V vsakdanjem ritmu pogosto pozabimo, da počitek ni razvada in lenoba, ampak temelj ustvarjalnosti. Včasih se vprašamo, zakaj smo kljub spanju še vedno utrujeni, zakaj nam manjka volje ali jasnosti. Odgovor ni vedno v tem, koliko delamo, temveč kako in kdaj počivamo. Kaj pravzaprav pomeni počitek? Je stanje mirovanja, predvsem pa sprememba aktivnosti, preklapljanje med naporom in sprostitvijo, med usmerjeno pozornostjo in prostim tavanjem misli. Počitek nam daje prostor in čas, da se lahko znova začutimo in se povežemo s sabo. Kako najdemo ravnovesje med delom in počitkom? Postanimo pozorni na to, kaj nas izčrpava. Morda nas ne utrudijo dejanja, temveč način, kako jih izvajamo: brez odmora, z notranjim pritiskom, v nekoristnih stanjih skrbi in strahov. Po drugi strani pa svojo moč obnavljamo v stiku z naravo, ob glasbi, v toplem pogovoru, ali preprosto ob tem, da nekaj časa z namenom ne počnemo NIČ. Vprašajmo se: Kaj me v resnici izčrpava – fizično, čustveno, mentalno? Kaj mi vrača življenjsko energijo? Kako bi bil videti moj dan, če bi spoštoval meje svojega telesa in duha? Počitek ne pomeni isto za vse, zato je pomembno, da vsak odkrije, kaj ga resnično hrani. Spanje je najgloblja oblika počitka in temeljni proces, ki obnavlja naše telo in um. Znanost nam potrjuje to, kar telo že dolgo ve: kakovosten spanec je ključ do zdravja, jasnega mišljenja in čustvene stabilnosti. Matthew Walker, nevroznanstvenik in avtor knjige Zakaj spimo, pravi: »Spanje je najpomembnejši življenjski proces, ki ga lahko počnemo za zdravje in dobrobit.« Med spanjem se utrjujejo spomini, uravnavajo hormoni in obnavlja živčni sistem. Ko spimo premalo, to vpliva na razpoloženje, imunski sistem in celo empatijo, sposobnost, da začutimo druge. Vprašajmo se: Kakšen je moj odnos do spanja? Si dovolim kakovosten počitek ali ga jemljem kot izgubo časa? Počitek ni v nasprotju z ustvarjalnostjo, ampak je njen vir. V trenutkih tišine, ko se ustavimo, se prostor za navdih šele odpre. Kako lahko danes vidim počitek kot del svojega osebnega razvoja? Kaj bi se v mojem življenju spremenilo, če bi počitek postavil ob bok delu – kot enako pomemben? Kako bi se počutil, če bi si dovolil počivati brez slabe vesti? Če želimo poskrbeti zase, moramo začeti pri temelju. Vzeti si čas za spanje, počasnost in regeneracijo ni sebično, temveč nujno. Ni dovolj, da počivamo le, ko smo izčrpani ; učimo se počivati prej, sproti, z ljubeznijo do sebe. Kaj lahko danes naredim, da počitek postane ključen del mojega vsakdana? Ko damo počitku prostor, se odpremo polnemu življenju.

Včasih se zbudimo iz sanj z občutkom, kot da smo bili drugje – v svetu, ki ni stvaren na isti način kot tisti, ki ga doživljamo čez dan, pa vendar nosi resnico, ki je z očmi ne vidimo. Sanje so več kot naključna igra podob, saj so jezik naše notranjosti. Predstavljajo nam vrata do nezavednega in so kot kompas, ki nas usmerja, ko v budnem svetu izgubimo orientacijo. Ko jim prisluhnemo, prepoznamo, da se v njih skrivajo neizgovorjene želje, potlačeni občutki, tiha sporočila naše duše. Carl Gustav Jung, oče analitične psihologije, je verjel, da »sanje povedo resnico v obliki simbolov«. Po njegovem so sanje naravna samoregulacija psihe, način, kako se naš notranji svet uravnoveša. V njih pogosto spregovorijo arhetipi: modra starka, otrok, junak, senca, ki jih telo razume, še preden jih razum sprejme. Če smo pripravljeni poslušati, nas lahko sanje globoko povežejo s sabo. Sanje nas vabijo k raziskovanju. Ko jih zapišemo, damo svojemu notranjemu svetu glas. Ko jim damo prostor, nas začnejo voditi – morda ne s takojšnjimi odgovori, temveč s ponavljajočimi se podobami, občutki in atmosfero. Sanje nas pogosto presenetijo s svojo jasnostjo. Sporočajo, kje smo zmedeni, kje v sebi prestrašeni, kje že dolgo hrepenimo po spremembi. Vsaka podoba lahko nosi pomen. Morda sanjamo, da bežimo, da letimo, morda iščemo dom. Vse to smo mi – v simbolih. Sanje niso le nočne zgodbe, ampak nam predstavljajo stik z notranjim kompasom. Ko si dovolimo z njimi vstopiti v dialog, se lahko vprašamo: S kakšnimi občutki se prebudim iz sanj? Kaj mi želijo povedati? Kako lahko njihove uvide prelijem v dan? Ni potrebno, da sanje analiziramo do konca , saj sanje niso le okno v dušo; so tudi zemljevid k dejanjem. Če smo ponoči hodili po neznanem mestu in obenem občutili radovednost, nam sanje morda govorijo, da smo v resničnem življenju pripravljeni raziskati neznane pokrajine. Ko si zapišemo sanje in občutke ob njih, naredimo prvi most med nočjo in dnevom. Drugi most ustvarimo, ko se čez dan zavestno spomnimo teh zapisov in se vprašamo: Kako naj uresničim svoje sanje? Včasih je odgovor zelo konkreten – poklicati človeka, ki se nam je prikazal, ali poskusiti tisto, o čemer se nam je sanjalo. Drugič gre za notranjo držo, ki jo želimo živeti, na primer več igrivosti ali več jasnih mej. Z izpolnjevanjem drobnih sanjskih namigov utrjujemo zaupanje med zavednim in nezavednim delom nas samih. Sanje nam s tem ne dajejo izdelanih navodil in konkretnih načrtov, temveč nas vabijo v dialog, kjer se ustvarjalnost in intuicija zlijeta v smiselno celoto, ki presega razum. Ko začnemo sanje jemati resno, opazimo, da se tudi naš budni svet spremeni: barve postanejo živahnejše, dogodki dobijo pomen, mi pa občutek, da se nam življenje ne le dogaja, temveč se z nami aktivno pogovarja. Zato vas vabim, da se skupaj odločimo, da sanj ne bomo več potisnili na rob. Naj prvi vdih po prebujanju postane povabilo k poslušanju notranjega glasu; naj zvezek ob postelji zabeleži simbole, občutke, sanjske zgodbe; in naj čez dan vsaj enkrat zavestno preverimo, kako lahko prvi droben korak uresničitve sanjske modrosti prelijemo v resničnost. Sanje nas ne ločujejo od življenja – povezujejo nas s seboj. Ko negujemo ta most, nam nezavedno vrača jasnost, domišljijo in pogum, da budne dni živimo z več smisla.