z »namaste«. Različni običaji učijo spoštovanja in širijo razumevanje, da naš način ni edini pravi način. Potovanja krepijo ustvarjalnost Raziskave kažejo, da ljudje, ki pogosto potujejo, hitreje prepoznavajo vzorce in lažje razmišljajo izven okvirjev. Umetniki, arhitekti in podjetniki pogosto pravijo, da jim ideje pridejo na poti – ker stik z novim okoljem spodbuja domišljijo. Potovanja povezujejo generacije Ko družina potuje skupaj, postanejo starši in otroci ekipa. Ko stari starši prvič vidijo Grand Canyon ali Machu Picchu, se v njih zbudi enaka radovednost kot pri vnukih. Skupne izkušnje zbližajo. Potovanja so naložba v razumevanje sveta. Otroci, ki vidijo, kako živi svet zunaj meja, razvijejo več empatije, samostojnosti in odgovornosti. Starši odkrijejo, kako malo v resnici potrebujejo. Dedki in babice pa spoznajo, da radovednost nikoli ne zastara. Vsaka pot premakne meje v nas samih, postajamo vse bolj odprti in živi in se učimo skozi svet.

Ko se vrnemo s potovanja, v nas še dolgo odmevajo barve, vonji, glasovi in obrazi. A življenje hitro potegne v svoj ritem in sončni spomini zbledijo kot puščavski pesek, ki spolzi skozi prste. Vendar tisto, kar smo resnično doživeli, se nikoli ne izgubi. Ostane v telesu, v srcu, v načinu, kako gledamo svet. Če se ustavimo in jim damo prostor, se svetli vtisi lahko preobrazijo v spoznanja, ki nas grejejo tudi sredi zime. Tukaj je deset drobnih resnic in zanimivosti o tem, kako naše telo, srce in spomin hranijo potovanja tudi dolgo po vrnitvi domov. Možgani imajo »predal za potovanja«. Spomini s potovanj se shranijo v delu možganov, ki ureja čustva, zato so tako živi. Ko jih obujamo, možgani sproščajo dopamin, kot bi bili spet tam. Vonj je najmočnejši prenašalec spomina. Ena sama kapljica vonja po kavi v Marakešu ali morskem vetru na Kreti lahko v hipu prikliče celo potovanje. Zato pomaga, če domov prinesemo dišavo, ki nas spominja na kraj. Pisanje vtisov podaljša doživetje. Ko svoje občutke zapišemo, se aktivira del možganov, povezan z razumevanjem. Tako se vtis preobrazi v spoznanje. Fotografije in zgodbe. Ko si ogledujemo slike, se aktivira vizualni spomin. Če pa ob njih pripovedujemo zgodbo, se sproži še čustveni del. Tako se spomin poglobi in oživi od znotraj. Telo hrani spomine v gibu. Ko spet zaplešemo ob glasbi, ki smo jo slišali na poti, se telo spomni občutka svobode. Gib je najstarejša oblika spomina. Občutek hvaležnosti podaljšuje toplino potovanja. Če si zvečer prikličemo en prizor, za katerega smo hvaležni, se poveča občutek zadovoljstva. Skupni spomini krepijo vezi. Ko s sopotniki obujamo potovalne trenutke, je to več kot le nostalgičen klepet. Vtisi oživijo pred našimi očmi. Zimska tišina poglobi spomin. Ko se zunaj svet umiri, imamo priložnost, da potovanje v nas dozori. V tišini razumemo, kaj nam je svet pokazal in kaj želimo ohraniti naprej. Kaj bi se zgodilo, če bi vsak mesec znova odpotovali v en svetel trenutek s poti? Kaj bi s tem vnesli v svoj vsakdan? Morda spoznanje, da potovanja nikoli zares ne minejo, le preselijo se v naš notranji svet. S podoživljanjem jih ohranimo žive.  Kako pa vi živite potovalne vtise doma? Vesela bom vaših misli, pišite mi. vesna@intia.si