Zakaj humor na potovanju?
vesna@intia.si
Kdaj ste se na potovanju nasmejali zares od srca?
Na poti se znajdemo v množici nepričakovanih situacij, od jezikovnih nesporazumov do kulturnih razlik, in prav humor pogosto poskrbi, da napetost popusti in poveže potovalne sopotnike.
Humor kot most med kulturami
Humor, ki je spoštljiv, običajno preseže jezikovni in kulturni prepad, saj deluje kot povabilo k sproščenemu, enakovrednemu odnosu.
Kdaj humor razbremeni in kdaj ustvarja napetost
Mnoge situacije na potovanju postanejo lažje, če jih osvetlimo s hudomušnim komentarjem. Tako se približamo sogovorniku. Pomembno je, da izločimo občutljive teme, kot so vera, družina, tradicija ali politična prepričanja.
Smeh prehiti jezikovne ovire.
Pogosto se sporazumemo s smehom, še preden izgovorimo prvo besedo. Nasmeh z lahkoto začne pogovor.
V nekaterih kulturah smeh pomeni vljudnost, ne nujno duhovitost.
Na Japonskem se ljudje pogosto nasmehnejo, da omilijo zadrego in ne zato, ker bi jim bila vaša pripomba res zabavna.
Smeh zniža stres hitreje kot globoko dihanje.
Raziskave kažejo, da se ob smehu kortizol, stresni hormon, zmanjša v nekaj minutah in nas pomiri.
Skupine, ki se skupaj smejejo, se hitreje povežejo.
Ko vodnik vodi z naklonjenostjo in humorjem, skupina sproščeno zaživi z več razumevanja in s prijetnimi izkušnjami.
Domačini si bolj zapomnijo sopotnike, ki se znajo od srca nasmejati.
Prijazen humor razbije stereotipe, zato se domačini pogosto bolj potrudijo pri pogovoru, priporočilih ali pomoči.
Najboljši humor nastane iz skupne situacije “tukaj in zdaj”.
Ko nas ujamo ploha, ko se zgodi nekaj nepredvidljivega, se zgodi tisti poseben trenutek, ko se zaiskrimo v skupnem smehu. Nepozabno.
Če ga znamo uporabiti kot most, postane humor eden najlepših darov, ki jih prinesemo s potovanja.
Kot potovanje v neznano nam konflikti dajejo priložnost odkrivati nove poti do soljudi. Namesto, da se delamo, kot da jih ni, ali pa pred njimi bežimo, je najbolj koristno in smiselno, da se z njimi soočimo. Včasih potovanje postane ogledalo naših odnosov, saj nas razgali in izbeza iz običajnih skrivališč kopice dela in varnega kotička domačih navad. Zato dobimo priložnost, svežo motivacijo in nov vpogled, saj se iz dobro razrešenih konfliktov veliko naučimo o sebi. Zakaj so torej konflikti čisto ok? Brez konfliktov bi bili odnosi kot juha brez soli. Soočanje mnenj in stališč vnese v odnose zanimivo dinamiko, ki nas zbudi in nas spodbudi – kot začimbe v hrani. Razrešeni konflikti povezujejo bolj kot skupinska fotografija. Iskreno razreševanje vzpostavi novo raven v odnosih, kjer bolj spoznamo tudi sebe. Humor v konfliktu je kot hladna lubenica v poletni vročini. Prijaznost in dobrohotnost, besede iz miru in distance vnesejo vzdušje naklonjenosti, ki odpira nove poti. Konflikt nas nauči uporabljati supermoč: umetnost postavljanja dobrih vprašanj. Vprašanja odpirajo nove možnosti, usmerjajo pozornost, raziskujejo in vabijo v soustvarjanje. Na primer: Kako ti to vidiš? Kaj to pomeni zate? Kaj pa če... Kaj točno imaš v mislih? Kaj od tega se ti zdi najbolj smiselno? Kaj od tega je najbolj pomembno? Kaj bova naredila prihodnjič v podobni situaciji? Kako misliš, da se ob tem počuti on? Kakšen odnos si želimo imeti? Je to to, kar smo se dogovorili? Odpre vrata iskrenosti. Ko napetost popusti, ostane pristen pogovor, ki ga sicer ne bi imeli. V skupini konflikt naslovi neizgovorjeno Ko si povemo, kaj zares želimo in kaj potrebujemo, se dinamika med nami okrepi. Konflikt razbije iluzijo popolnosti. Uči nas, da nihče ni popoln – niti mi, niti sogovornik, kar naredi odnose prijetnejše. Konflikt nam pomaga prepoznati, kaj nam je pomembno. Kje so naše meje. Kaj nas zaboli. Česa ne moremo več nositi s sabo. Pa tudi, kaj si resnično želimo od sebe in drugih. Konflikti kažejo smer v naslednji korak. Najlažje konflikt razrešimo v začetni fazi, tako da OBA odkrito spregovorita in poiščeta kompromis z zavedanjem osebne odgovornosti. Kako se lotim konflikta na način, ki deluje? Tako da izrazim sebe in ne obtožujem drugih, da poslušam s polno prisotnostjo in pozornostjo. Najprej razmislim, kaj zares želim in kaj mi to pomeni. S tem umirim svoja čustva in v pogovor vstopim iz polja miru. Na situacijo pogledam z njegovega zornega kota, z njegove perspektive. Odprto, brez predvidevanj. Zato iskreno vprašam in aktivno poslušam. Spoštljivo poiščemo skupne točke. Uporabim moč vprašanj, da preverim svoje domneve in pridobim jasne informacije. Predlagam rešitev: Kaj koristi drugim? Kaj so skupne koristi? Kaj so moje koristi? Kaj se lahko naučim iz konfliktne situacije? Kako smo torej lahko v rešitev vključeni VSI? To je tista prava, konstruktivna pot za soočanje s konflikti, ki nas vodi po poti razvoja naprej. Na potovanjih, v službi in doma.
Ko se odpravljamo na pot, svoje potrebščine spakiramo v kovčke, ki imajo omejitev prostornine in teže, zato so na mestu razmisleki: »To zares potrebujem? Je to zame koristno, smiselno in uporabno?« Ta ista vprašanja si zastavimo doma s spodbudo, da lahko manj postane VEČ. Manj stvari pomeni več prostora za spontanost. Manj bolj uporabnih stvari nam koristi bolj kot več manj uporabnih. Bistveno je, da je tisto, kar vzamemo sabo na pot, kvalitetno in da služi svojemu namenu. Spontani obisk tržnice, lokalni izdelki, ki jih srečamo na poti, so del potovalne spontanosti. Manj skrbi za stvari sprosti več energije za doživljanje. Če se ne ukvarjamo s stvarmi, ostane čas in pozornost, ki ga usmerimo v naravo, rastline, živali in soljudi. Manj kot smo obremenjeni z organizacijo stvari okrog sebe, lažje se osredotočimo nase in na svoje počutje, bolj živi smo in sodelujoči. Manj ko nosimo sabo, več opazimo okoli sebe. Popotniki, ki potujejo z manj prtljage, hitreje doživijo občutek sproščenosti, saj jih ne spremlja stalna skrb, da bi kaj izgubili, pozabili ali poškodovali. Pozornost se iz sebe premakne na okolje, iz osredotočenosti na stvari na fokus na občutke. Obdajmo se s stvarmi, ki nam vzbujajo veselje. Kaj mi od tega, kar imam okrog sebe, zares služi in vzbuja veselje? To je vredno ohraniti in negovati, to je tisto, kar zares potrebujemo v svoji bližini. Tisto pa, kar me bremeni, sproža neprijetne občutke, tega ne potrebujem, ne na potovanju in ne doma. Urejena prtljaga znižuje stres. Ko natančno vemo, kje se kaj nahaja, se potovanje odvija bolj tekoče. Enak princip doma sprošča prostor in misli: urejenost ustvarja občutek nadzora in jasnosti. S tem, ko stvari ne iščemo, prihranimo ogromno časa in energije. Manj kot imamo s seboj, več lažje sprejmemo. Ko prtljaga ostane lahka, postane prostor za učenje, odzive, čustva in doživetja veliko širši. Opazujmo svoj odnos do stvari in se učimo o sebi in svetu.
Na potovanju v drugačnost se pogosto soočimo z neprijetnimi občutki, ki jih lahko poimenujemo kot kulturni šok. Kaj je značilno zanj, kako ga doživljamo in kaj nas nauči? 1. Kulturni šok se začne z očaranostjo Prvi dnevi na potovanju pogosto minejo v čarobnem občutku, kot bi vstopili v novo zgodbo, kjer je vse mikavno in vredno občudovanja. Tudi navidezni prometni kaos deluje skoraj filmsko, čeprav bi nas doma utrudil. V tej fazi vzklikamo, da bi kar ostali tu za vedno, vendar se začetna omama postopoma umakne resničnemu srečanju s kulturo, ki jo šele začenjamo spoznavati. 2. Nadaljuje se z obdobjem neprijetnih občutkov Ko prvotni zanos izzveni, se lahko zgodi, da drobne stvari postanejo zahtevne: jezik zveni nerazumljivo, bankomat se nikakor ne prikaže, jedilni pribor nam ni domač, prodajalec nas visljivo ogovori ... Znano se umika neznanemu in to nas sooči z valom neprijaznih občutij. 3. Občutek izgube nadzora Ko izgubimo občutek nadzora, se telo počuti v stresu. Običajno je, da so obrambne reakcije pretirane. 4. Hrepenenje po domu je normalen odziv Ko nas spremembe preplavijo, samodejno posežemo po tistem, kar je poznano in varno. Zato si želimo vonjev, hrane in okusov, ki nas povezujejo z domom. 5. V fazi prilagajanja se začnejo oblikovati nove miselne poti Ko se naučimo prečkati cesto skupaj z domačini, naročiti obrok, razumeti ritem pogovorov, neverbalne znake ali obvladati javni prevoz, se napetost opazno zmanjša. Skozi izkušnje nastajajo v možganih nove povezave, zato se novo okolje začne spreminjati iz tujega v razumljivo. Vodnik v tem procesu odigra pomembno vlogo. 6. Nova pravila povzročijo največ nerodnosti in nesporazumov Največ zmede ustvarjajo razlike, ki jih doma sploh ne opazimo: osebna razdalja, količina očesnega stika, ritem pogovora, čas obrokov, drugačni običaji oblačenja ... 7. Kulturni šok se oglasi ob vrnitvi domov Po daljšem bivanju v drugačnosti je domače okolje lahko presenetljivo nenavadno. Kako zelo smo presenečeni, kako so nekoč povsem običajne stvari videti drugačne, skoraj tuje: tempo življenja, vsebina klepetov ob kavi, nakupovalne navade, količina časa v naravi ... Gre za povratni kulturni šok, ki pokaže, da smo se na potovanju resnično nadgradili. 8. Ko novemu dodamo nekaj znanega, olajšamo prilagajanje Možganom zelo koristi izmenjevanje novega in domačega, zato si lahko pomagamo z majhnimi rituali: dopoldne raziskovanje živahnega bazarja, popoldne mirna kava; en dan lokalna kuhinja, drugi dan preprosto kosilo; en pogovor z domačini, nato stik z domačimi. Tak ritem zmanjša notranjo napetost. Kulturni šok je znak, da stopamo stran od znanega in se odpremo svetu, ki nas s svojo raznolikostjo najprej preseneti, nato preoblikuje in sčasoma obogati. Ta zkušnja je najmočnejši del potovanja, saj nas pelje stran od ustaljenih prepričanj in vzorcev vedenja, sooča nas s samimi sabo. Daje nam priložnost, da se vadimo v prožnosti, radovednosti in raziskovanju novega.
