Moč radosti

vesna@intia.si

Velikokrat se zgodi, da v vsakodnevnem ritmu pozabimo, kako čista in enostavna je radost. V resnici ni tako oddaljena, kot se morda zdi. Pogosto pride povsem tiho, kot nežen val svetlobe ob preprostem trenutku: ko opazimo gibanje dreves v vetru, ko zaužijemo prvi požirek toplega čaja ali ko z nekom podelimo nasmeh, ki se rodi iz pristne povezanosti. Kljub temu pa radost pogosto iščemo drugje: v prihodnosti, v dosežkih, v potrditvah od zunaj, namesto da bi jo prepoznali v tukaj in zdaj.


Radost ni plitvo navdušenje, ki mine z vsakim premikom zunanjih okoliščin. Gre za občutek notranje polnosti, ki se zasidra globoko v naše telo in nas pomirja brez besed. Včasih jo začutimo kot toploto, drugič kot razširjenost v trebuhu ali solzo v kotičku očesa, ki pride kot odgovor na ganjenost. Telo nas opomni, kdaj smo v stiku z radostjo, le prisluhniti mu moramo. Prav zato si lahko vsak dan vzamemo trenutek in se vprašamo: Kaj v nas prebuja občutek radosti? Kje jo čutimo v telesu? Ko si zastavimo takšna vprašanja, preusmerimo pozornost od avtomatizma k zavestni živosti.


Radost ni odvisna od tega, da je vse popolno – pogosto nas obišče prav v tistih trenutkih, ko se zdi, da nimamo veliko moči. Takrat, ko se nam zdi, da nas je nekaj preseglo, se lahko pojavi misel, spomin ali stik, ki nas nežno potegne nazaj k sebi. V takih trenutkih se lahko spomnimo, da imamo to sposobnost – da v sebi znova prikličemo občutek, ki nas krepi. Ko to vadimo, postane radost nekaj, kar lahko sidramo zavestno: s telesnim dotikom, z dihom, s prisotnostjo. Sčasoma se prelevi v notranji vir, na katerega se lahko opremo tudi takrat, ko zunanje okoliščine niso spodbudne.


Radost je nežna in obenem močna sila – nahrani naš notranji svet, nas vrača v stik s seboj in nas spomni, zakaj smo tukaj. Ko smo v stiku z radostjo, življenje ne deluje več kot nepregleden seznam nalog, temveč kot prostor izkušanja, občutenja in osebnega smisla. Takrat ne potrebujemo nenehnega potrjevanja, saj nas vodi občutek, da smo živi in povezani. Prav zato je pomembno, da z mislimi ne hranimo tistega, kar nas izčrpava, temveč tisto, kar nas vrača v stik z notranjim virom.


Zato se ustavimo, zadihamo in si prikličemo v spomin trenutek, ki nam je v zadnjem času prinesel radost. Dovolimo si, da občutek preplavi telo in mu namenimo prostor v svojem dnevu. Kaj če bi prav radost postala naša vsakodnevna zaveznica? Kaj če bi ji dovolili, da postane del našega notranjega kompasa? Radost ni razkošje – je vir moči, vedno na razpolago. 

Kako podoživljati potovanja doma?

Po vesna • 5. november 2025
Ko se vrnemo s potovanja, v nas še dolgo odmevajo barve, vonji, glasovi in obrazi. A življenje hitro potegne v svoj ritem in sončni spomini zbledijo kot puščavski pesek, ki spolzi skozi prste. Vendar tisto, kar smo resnično doživeli, se nikoli ne izgubi. Ostane v telesu, v srcu, v načinu, kako gledamo svet. Če se ustavimo in jim damo prostor, se svetli vtisi lahko preobrazijo v spoznanja, ki nas grejejo tudi sredi zime. Tukaj je deset drobnih resnic in zanimivosti o tem, kako naše telo, srce in spomin hranijo potovanja tudi dolgo po vrnitvi domov. Možgani imajo »predal za potovanja«. Spomini s potovanj se shranijo v delu možganov, ki ureja čustva, zato so tako živi. Ko jih obujamo, možgani sproščajo dopamin, kot bi bili spet tam. Vonj je najmočnejši prenašalec spomina. Ena sama kapljica vonja po kavi v Marakešu ali morskem vetru na Kreti lahko v hipu prikliče celo potovanje. Zato pomaga, če domov prinesemo dišavo, ki nas spominja na kraj. Pisanje vtisov podaljša doživetje. Ko svoje občutke zapišemo, se aktivira del možganov, povezan z razumevanjem. Tako se vtis preobrazi v spoznanje. Fotografije in zgodbe. Ko si ogledujemo slike, se aktivira vizualni spomin. Če pa ob njih pripovedujemo zgodbo, se sproži še čustveni del. Tako se spomin poglobi in oživi od znotraj. Telo hrani spomine v gibu. Ko spet zaplešemo ob glasbi, ki smo jo slišali na poti, se telo spomni občutka svobode. Gib je najstarejša oblika spomina. Občutek hvaležnosti podaljšuje toplino potovanja. Če si zvečer prikličemo en prizor, za katerega smo hvaležni, se poveča občutek zadovoljstva. Skupni spomini krepijo vezi. Ko s sopotniki obujamo potovalne trenutke, je to več kot le nostalgičen klepet. Vtisi oživijo pred našimi očmi. Zimska tišina poglobi spomin. Ko se zunaj svet umiri, imamo priložnost, da potovanje v nas dozori. V tišini razumemo, kaj nam je svet pokazal in kaj želimo ohraniti naprej. Kaj bi se zgodilo, če bi vsak mesec znova odpotovali v en svetel trenutek s poti? Kaj bi s tem vnesli v svoj vsakdan? Morda spoznanje, da potovanja nikoli zares ne minejo, le preselijo se v naš notranji svet. S podoživljanjem jih ohranimo žive.  Kako pa vi živite potovalne vtise doma? Vesela bom vaših misli, pišite mi. vesna@intia.si

Kako potuje telo?

Po vesna • 21. oktober 2025
Na nove temperature, hrano, vonje in ritme dneva se telo odzove z neverjetno inteligenco. Včasih ga čutimo kot igrivo in polno energije, drugič utrujeno in občutljivo. Vsaka telesna reakcija na poti nam nekaj sporoča: »Hej, nekaj novega doživljam!« Tukaj je nekaj zanimivih dejstev o tem, kaj se v resnici dogaja z našim telesom, ko potujemo: Naše notranje ure se zmedejo. Jet lag ni sovražnik, ampak dokaz, da telo deluje. Naše biološke ure potrebujejo čas, da se uskladijo z novim sončnim ritmom. V tem procesu se možgani prebudijo in postanejo bolj prilagodljivi. Možgani dobesedno zažarijo. Ko doživljamo nekaj novega, se v možganih sprošča dopamin – hormon radovednosti in učenja. Zato se na potovanjih zlahka zaljubimo v svet in postanemo bolj ustvarjalni. Vonji in okusi aktivirajo spomine. Ko okusimo tajski curry ali zavohamo vonj morja, se vklopi limbični sistem – center spomina in čustev. Zato nas hrana in vonji na poti močno povežejo z občutki. Hoja prebuja telo – in misli. Na potovanjih povprečno prehodimo dvakrat več kot doma. Hoja pospeši krvni obtok in sprosti endorfine, zato se izboljša razpoloženje in zbranost. Včasih najboljše misli pridejo prav med koraki po neznanih potovalnih terenih. Smeh dvigne imunski sistem. Ko se nasmejemo s sopotniki, vsrkamo več kisika, mišice se sprostijo in poveča se odpornost. Zato pravimo, da je smeh najboljša zaščita pred potovalno utrujenostjo. Srčni utrip se uskladi z okoljem. Telo se naravno odziva na tempo okolja – ob oceanu se umiri, v mestu pospeši. Ko to opazujemo, se učimo, kako močno smo povezani s svetom okoli sebe. Spanje postane globlje – po tretjem dnevu. Šele po nekaj dneh na poti se telo sprosti do te mere, da lahko počiva globlje. Zato na potovanjih po treh dneh občutimo pravi »reset« na vseh ravneh. Ko smo na poti, jemo počasneje. Znanstveniki pravijo, da na potovanju podzavestno več opazujemo in okušamo. Hrana ni le gorivo, ampak doživetje in aktivira vse čute. Telo si potovanje zapomni. Včasih se vonj, gib ali pesem iz potovanja v nas prebudi še mesece kasneje. Telo hrani spomin, ne le v mislih, temveč v občutkih. Kaj pa vaše telo? Kako doživlja potovanje? Katere občutke nosite v sebi še dolgo po vrnitvi domov? Vesela bom vaših misli, pišite mi. vesna@intia.si

Zakaj na pot v skupini?

Po vesna • 21. oktober 2025
Potovanja v skupini so nekaj posebnega. Potovalna skupina pod vodstvom izkušenega vodnika postane skupnost, ki za čas potovanja diha kot eno. Vsaka skupina ima svoj ritem, svoj humor, svoje male rituale in skrivne šale. Pot nas hitro poveže in spodbudno vpliva na nas in na naš osebni razvoj. V skupini se namreč zavemo drugih plasti sebe, kot se jih, če potujemo sami. Tukaj je nekaj zanimivih (in preverjeno resničnih!) dejstev o tem, kaj se dogaja, ko potujemo skupaj: 1. Skupina postane “mini družina” v 72 urah. V samo nekaj dneh se oblikujejo vloge: nekdo skrbi za red, nekdo prinaša smeh, nekdo rahlja napetosti. Zgodi se tako, kot v družini – le da tokrat izbiramo, kako se bomo odzvali. 2. Smeh povezuje hitreje kot pogovor. Skupine, ki se skupaj smejijo, vzpostavijo zaupanje kar 30 % hitreje. Smeh sprošča oksitocin – hormon povezanosti. Zato je smeh na poti pravo zdravilo za dušo. 3. Raznolikost v skupini dvigne odpornost. Večja ko je raznolikost značajev, starosti in pogledov, močnejša postane skupina. Učimo se prilagodljivosti, razumevanja in potrpežljivosti in prav to daje potovanju globino. 4. Eden lahko spremeni vzdušje vseh. Vzdušje se prenaša med člani skupine: miren, prisoten sopotnik lahko pomiri vse. Skupina diha z vsakim od nas. 5. Na potovanju smo bolj pristni. Ko se oddaljimo od rutine, postanemo bolj odprti, igrivi, ranljivi. Hitreje zaupamo in pokažemo svoj pravi obraz – zato se na potovanjih rojevajo pristna prijateljstva. 6. Skupina ima svoj ritem dihanja. Med hojo, petjem, skupno meditacijo ali molitvijo se srčni utrip in dihanje skupine uskladita. To ustvarja občutek povezanosti – brez besed. 7. Kratek stik, dolgotrajen spomin. Spomini s potovanj v skupini ostanejo dlje, ker jih obujamo skozi zgodbe: “Se spomniš, ko …?” Ti trenutki gradijo pripadnost in nas povezujejo še dolgo po vrnitvi domov. 8. Konflikt? Zdrav znak! Blagi nesporazumi pomenijo, da skupina diha. Če jih znamo predihati spoštljivo, poglobijo odnose in povečajo zaupanje. 9. Vsaka skupina ima svoj “duh”. Energija, ki jo skupaj ustvarimo, ostane v spominu kot občutek topline, ki ostaja z nami dolgo po povratku domov. Kako pa vi doživljate potovanje v skupini? Vesela bom vaših misli, pišite mi. vesna@intia.si