Moč igrivosti
vesna@intia.si
Kaj mi prižiga iskrice v očeh? To vprašanje odzvanja v meni, ko pod borovci v počitniškem vzdušju krepim svoj notranji mir. V sebi ustvarjam prostor naklonjenosti, iz katerega vznikne igrivost, živost, zavestna prisotnost, otroško čudenje in navdušenje.
Igrivost mi pomeni, da čutim, kot da je prvič. Plavam, kot da je prvič. Diham, kot da je prvič. Okušam, kot da je prvič. Odprem se trenutku, kot da vanj vstopam na novo. Povem si zgodbo o sebi in svojih izkušnjah, kot da je prvič! Na resne teme svojega življenja pogledam skozi prizmo igrivosti.
Igrivost nam namreč daje možnost, da nase pogledamo na nov način, si zgradimo nov program in si s te nove perspektive ogledamo svoje življenje.
Ko grem plavat, se z naklonjenostjo zavedam, kaj zares doživljam. Čutim prijeten ton v ozadju, mir v srcu, zato z naklonjeno prisotnostjo gledam, kako moje telo diha - že od prvega in bo dihalo vse do zadnjega diha - kar samo od sebe. Nič mi ni treba za to storiti.
Igrivost mi pomeni, da sem lahko kar cel dan v občutku prisotnosti. Ne glede na okoliščine lahko ustvarjam svoj prostor naklonjenosti in notranjega miru, iz katerega vznikne IGRIVOST!
Otroško čudenje in navdušenje je tisto, kar si želimo negovati vsak dan. Namen je, da ostanemo svetli in sijemo, vsemu navkljub. To je to! Morda ne bo več drugič in tretjič. Zato doživljam tisto, kar edino JE – in to je tukaj in zdaj.
Kaj sploh je lahkotnost in zakaj bi si jo želeli čutiti? Ni običajno, da bi razmišljali o lahkotnosti in se ukvarjali z njo. Bolj kot ne smo navajeni »stisniti zobe«, narediti še to in ono, biti pridni, produktivni. Ko pa se enkrat ustavimo, naj bo na počitnicah, potovanju ali v koščku svojega prostega časa, nas notranji občutki dohitijo. Takrat je pravi čas, da se usmerimo v raziskovanje sebe. Najprej, prikličimo si nasmeh na obraz. Naj se nasmejejo oči, zmehča čelo, lica, vrat in rame. Zavejmo se svojega telesa, njegovega najbolj nevtralnega dela, svojih podplatov. Misli, ki vrvijo po kotičkih notranjega sveta, odložimo na notranjo poličko. Bolj trdovratne občutke objamemo z nasmehom, brez želje, da bi se jih znebili. Ovijemo jih v plašč naklonjenosti. Prav v tem sprejemanju postopno izzvenijo in se celo zazdijo kot vihar v kozarcu vode. Na ta način vzpostavljamo koristna stanja notranjega miru. Lahkotno pomeni zlahka, brez teže in muke. Pred vsakim novim mailom, stikom, doživetjem ali opravkom vzpostavimo naklonjenost v sebi. S tem občutkom v ozadju se lotimo dela in doživljanja naslednjega trenutka. Zrahljamo nekoristna stanja in tako ves čas obdržimo lahkotnost v ozadju svojega delovanja. Težke misli in skrbi odložimo na notranjo poličko, svojo pozornost pa namesto da bi jo usmerili v premlevanje bremen, usmerimo v naravo, na drevesa in ptice, na morje in zrak. Lahkotno pomeni s humorjem. Na temačne situacije pogledamo z več zornih kotov, tudi s hudomušne perspektive. Na ta način razrahljamo resnobnost in težo, pristopimo raziskovalno in ne borbeno. Vse to krepi naklonjeno lahkotnost. Po učenju prof. dr. Tamare Ditrich (IKKP, 2024) so stanja čuječnosti in ljubeznive naklonjenosti (mettā) temelj za vznik koristnih notranjih stanj. Ko vadimo naklonjenost, ko smo pozorni na telo, ko nežno opazujemo dih, se v nas prične odvijati proces razrahljanja napetosti, sodb, hitenja, kar ustvari prostor za lahkotnost. Pozornost usmerjamo v vprašanja: Kdaj in kje začutim lahkotno notranjo toplino? Kako se povežem z lahkotnimi občutki? Kje v telesu najlažje začutim lahkotnost? Prav pozornost na telo nas pripelje v stik z globljo prisotnostjo. V praksi čuječnosti v hoji ali pri dihanju ozavestimo, kako življenje teče skozi telo. Lahkotno, tukaj in zdaj.
Usedem se, ustavim se in vadim moč naklonjenosti. Kako? Opazujem se. Ne rešujem, ne presojam, se ne odločam, ne načrtujem, samo čutim. Prof. Dr. Tamara Ditrich, ki jo z radovednostjo poslušam na predavanjih o budistični psihologiji in čuječnosti (IKKP, 2024) in na individualnih srečanjih, uči, da čuječnost ni le pozornost; je način bivanja, globoko prepleten z etiko. Ljubezniva naklonjenost – mettā – ni samo meditacija, temveč temelj poti moči naklonjenosti. Ko vadim čuječnost, vadim naklonjenost do vsega, kar smo in do vsega, kar je, je bilo in bo, doma in po svetu. Kako se počuti moje telo? V čuječnostni praksi začenjam pri telesu. Zavem se stopal, se nasmehnem in zavestno usmerjam pozornost. Moje rame: so napete ali sproščene? Moja stopala: s katerim delom se dotikata tal? Moje dihanje: teče samo, hitro ali počasi? Ko hodim počasi in zbrano, kako premikam noge? Ko pijem vodo, kakšna je njena temperatura, kako se pretaka po ustih? Ko usmerjam pozornost, jo krepim in postajam vse bolj prisotna tukaj in zdaj. Katere misli odložim na poličko? Včasih mi brni v glavi kot na egipčanski tržnici. Take in drugačne misli šibajo sem in tja, zato se jim nasmehnem in jih preprosto odložim na notranjo poličko. Ne ukvarjam se z njimi, samo pustim jih tam. Morda celo izparijo! Za hip nastane prazen prostor in takrat usmerim naklonjeno pozornost do sebe, nato do osebe, do katere čutim toplino in potem še do vseh bitij. Ljubezniva naklonjenost pomeni širok spekter koristnih stanj, ki jih zavestno negujem in gojim. Kjer je naklonjenost, tam ni jeze, strahu, obsojanja in vseh ostalih nekoristnih občutkov. Kaj mi prikliče nasmeh na obraz? Dovolj je že, da se preprosto nasmehnem. Telo ima spomin, zato s tem, ko se nasmehnem, prikličem koristna stanja in okrepim zavedanje, da sem le tukaj in zdaj. Ko treniram čuječnost, treniram prijazno pozornost z namero: “Naj sem mirna. Naj sem dobro. Naj so vsi dobro.” Čuječnost ni nikoli ločena od naklonjenosti – sta sestri, ki hodita z roko v roki. Zakaj gojiti moč naklonjenosti? Naklonjenost nam prinaša notranji mir, ki ni odvisen od zunanjih okoliščin. Naklonjenost ustvarja prostor za toplino in razumevanje. Uči nas, da se ne ujamemo v valove strahu, jeze in sodb, ampak izberemo povezanost, spoštovanje in človečnost. Ljubezniva naklonjenost ni nekaj, kar pride samo od sebe. Ustvarjamo jo v sebi s prakso, vajo in namero. Ko jo gojimo, krepimo stanje, ki preobraža nas in naše odnose, saj postopoma odstrani nekoristna notranja stanja in nam pomaga živeti zavestno.
V vsakdanjem ritmu pogosto pozabimo, da počitek ni razvada in lenoba, ampak temelj ustvarjalnosti. Včasih se vprašamo, zakaj smo kljub spanju še vedno utrujeni, zakaj nam manjka volje ali jasnosti. Odgovor ni vedno v tem, koliko delamo, temveč kako in kdaj počivamo. Kaj pravzaprav pomeni počitek? Je stanje mirovanja, predvsem pa sprememba aktivnosti, preklapljanje med naporom in sprostitvijo, med usmerjeno pozornostjo in prostim tavanjem misli. Počitek nam daje prostor in čas, da se lahko znova začutimo in se povežemo s sabo. Kako najdemo ravnovesje med delom in počitkom? Postanimo pozorni na to, kaj nas izčrpava. Morda nas ne utrudijo dejanja, temveč način, kako jih izvajamo: brez odmora, z notranjim pritiskom, v nekoristnih stanjih skrbi in strahov. Po drugi strani pa svojo moč obnavljamo v stiku z naravo, ob glasbi, v toplem pogovoru, ali preprosto ob tem, da nekaj časa z namenom ne počnemo NIČ. Vprašajmo se: Kaj me v resnici izčrpava – fizično, čustveno, mentalno? Kaj mi vrača življenjsko energijo? Kako bi bil videti moj dan, če bi spoštoval meje svojega telesa in duha? Počitek ne pomeni isto za vse, zato je pomembno, da vsak odkrije, kaj ga resnično hrani. Spanje je najgloblja oblika počitka in temeljni proces, ki obnavlja naše telo in um. Znanost nam potrjuje to, kar telo že dolgo ve: kakovosten spanec je ključ do zdravja, jasnega mišljenja in čustvene stabilnosti. Matthew Walker, nevroznanstvenik in avtor knjige Zakaj spimo, pravi: »Spanje je najpomembnejši življenjski proces, ki ga lahko počnemo za zdravje in dobrobit.« Med spanjem se utrjujejo spomini, uravnavajo hormoni in obnavlja živčni sistem. Ko spimo premalo, to vpliva na razpoloženje, imunski sistem in celo empatijo, sposobnost, da začutimo druge. Vprašajmo se: Kakšen je moj odnos do spanja? Si dovolim kakovosten počitek ali ga jemljem kot izgubo časa? Počitek ni v nasprotju z ustvarjalnostjo, ampak je njen vir. V trenutkih tišine, ko se ustavimo, se prostor za navdih šele odpre. Kako lahko danes vidim počitek kot del svojega osebnega razvoja? Kaj bi se v mojem življenju spremenilo, če bi počitek postavil ob bok delu – kot enako pomemben? Kako bi se počutil, če bi si dovolil počivati brez slabe vesti? Če želimo poskrbeti zase, moramo začeti pri temelju. Vzeti si čas za spanje, počasnost in regeneracijo ni sebično, temveč nujno. Ni dovolj, da počivamo le, ko smo izčrpani ; učimo se počivati prej, sproti, z ljubeznijo do sebe. Kaj lahko danes naredim, da počitek postane ključen del mojega vsakdana? Ko damo počitku prostor, se odpremo polnemu življenju.
