Moč sanj

vesna@intia.si

Včasih se zbudimo iz sanj z občutkom, kot da smo bili drugje – v svetu, ki ni stvaren na isti način kot tisti, ki ga doživljamo čez dan, pa vendar nosi resnico, ki je z očmi ne vidimo. Sanje so več kot naključna igra podob, saj so jezik naše notranjosti. Predstavljajo nam vrata do nezavednega in so kot kompas, ki nas usmerja, ko v budnem svetu izgubimo orientacijo. Ko jim prisluhnemo, prepoznamo, da se v njih skrivajo neizgovorjene želje, potlačeni občutki, tiha sporočila naše duše.


Carl Gustav Jung, oče analitične psihologije, je verjel, da »sanje povedo resnico v obliki simbolov«. Po njegovem so sanje naravna samoregulacija psihe, način, kako se naš notranji svet uravnoveša. V njih pogosto spregovorijo arhetipi: modra starka, otrok, junak, senca, ki jih telo razume, še preden jih razum sprejme. Če smo pripravljeni poslušati, nas lahko sanje globoko povežejo s sabo.


Sanje nas vabijo k raziskovanju. Ko jih zapišemo, damo svojemu notranjemu svetu glas. Ko jim damo prostor, nas začnejo voditi – morda ne s takojšnjimi odgovori, temveč s ponavljajočimi se podobami, občutki in atmosfero. Sanje nas pogosto presenetijo s svojo jasnostjo. Sporočajo, kje smo zmedeni, kje v sebi prestrašeni, kje že dolgo hrepenimo po spremembi. Vsaka podoba lahko nosi pomen. Morda sanjamo, da bežimo, da letimo, morda iščemo dom. Vse to smo mi – v simbolih.


Sanje niso le nočne zgodbe, ampak nam predstavljajo stik z notranjim kompasom. Ko si dovolimo z njimi vstopiti v dialog, se lahko vprašamo:

S kakšnimi občutki se prebudim iz sanj?

Kaj mi želijo povedati?

Kako lahko njihove uvide prelijem v dan?


Ni potrebno, da sanje analiziramo do konca, saj sanje niso le okno v dušo; so tudi zemljevid k dejanjem. Če smo ponoči hodili po neznanem mestu in obenem občutili radovednost, nam sanje morda govorijo, da smo v resničnem življenju pripravljeni raziskati neznane pokrajine.


Ko si zapišemo sanje in občutke ob njih, naredimo prvi most med nočjo in dnevom. Drugi most ustvarimo, ko se čez dan zavestno spomnimo teh zapisov in se vprašamo: Kako naj uresničim svoje sanje? Včasih je odgovor zelo konkreten – poklicati človeka, ki se nam je prikazal, ali poskusiti tisto, o čemer se nam je sanjalo. Drugič gre za notranjo držo, ki jo želimo živeti, na primer več igrivosti ali več jasnih mej.


Z izpolnjevanjem drobnih sanjskih namigov utrjujemo zaupanje med zavednim in nezavednim delom nas samih. Sanje nam s tem ne dajejo izdelanih navodil in konkretnih načrtov, temveč nas vabijo v dialog, kjer se ustvarjalnost in intuicija zlijeta v smiselno celoto, ki presega razum. Ko začnemo sanje jemati resno, opazimo, da se tudi naš budni svet spremeni: barve postanejo živahnejše, dogodki dobijo pomen, mi pa občutek, da se nam življenje ne le dogaja, temveč se z nami aktivno pogovarja.


Zato vas vabim, da se skupaj odločimo, da sanj ne bomo več potisnili na rob. Naj prvi vdih po prebujanju postane povabilo k poslušanju notranjega glasu; naj zvezek ob postelji zabeleži simbole, občutke, sanjske zgodbe; in naj čez dan vsaj enkrat zavestno preverimo, kako lahko prvi droben korak uresničitve sanjske modrosti prelijemo v resničnost. Sanje nas ne ločujejo od življenja – povezujejo nas s seboj. Ko negujemo ta most, nam nezavedno vrača jasnost, domišljijo in pogum, da budne dni živimo z več smisla.


Po vesna 5. november 2025
Ko se vrnemo s potovanja, v nas še dolgo odmevajo barve, vonji, glasovi in obrazi. A življenje hitro potegne v svoj ritem in sončni spomini zbledijo kot puščavski pesek, ki spolzi skozi prste. Vendar tisto, kar smo resnično doživeli, se nikoli ne izgubi. Ostane v telesu, v srcu, v načinu, kako gledamo svet. Če se ustavimo in jim damo prostor, se svetli vtisi lahko preobrazijo v spoznanja, ki nas grejejo tudi sredi zime. Tukaj je deset drobnih resnic in zanimivosti o tem, kako naše telo, srce in spomin hranijo potovanja tudi dolgo po vrnitvi domov. Možgani imajo »predal za potovanja«. Spomini s potovanj se shranijo v delu možganov, ki ureja čustva, zato so tako živi. Ko jih obujamo, možgani sproščajo dopamin, kot bi bili spet tam. Vonj je najmočnejši prenašalec spomina. Ena sama kapljica vonja po kavi v Marakešu ali morskem vetru na Kreti lahko v hipu prikliče celo potovanje. Zato pomaga, če domov prinesemo dišavo, ki nas spominja na kraj. Pisanje vtisov podaljša doživetje. Ko svoje občutke zapišemo, se aktivira del možganov, povezan z razumevanjem. Tako se vtis preobrazi v spoznanje. Fotografije in zgodbe. Ko si ogledujemo slike, se aktivira vizualni spomin. Če pa ob njih pripovedujemo zgodbo, se sproži še čustveni del. Tako se spomin poglobi in oživi od znotraj. Telo hrani spomine v gibu. Ko spet zaplešemo ob glasbi, ki smo jo slišali na poti, se telo spomni občutka svobode. Gib je najstarejša oblika spomina. Občutek hvaležnosti podaljšuje toplino potovanja. Če si zvečer prikličemo en prizor, za katerega smo hvaležni, se poveča občutek zadovoljstva. Skupni spomini krepijo vezi. Ko s sopotniki obujamo potovalne trenutke, je to več kot le nostalgičen klepet. Vtisi oživijo pred našimi očmi. Zimska tišina poglobi spomin. Ko se zunaj svet umiri, imamo priložnost, da potovanje v nas dozori. V tišini razumemo, kaj nam je svet pokazal in kaj želimo ohraniti naprej. Kaj bi se zgodilo, če bi vsak mesec znova odpotovali v en svetel trenutek s poti? Kaj bi s tem vnesli v svoj vsakdan? Morda spoznanje, da potovanja nikoli zares ne minejo, le preselijo se v naš notranji svet. S podoživljanjem jih ohranimo žive.  Kako pa vi živite potovalne vtise doma? Vesela bom vaših misli, pišite mi. vesna@intia.si
Po vesna 21. oktober 2025
Na nove temperature, hrano, vonje in ritme dneva se telo odzove z neverjetno inteligenco. Včasih ga čutimo kot igrivo in polno energije, drugič utrujeno in občutljivo. Vsaka telesna reakcija na poti nam nekaj sporoča: »Hej, nekaj novega doživljam!« Tukaj je nekaj zanimivih dejstev o tem, kaj se v resnici dogaja z našim telesom, ko potujemo: Naše notranje ure se zmedejo. Jet lag ni sovražnik, ampak dokaz, da telo deluje. Naše biološke ure potrebujejo čas, da se uskladijo z novim sončnim ritmom. V tem procesu se možgani prebudijo in postanejo bolj prilagodljivi. Možgani dobesedno zažarijo. Ko doživljamo nekaj novega, se v možganih sprošča dopamin – hormon radovednosti in učenja. Zato se na potovanjih zlahka zaljubimo v svet in postanemo bolj ustvarjalni. Vonji in okusi aktivirajo spomine. Ko okusimo tajski curry ali zavohamo vonj morja, se vklopi limbični sistem – center spomina in čustev. Zato nas hrana in vonji na poti močno povežejo z občutki. Hoja prebuja telo – in misli. Na potovanjih povprečno prehodimo dvakrat več kot doma. Hoja pospeši krvni obtok in sprosti endorfine, zato se izboljša razpoloženje in zbranost. Včasih najboljše misli pridejo prav med koraki po neznanih potovalnih terenih. Smeh dvigne imunski sistem. Ko se nasmejemo s sopotniki, vsrkamo več kisika, mišice se sprostijo in poveča se odpornost. Zato pravimo, da je smeh najboljša zaščita pred potovalno utrujenostjo. Srčni utrip se uskladi z okoljem. Telo se naravno odziva na tempo okolja – ob oceanu se umiri, v mestu pospeši. Ko to opazujemo, se učimo, kako močno smo povezani s svetom okoli sebe. Spanje postane globlje – po tretjem dnevu. Šele po nekaj dneh na poti se telo sprosti do te mere, da lahko počiva globlje. Zato na potovanjih po treh dneh občutimo pravi »reset« na vseh ravneh. Ko smo na poti, jemo počasneje. Znanstveniki pravijo, da na potovanju podzavestno več opazujemo in okušamo. Hrana ni le gorivo, ampak doživetje in aktivira vse čute. Telo si potovanje zapomni. Včasih se vonj, gib ali pesem iz potovanja v nas prebudi še mesece kasneje. Telo hrani spomin, ne le v mislih, temveč v občutkih. Kaj pa vaše telo? Kako doživlja potovanje? Katere občutke nosite v sebi še dolgo po vrnitvi domov? Vesela bom vaših misli, pišite mi. vesna@intia.si
Po vesna 21. oktober 2025
Potovanja v skupini so nekaj posebnega. Potovalna skupina pod vodstvom izkušenega vodnika postane skupnost, ki za čas potovanja diha kot eno. Vsaka skupina ima svoj ritem, svoj humor, svoje male rituale in skrivne šale. Pot nas hitro poveže in spodbudno vpliva na nas in na naš osebni razvoj. V skupini se namreč zavemo drugih plasti sebe, kot se jih, če potujemo sami. Tukaj je nekaj zanimivih (in preverjeno resničnih!) dejstev o tem, kaj se dogaja, ko potujemo skupaj: 1. Skupina postane “mini družina” v 72 urah. V samo nekaj dneh se oblikujejo vloge: nekdo skrbi za red, nekdo prinaša smeh, nekdo rahlja napetosti. Zgodi se tako, kot v družini – le da tokrat izbiramo, kako se bomo odzvali. 2. Smeh povezuje hitreje kot pogovor. Skupine, ki se skupaj smejijo, vzpostavijo zaupanje kar 30 % hitreje. Smeh sprošča oksitocin – hormon povezanosti. Zato je smeh na poti pravo zdravilo za dušo. 3. Raznolikost v skupini dvigne odpornost. Večja ko je raznolikost značajev, starosti in pogledov, močnejša postane skupina. Učimo se prilagodljivosti, razumevanja in potrpežljivosti in prav to daje potovanju globino. 4. Eden lahko spremeni vzdušje vseh. Vzdušje se prenaša med člani skupine: miren, prisoten sopotnik lahko pomiri vse. Skupina diha z vsakim od nas. 5. Na potovanju smo bolj pristni. Ko se oddaljimo od rutine, postanemo bolj odprti, igrivi, ranljivi. Hitreje zaupamo in pokažemo svoj pravi obraz – zato se na potovanjih rojevajo pristna prijateljstva. 6. Skupina ima svoj ritem dihanja. Med hojo, petjem, skupno meditacijo ali molitvijo se srčni utrip in dihanje skupine uskladita. To ustvarja občutek povezanosti – brez besed. 7. Kratek stik, dolgotrajen spomin. Spomini s potovanj v skupini ostanejo dlje, ker jih obujamo skozi zgodbe: “Se spomniš, ko …?” Ti trenutki gradijo pripadnost in nas povezujejo še dolgo po vrnitvi domov. 8. Konflikt? Zdrav znak! Blagi nesporazumi pomenijo, da skupina diha. Če jih znamo predihati spoštljivo, poglobijo odnose in povečajo zaupanje. 9. Vsaka skupina ima svoj “duh”. Energija, ki jo skupaj ustvarimo, ostane v spominu kot občutek topline, ki ostaja z nami dolgo po povratku domov. Kako pa vi doživljate potovanje v skupini? Vesela bom vaših misli, pišite mi. vesna@intia.si