Moč miru

vesna@intia.si

S čuječo pozornostjo gradimo nov odnos do življenja in sveta, kot da ga gledamo z drugačnimi očmi, kot da ga vidimo in doživljamo prvič.


Prvi korak je, da v sebi ustvarim mir,  naklonjen prostor, tako da s humorjem zavzamem drugačno perspektivo. Najboljši način je, da svojo pozornost usmerim v telo. Pet minut posvetim svojim stopalom. Sedim in opazujem svoja stopala. Čutim, kako se dotikajo tal. Raziščem vse občutke v stopalih. Kaj točno čutim v desni in kaj v levi nogi? Čutim jih točno take, kot so. V stopalih ni emocij, ni tesnobe, zato takrat, ko jih ozavestim, začutim občutek varnosti in miru.


Zavedam se ušes, ki poslušajo in oči, ki gledajo. Pozornost usmerim v aktivnost poslušanja, ne na vsebino. Preverim: se počutim prijetno ali neprijetno? Zavem se, kje v telesu je ta občutek, kako ga občutim, močno ali nežno? Usta raztegnem v nasmeh do ušes, zmehčam telo in z zvoki vred grem gledat svoje dihanje.


Sam sebe vedno neseš s sabo, kamorkoli greš. Zato je največ, kar lahko naredimo, da se nadgrajujemo. Razlikujemo med koristnimi in nekoristnimi stanji ter pozornost usmerjamo v koristna. Nekoristne misli ne analiziramo, ampak jih sproti odlagamo na »poličko« in s tem zmanjšujemo nekoristna stanja temnih čustev krivde, strahu , jeze – ne pustimo, da nas preplavljajo in izčrpavajo. Zato jih ne zrcalimo in se na njih ne odzivamo, le opazujmo jih.


Ko sem v naravi, se zavedam, da gledam lepoto, zavedam se prijetnega tona v svojem telesu in zavedam se oči, ki gledajo, telesa, ki se premika. Kako drugače je, ko k doživljanju pristopim z zavedanjem!


Vsako uro se spomnim občutka notranjega miru, pred vsakim stikom, vsako aktivnostjo se spomnim na svoj notranji nasmeh, naklonjenost, vzpostavim občutek miru in vstopam v odnose prav iz prostora notranjega miru. Opazim razliko, kako je, ko delujem iz miru in kako je, ko delujem iz nemira?


Na zapletene situacije pogledam iz več zornih kotov, nemir, ki se sproža, sprejmem: kar naj bo tam. Nič se ne borim z njim. Vklopim le dodatni kanal miru in nasmeha, da oba tečeta vzporedno. Nemir razrahljam s preprostim preusmerjanjem pozornosti, tako da isto stvar povem z nasmehom in opazujem razliko. K temu nas vabi učiteljica čuječnosti prof. dr. Tamara Ditrich.


Ko spremenim svoj odziv, se spremeni odnos. Iz prostora miru grem v akcijo, grem delat. Moj mir lahko drugi zrcalijo, s tem jim pomagam, da se mir pomnoži. Moj mir ni odvisen od drugih; k meni pride skozi nasmeh


Lahko se vprašam:

Kdaj, kje in ob kom začutim notranji mir?

Kaj je tisto, kar me umiri od znotraj?


Nasmeh pošljem čez celo telo kot val in preplavi me mir, iz katerega lahko delujem in ustvarjam.

Po vesna 1. oktober 2025
V čem je smisel, da smo samodisciplinirani? Samodisciplina je darilo, ki si ga damo sami sebi. Postane lahko naš notranji okvir, ki nam pomaga, da ostajamo zvesti svojim vrednotam in uresničujemo tisto, kar je za nas pomembno. Brez samodiscipline ostajamo ujeti v odlašanje, vlogo žrtve ali v nenehno iskanje izgovorov. Ko pa jo gradimo, jo lahko živimo kot nadaljevanje odločitev, ki smo jih sprejeli – odločitve, da prevzamemo odgovornost in zavestno oblikujemo svoje življenje. Smisel samodiscipline je v tem, da nas podpira pri korakih, ki vodijo do miru, jasnosti in osebne rasti. Kaj v mojem življenju kliče po pozornosti? Samodisciplina se začne s pozornostjo. Ne morem biti disciplinirana na vseh področjih hkrati, lahko pa prepoznam tisto, kar zdaj najbolj kliče po moji energiji. Morda je to zdravje, odnosi, delo ali preprosto skrb za red v svojem vsakdanu. Ko se vprašam, kaj je zame trenutno najpomembnejše, dobim jasen odgovor, kje naj se začne moja praksa discipline. Katere male navade me podpirajo? Velike spremembe vedno rastejo iz drobnih korakov. Male navade, kot so redno gibanje, zapis ene misli na dan, nekaj minut v tišini, sprehod po gozdu, meditacija, branje ali dosledna jutranja rutina, gradijo temelje za večjo stabilnost. V kombinaciji z jasnimi odločitvami postanejo te navade most med tem, kar si želim, in tem, kar dejansko živim. Samodisciplina se krepi, ko drobne navade postanejo stalnica, ki me podpira, ne omejuje. Kako disciplina postane moja največja moč? Disciplina postane moč, ko ni več prisila, ampak zavestna izbira. Ko vem, zakaj nekaj počnem, in ko to povežem s svojim smislom, je disciplina notranji zaveznik. Takrat ni več boj proti sebi, ampak orodje, s katerim se utrjujem, postajam zanesljivejša in odpornejša. Moč odločitev in moč odgovornosti sta temelj, samodisciplina pa je način, kako ju prenesem v vsakdan. Ko disciplina postane moja največja moč, lahko nadgradim raznolike vidike življenja. Učvrstim zdravje, poglobim odnose, razvijem svoje delo, uresničim vizijo in ustvarim več miru v sebi. Disciplina mi omogoča, da vztrajam tam, kjer bi prej odnehala, in da se vedno znova vračam k temu, kar je zame resnično pomembno. Danes je pravi trenutek, da se vprašam, katera mala navada bo moj prvi korak k temu, da disciplina postane moj največji vir moči.
Po vesna 24. september 2025
Kaj se zgodi v tebi, ko zaslišiš besedo »odgovornost«? Je biti odgovoren breme ali priložnost? V trenutkih, ko se prepuščamo vlogi žrtve, verjamemo, da zunanji svet odloča o nas. Zato se pritožujemo, se primerjamo z drugimi, hitro odnehamo, pozabimo na svoj cilj in odgovornost doživljamo kot breme. Ko pa se zavestno premaknemo v vlogo ustvarjalca svojega življenja, prevzamemo odgovornost, izberemo svoj odziv na okoliščine in oblikujemo svoje življenje v tistem delu, na katerega lahko vplivamo. Iz čakanja vstopimo v delovanje. Takrat odgovornost doživljamo kot priložnost za osebni razvoj. Kje v svojem življenju prevzemam odgovornost z lahkotnostjo?  Ko se sprehodim skozi svoje življenje, lahko začutim trenutke, ko je odgovornost zasijala kot sonce na jasnem nebu. Ko so meje jasne, ko je občutek smisla močan, ko delujem v skladu s svojimi nameni, vizijo in odločitvami, takrat lahkotno sprejemam odgovornost. Vodi me notranja jasnost, občutek miru in naklonjenosti. Kaj pomeni, da sem ustvarjalec svojega življenja? Ko sem ustvarjalec, nisem žrtev. Čutim živost in osebno moč, zato ne čakam, da se okoliščine spremenijo, temveč jih nadgrajujem sama. Zavedam se, da je smisel mojega življenja odvisen od mene, da sem jaz tista, ki svoj čas polnim s svojimi vsebinami. Kaj me zares zanima? Kam želim usmerjati svojo pozornost, energijo in čas? Je to skladno z mano? Želim? Ne želim? To so prava vprašanja, ki usmerjajo ustvarjalca v meni. Kako lahko odgovornost začutim kot moč, ne kot breme? Veščino prevzemanja odgovornosti lahko vadimo. Z vsako zavestno ponovitvijo in samorefleksijo odgovornost povežem z naklonjenostjo do sebe, tako da postane opora, ki mi daje jasnost, strukturo in zaupanje. To je temelj ustvarjalnosti in opolnomočenja. Ustvarjalec ne popušča, ne predaja svoje moči drugim, ne pusti se vsrkati v situacije, ki mu vzbujajo strah, krivdo ali sram. S tem, ko prevzemam polno odgovornost za svoje lastno počutje, lahkotneje rečem NE, ko to začutim. Jasno mi je, da sem odgovorna samo za svoja dejanja. Danes je dober trenutek, da prepoznam eno področje, kjer še delujem kot žrtev, in naredim zavesten korak v smeri ustvarjalca in uporabim moč odgovornosti.
Po vesna 17. september 2025
Kaj mi pomeni od-ločitev? Jasno mejo med da in ne. Pomeni mi odgovornost, ki jo čutim, skladnost z vrednotami, ki jih živim in skladnost s cilji, ki jih zasledujem. Vsak dan mi vsi sprejemamo odločitve. Nekatere so drobne, vsakdanje, druge oblikujejo našo pot za več let ali celo življenje: odločitev za partnerstvo, selitev, za družino, izbiro poklica, menjavo službe… Pa tudi odločitev o načinu prehranjevanja, gibanju, dnevni rutini, količini in kakovosti spanja ima na nas velik vpliv. S kom se družim? Kam usmerjam svojo pozornost? Vse to je posledica naših odločitev. Katere pomembne odločitve sem v preteklosti odlagala? Ko si vzamem čas za pregled svojih odločitev, se pogosto pokaže vzorec. Morda gre za področja, kjer čutim strah, dvom ali željo, da bi se izognila spremembi. Ko jih zapišem ali se jih zavem, dobijo zunanjo podobo in postanejo bolj obvladljive. Pregled preteklih odločitev krepi razumevanje, kje se lahko premaknem naprej. Kaj bi se spremenilo, če bi se odločala z naklonjenostjo do sebe? Odločanje ni samo razumski proces. Nanj pomembno vplivajo čustva, razpoloženje in notranje stanje. Ko sem v notranjem miru in naklonjenosti do sebe, lahko bolj jasno presodim, kaj je resnično koristno. Odločitev, sprejeta iz prijaznosti, je bolj usklajena z vrednotami in manj pogojena s strahovi. To prinaša več stabilnosti in manj notranjih konfliktov. Katera odločitev mi prinese več notranjega miru že danes? Velike spremembe se začnejo z majhnimi koraki. Proaktivnost, disciplina, jasno poslanstvo in obnavljanje svojih moči nas krepi. Odrečem se vlogi žrtve, izbiram, kar je pomembno, s polno pozornostjo. To poveča občutek lahkotnosti in jasnosti, kar me pripravi na večje premike v prihodnosti. Odločitve so orodje, s katerim aktivno oblikujem svoje življenje. Ko jih sprejemam zavestno in z naklonjenostjo do sebe, gradim temelje za stabilnost in razvoj. Danes je dober dan, da naredim en majhen, a zavesten korak v smeri, ki me podpira. Dobra odločitev me namreč pelje na pravo mesto, ob pravem času s pravimi ljudmi in mi daje občutek izpolnjenosti.