Moč miru

vesna@intia.si

S čuječo pozornostjo gradimo nov odnos do življenja in sveta, kot da ga gledamo z drugačnimi očmi, kot da ga vidimo in doživljamo prvič.


Prvi korak je, da v sebi ustvarim mir,  naklonjen prostor, tako da s humorjem zavzamem drugačno perspektivo. Najboljši način je, da svojo pozornost usmerim v telo. Pet minut posvetim svojim stopalom. Sedim in opazujem svoja stopala. Čutim, kako se dotikajo tal. Raziščem vse občutke v stopalih. Kaj točno čutim v desni in kaj v levi nogi? Čutim jih točno take, kot so. V stopalih ni emocij, ni tesnobe, zato takrat, ko jih ozavestim, začutim občutek varnosti in miru.


Zavedam se ušes, ki poslušajo in oči, ki gledajo. Pozornost usmerim v aktivnost poslušanja, ne na vsebino. Preverim: se počutim prijetno ali neprijetno? Zavem se, kje v telesu je ta občutek, kako ga občutim, močno ali nežno? Usta raztegnem v nasmeh do ušes, zmehčam telo in z zvoki vred grem gledat svoje dihanje.


Sam sebe vedno neseš s sabo, kamorkoli greš. Zato je največ, kar lahko naredimo, da se nadgrajujemo. Razlikujemo med koristnimi in nekoristnimi stanji ter pozornost usmerjamo v koristna. Nekoristne misli ne analiziramo, ampak jih sproti odlagamo na »poličko« in s tem zmanjšujemo nekoristna stanja temnih čustev krivde, strahu , jeze – ne pustimo, da nas preplavljajo in izčrpavajo. Zato jih ne zrcalimo in se na njih ne odzivamo, le opazujmo jih.


Ko sem v naravi, se zavedam, da gledam lepoto, zavedam se prijetnega tona v svojem telesu in zavedam se oči, ki gledajo, telesa, ki se premika. Kako drugače je, ko k doživljanju pristopim z zavedanjem!


Vsako uro se spomnim občutka notranjega miru, pred vsakim stikom, vsako aktivnostjo se spomnim na svoj notranji nasmeh, naklonjenost, vzpostavim občutek miru in vstopam v odnose prav iz prostora notranjega miru. Opazim razliko, kako je, ko delujem iz miru in kako je, ko delujem iz nemira?


Na zapletene situacije pogledam iz več zornih kotov, nemir, ki se sproža, sprejmem: kar naj bo tam. Nič se ne borim z njim. Vklopim le dodatni kanal miru in nasmeha, da oba tečeta vzporedno. Nemir razrahljam s preprostim preusmerjanjem pozornosti, tako da isto stvar povem z nasmehom in opazujem razliko. K temu nas vabi učiteljica čuječnosti prof. dr. Tamara Ditrich.


Ko spremenim svoj odziv, se spremeni odnos. Iz prostora miru grem v akcijo, grem delat. Moj mir lahko drugi zrcalijo, s tem jim pomagam, da se mir pomnoži. Moj mir ni odvisen od drugih; k meni pride skozi nasmeh


Lahko se vprašam:

Kdaj, kje in ob kom začutim notranji mir?

Kaj je tisto, kar me umiri od znotraj?


Nasmeh pošljem čez celo telo kot val in preplavi me mir, iz katerega lahko delujem in ustvarjam.

Moč nasmeha

Po vesna • 7. avgust 2025
Ko govorimo o čuječnosti, pogosto pomislimo na zbranost, pozornost, umirjenost. A prof. dr. Tamara Ditrich nas uči, da je čuječnost prežeta z naklonjenostjo, metto, in širokim nasmehom do ušes , ki si ga sami, brez zunanjih razlogov, prikličemo na obraz in je izraz globoke prisotnosti. V moji vsakdanji praksi mi nasmeh pomeni trenutek, ko se nekaj raztopi in ko se znotraj mene ustvari prostor notranjega miru in naklonjenosti. Kot val čutim svoj dih, ki mi v telesu daje občutek varnosti. Nasmeh sprosti obraz, razbremeni srce, zmehča oči in pogled. Telo ima spomin, zato nasmeh v telo prikliče lahkotnost , prijetne in koristne občutke. Kaj v meni prebudi iskren nasmeh? Preprosta namera in obraz se že zasveti v nasmeh. Dovolj je trenutek tišine, stik s sabo, dotik prijetne površine. Drevo, rastlina, oblak, modrina neba, zelenina trave. Spomin ljubo osebo, na ljubo žival, na prijetno srečanje, domiseln dovtip. Kako se počutim, ko se nasmehnem? Tamara uči, da lahko z meditacijo ljubeznive naklonjenosti (mettā) usmerimo pozornost najprej k sebi in k svojemu dihu. V notranjem nasmehu začutimo moč notranjega miru in si oddahnemo. Rečem si: »Naj sem dobro. Naj sem mirna.« Zavem se, da je tudi v resnosti sveta prostor za igrivost !

Moč igrivosti

Po vesna • 16. julij 2025
Kaj mi prižiga iskrice v očeh? To vprašanje odzvanja v meni, ko pod borovci v počitniškem vzdušju krepim svoj notranji mir. V sebi ustvarjam prostor naklonjenosti, iz katerega vznikne igrivost, živost, zavestna prisotnost, otroško čudenje in navdušenje. Igrivost mi pomeni, da čutim, kot da je prvič. Plavam, kot da je prvič. Diham, kot da je prvič. Okušam, kot da je prvič. Odprem se trenutku, kot da vanj vstopam na novo. Povem si zgodbo o sebi in svojih izkušnjah, kot da je prvič! Na resne teme svojega življenja pogledam skozi prizmo igrivosti. Igrivost nam namreč daje možnost, da nase pogledamo na nov način, si zgradimo nov program in si s te nove perspektive ogledamo svoje življenje. Ko grem plavat, se z naklonjenostjo zavedam, kaj zares doživljam. Čutim prijeten ton v ozadju, mir v srcu, zato z naklonjeno prisotnostjo gledam, kako moje telo diha - že od prvega in bo dihalo vse do zadnjega diha - kar samo od sebe. Nič mi ni treba za to storiti. Igrivost mi pomeni, da sem lahko kar cel dan v občutku prisotnosti. Ne glede na okoliščine lahko ustvarjam svoj prostor naklonjenosti in notranjega miru, iz katerega vznikne IGRIVOST! Otroško čudenje in navdušenje je tisto, kar si želimo negovati vsak dan. Namen je, da ostanemo svetli in sijemo, vsemu navkljub. To je to! Morda ne bo več drugič in tretjič. Zato doživljam tisto, kar edino JE – in to je tukaj in zdaj.

Moč lahkotnosti

Po vesna • 9. julij 2025
Kaj sploh je lahkotnost in zakaj bi si jo želeli čutiti? Ni običajno, da bi razmišljali o lahkotnosti in se ukvarjali z njo. Bolj kot ne smo navajeni »stisniti zobe«, narediti še to in ono, biti pridni, produktivni. Ko pa se enkrat ustavimo, naj bo na počitnicah, potovanju ali v koščku svojega prostega časa, nas notranji občutki dohitijo. Takrat je pravi čas, da se usmerimo v raziskovanje sebe. Najprej, prikličimo si nasmeh na obraz. Naj se nasmejejo oči, zmehča čelo, lica, vrat in rame. Zavejmo se svojega telesa, njegovega najbolj nevtralnega dela, svojih podplatov. Misli, ki vrvijo po kotičkih notranjega sveta, odložimo na notranjo poličko. Bolj trdovratne občutke objamemo z nasmehom, brez želje, da bi se jih znebili. Ovijemo jih v plašč naklonjenosti. Prav v tem sprejemanju postopno izzvenijo in se celo zazdijo kot vihar v kozarcu vode. Na ta način vzpostavljamo koristna stanja notranjega miru. Lahkotno pomeni zlahka, brez teže in muke. Pred vsakim novim mailom, stikom, doživetjem ali opravkom vzpostavimo naklonjenost v sebi. S tem občutkom v ozadju se lotimo dela in doživljanja naslednjega trenutka. Zrahljamo nekoristna stanja in tako ves čas obdržimo lahkotnost v ozadju svojega delovanja. Težke misli in skrbi odložimo na notranjo poličko, svojo pozornost pa namesto da bi jo usmerili v premlevanje bremen, usmerimo v naravo, na drevesa in ptice, na morje in zrak. Lahkotno pomeni s humorjem. Na temačne situacije pogledamo z več zornih kotov, tudi s hudomušne perspektive. Na ta način razrahljamo resnobnost in težo, pristopimo raziskovalno in ne borbeno. Vse to krepi naklonjeno lahkotnost. Po učenju prof. dr. Tamare Ditrich (IKKP, 2024) so stanja čuječnosti in ljubeznive naklonjenosti (mettā) temelj za vznik koristnih notranjih stanj. Ko vadimo naklonjenost, ko smo pozorni na telo, ko nežno opazujemo dih, se v nas prične odvijati proces razrahljanja napetosti, sodb, hitenja, kar ustvari prostor za lahkotnost. Pozornost usmerjamo v vprašanja: Kdaj in kje začutim lahkotno notranjo toplino? Kako se povežem z lahkotnimi občutki? Kje v telesu najlažje začutim lahkotnost? Prav pozornost na telo nas pripelje v stik z globljo prisotnostjo. V praksi čuječnosti v hoji ali pri dihanju ozavestimo, kako življenje teče skozi telo. Lahkotno, tukaj in zdaj.