Moč počitka

vesna@intia.si

V vsakdanjem ritmu pogosto pozabimo, da počitek ni razvada in lenoba, ampak temelj ustvarjalnosti. Včasih se vprašamo, zakaj smo kljub spanju še vedno utrujeni, zakaj nam manjka volje ali jasnosti. Odgovor ni vedno v tem, koliko delamo, temveč kako in kdaj počivamo. Kaj pravzaprav pomeni počitek? Je stanje mirovanja, predvsem pa sprememba aktivnosti, preklapljanje med naporom in sprostitvijo, med usmerjeno pozornostjo in prostim tavanjem misli. Počitek nam daje prostor in čas, da se lahko znova začutimo in se povežemo s sabo.


Kako najdemo ravnovesje med delom in počitkom? Postanimo pozorni na to, kaj nas izčrpava. Morda nas ne utrudijo dejanja, temveč način, kako jih izvajamo: brez odmora, z notranjim pritiskom, v nekoristnih stanjih skrbi in strahov. Po drugi strani pa svojo moč obnavljamo v stiku z naravo, ob glasbi, v toplem pogovoru, ali preprosto ob tem, da nekaj časa z namenom ne počnemo NIČ. Vprašajmo se: Kaj me v resnici izčrpava – fizično, čustveno, mentalno? Kaj mi vrača življenjsko energijo? Kako bi bil videti moj dan, če bi spoštoval meje svojega telesa in duha? Počitek ne pomeni isto za vse, zato je pomembno, da vsak odkrije, kaj ga resnično hrani.


Spanje je najgloblja oblika počitka in temeljni proces, ki obnavlja naše telo in um. Znanost nam potrjuje to, kar telo že dolgo ve: kakovosten spanec je ključ do zdravja, jasnega mišljenja in čustvene stabilnosti. Matthew Walker, nevroznanstvenik in avtor knjige Zakaj spimo, pravi: »Spanje je najpomembnejši življenjski proces, ki ga lahko počnemo za zdravje in dobrobit.« Med spanjem se utrjujejo spomini, uravnavajo hormoni in obnavlja živčni sistem. Ko spimo premalo, to vpliva na razpoloženje, imunski sistem in celo empatijo, sposobnost, da začutimo druge. Vprašajmo se: Kakšen je moj odnos do spanja? Si dovolim kakovosten počitek ali ga jemljem kot izgubo časa?


Počitek ni v nasprotju z ustvarjalnostjo, ampak je njen vir. V trenutkih tišine, ko se ustavimo, se prostor za navdih šele odpre. Kako lahko danes vidim počitek kot del svojega osebnega razvoja? Kaj bi se v mojem življenju spremenilo, če bi počitek postavil ob bok delu – kot enako pomemben? Kako bi se počutil, če bi si dovolil počivati brez slabe vesti?


Če želimo poskrbeti zase, moramo začeti pri temelju. Vzeti si čas za spanje, počasnost in regeneracijo ni sebično, temveč nujno. Ni dovolj, da počivamo le, ko smo izčrpani ; učimo se počivati prej, sproti, z ljubeznijo do sebe. Kaj lahko danes naredim, da počitek postane ključen del mojega vsakdana? Ko damo počitku prostor, se odpremo polnemu življenju.

Kako podoživljati potovanja doma?

Po vesna • 5. november 2025
Ko se vrnemo s potovanja, v nas še dolgo odmevajo barve, vonji, glasovi in obrazi. A življenje hitro potegne v svoj ritem in sončni spomini zbledijo kot puščavski pesek, ki spolzi skozi prste. Vendar tisto, kar smo resnično doživeli, se nikoli ne izgubi. Ostane v telesu, v srcu, v načinu, kako gledamo svet. Če se ustavimo in jim damo prostor, se svetli vtisi lahko preobrazijo v spoznanja, ki nas grejejo tudi sredi zime. Tukaj je deset drobnih resnic in zanimivosti o tem, kako naše telo, srce in spomin hranijo potovanja tudi dolgo po vrnitvi domov. Možgani imajo »predal za potovanja«. Spomini s potovanj se shranijo v delu možganov, ki ureja čustva, zato so tako živi. Ko jih obujamo, možgani sproščajo dopamin, kot bi bili spet tam. Vonj je najmočnejši prenašalec spomina. Ena sama kapljica vonja po kavi v Marakešu ali morskem vetru na Kreti lahko v hipu prikliče celo potovanje. Zato pomaga, če domov prinesemo dišavo, ki nas spominja na kraj. Pisanje vtisov podaljša doživetje. Ko svoje občutke zapišemo, se aktivira del možganov, povezan z razumevanjem. Tako se vtis preobrazi v spoznanje. Fotografije in zgodbe. Ko si ogledujemo slike, se aktivira vizualni spomin. Če pa ob njih pripovedujemo zgodbo, se sproži še čustveni del. Tako se spomin poglobi in oživi od znotraj. Telo hrani spomine v gibu. Ko spet zaplešemo ob glasbi, ki smo jo slišali na poti, se telo spomni občutka svobode. Gib je najstarejša oblika spomina. Občutek hvaležnosti podaljšuje toplino potovanja. Če si zvečer prikličemo en prizor, za katerega smo hvaležni, se poveča občutek zadovoljstva. Skupni spomini krepijo vezi. Ko s sopotniki obujamo potovalne trenutke, je to več kot le nostalgičen klepet. Vtisi oživijo pred našimi očmi. Zimska tišina poglobi spomin. Ko se zunaj svet umiri, imamo priložnost, da potovanje v nas dozori. V tišini razumemo, kaj nam je svet pokazal in kaj želimo ohraniti naprej. Kaj bi se zgodilo, če bi vsak mesec znova odpotovali v en svetel trenutek s poti? Kaj bi s tem vnesli v svoj vsakdan? Morda spoznanje, da potovanja nikoli zares ne minejo, le preselijo se v naš notranji svet. S podoživljanjem jih ohranimo žive.  Kako pa vi živite potovalne vtise doma? Vesela bom vaših misli, pišite mi. vesna@intia.si

Kako potuje telo?

Po vesna • 21. oktober 2025
Na nove temperature, hrano, vonje in ritme dneva se telo odzove z neverjetno inteligenco. Včasih ga čutimo kot igrivo in polno energije, drugič utrujeno in občutljivo. Vsaka telesna reakcija na poti nam nekaj sporoča: »Hej, nekaj novega doživljam!« Tukaj je nekaj zanimivih dejstev o tem, kaj se v resnici dogaja z našim telesom, ko potujemo: Naše notranje ure se zmedejo. Jet lag ni sovražnik, ampak dokaz, da telo deluje. Naše biološke ure potrebujejo čas, da se uskladijo z novim sončnim ritmom. V tem procesu se možgani prebudijo in postanejo bolj prilagodljivi. Možgani dobesedno zažarijo. Ko doživljamo nekaj novega, se v možganih sprošča dopamin – hormon radovednosti in učenja. Zato se na potovanjih zlahka zaljubimo v svet in postanemo bolj ustvarjalni. Vonji in okusi aktivirajo spomine. Ko okusimo tajski curry ali zavohamo vonj morja, se vklopi limbični sistem – center spomina in čustev. Zato nas hrana in vonji na poti močno povežejo z občutki. Hoja prebuja telo – in misli. Na potovanjih povprečno prehodimo dvakrat več kot doma. Hoja pospeši krvni obtok in sprosti endorfine, zato se izboljša razpoloženje in zbranost. Včasih najboljše misli pridejo prav med koraki po neznanih potovalnih terenih. Smeh dvigne imunski sistem. Ko se nasmejemo s sopotniki, vsrkamo več kisika, mišice se sprostijo in poveča se odpornost. Zato pravimo, da je smeh najboljša zaščita pred potovalno utrujenostjo. Srčni utrip se uskladi z okoljem. Telo se naravno odziva na tempo okolja – ob oceanu se umiri, v mestu pospeši. Ko to opazujemo, se učimo, kako močno smo povezani s svetom okoli sebe. Spanje postane globlje – po tretjem dnevu. Šele po nekaj dneh na poti se telo sprosti do te mere, da lahko počiva globlje. Zato na potovanjih po treh dneh občutimo pravi »reset« na vseh ravneh. Ko smo na poti, jemo počasneje. Znanstveniki pravijo, da na potovanju podzavestno več opazujemo in okušamo. Hrana ni le gorivo, ampak doživetje in aktivira vse čute. Telo si potovanje zapomni. Včasih se vonj, gib ali pesem iz potovanja v nas prebudi še mesece kasneje. Telo hrani spomin, ne le v mislih, temveč v občutkih. Kaj pa vaše telo? Kako doživlja potovanje? Katere občutke nosite v sebi še dolgo po vrnitvi domov? Vesela bom vaših misli, pišite mi. vesna@intia.si

Zakaj na pot v skupini?

Po vesna • 21. oktober 2025
Potovanja v skupini so nekaj posebnega. Potovalna skupina pod vodstvom izkušenega vodnika postane skupnost, ki za čas potovanja diha kot eno. Vsaka skupina ima svoj ritem, svoj humor, svoje male rituale in skrivne šale. Pot nas hitro poveže in spodbudno vpliva na nas in na naš osebni razvoj. V skupini se namreč zavemo drugih plasti sebe, kot se jih, če potujemo sami. Tukaj je nekaj zanimivih (in preverjeno resničnih!) dejstev o tem, kaj se dogaja, ko potujemo skupaj: 1. Skupina postane “mini družina” v 72 urah. V samo nekaj dneh se oblikujejo vloge: nekdo skrbi za red, nekdo prinaša smeh, nekdo rahlja napetosti. Zgodi se tako, kot v družini – le da tokrat izbiramo, kako se bomo odzvali. 2. Smeh povezuje hitreje kot pogovor. Skupine, ki se skupaj smejijo, vzpostavijo zaupanje kar 30 % hitreje. Smeh sprošča oksitocin – hormon povezanosti. Zato je smeh na poti pravo zdravilo za dušo. 3. Raznolikost v skupini dvigne odpornost. Večja ko je raznolikost značajev, starosti in pogledov, močnejša postane skupina. Učimo se prilagodljivosti, razumevanja in potrpežljivosti in prav to daje potovanju globino. 4. Eden lahko spremeni vzdušje vseh. Vzdušje se prenaša med člani skupine: miren, prisoten sopotnik lahko pomiri vse. Skupina diha z vsakim od nas. 5. Na potovanju smo bolj pristni. Ko se oddaljimo od rutine, postanemo bolj odprti, igrivi, ranljivi. Hitreje zaupamo in pokažemo svoj pravi obraz – zato se na potovanjih rojevajo pristna prijateljstva. 6. Skupina ima svoj ritem dihanja. Med hojo, petjem, skupno meditacijo ali molitvijo se srčni utrip in dihanje skupine uskladita. To ustvarja občutek povezanosti – brez besed. 7. Kratek stik, dolgotrajen spomin. Spomini s potovanj v skupini ostanejo dlje, ker jih obujamo skozi zgodbe: “Se spomniš, ko …?” Ti trenutki gradijo pripadnost in nas povezujejo še dolgo po vrnitvi domov. 8. Konflikt? Zdrav znak! Blagi nesporazumi pomenijo, da skupina diha. Če jih znamo predihati spoštljivo, poglobijo odnose in povečajo zaupanje. 9. Vsaka skupina ima svoj “duh”. Energija, ki jo skupaj ustvarimo, ostane v spominu kot občutek topline, ki ostaja z nami dolgo po povratku domov. Kako pa vi doživljate potovanje v skupini? Vesela bom vaših misli, pišite mi. vesna@intia.si