Moč sanj

vesna@intia.si

Včasih se zbudimo iz sanj z občutkom, kot da smo bili drugje – v svetu, ki ni stvaren na isti način kot tisti, ki ga doživljamo čez dan, pa vendar nosi resnico, ki je z očmi ne vidimo. Sanje so več kot naključna igra podob, saj so jezik naše notranjosti. Predstavljajo nam vrata do nezavednega in so kot kompas, ki nas usmerja, ko v budnem svetu izgubimo orientacijo. Ko jim prisluhnemo, prepoznamo, da se v njih skrivajo neizgovorjene želje, potlačeni občutki, tiha sporočila naše duše.


Carl Gustav Jung, oče analitične psihologije, je verjel, da »sanje povedo resnico v obliki simbolov«. Po njegovem so sanje naravna samoregulacija psihe, način, kako se naš notranji svet uravnoveša. V njih pogosto spregovorijo arhetipi: modra starka, otrok, junak, senca, ki jih telo razume, še preden jih razum sprejme. Če smo pripravljeni poslušati, nas lahko sanje globoko povežejo s sabo.


Sanje nas vabijo k raziskovanju. Ko jih zapišemo, damo svojemu notranjemu svetu glas. Ko jim damo prostor, nas začnejo voditi – morda ne s takojšnjimi odgovori, temveč s ponavljajočimi se podobami, občutki in atmosfero. Sanje nas pogosto presenetijo s svojo jasnostjo. Sporočajo, kje smo zmedeni, kje v sebi prestrašeni, kje že dolgo hrepenimo po spremembi. Vsaka podoba lahko nosi pomen. Morda sanjamo, da bežimo, da letimo, morda iščemo dom. Vse to smo mi – v simbolih.


Sanje niso le nočne zgodbe, ampak nam predstavljajo stik z notranjim kompasom. Ko si dovolimo z njimi vstopiti v dialog, se lahko vprašamo:

S kakšnimi občutki se prebudim iz sanj?

Kaj mi želijo povedati?

Kako lahko njihove uvide prelijem v dan?


Ni potrebno, da sanje analiziramo do konca, saj sanje niso le okno v dušo; so tudi zemljevid k dejanjem. Če smo ponoči hodili po neznanem mestu in obenem občutili radovednost, nam sanje morda govorijo, da smo v resničnem življenju pripravljeni raziskati neznane pokrajine.


Ko si zapišemo sanje in občutke ob njih, naredimo prvi most med nočjo in dnevom. Drugi most ustvarimo, ko se čez dan zavestno spomnimo teh zapisov in se vprašamo: Kako naj uresničim svoje sanje? Včasih je odgovor zelo konkreten – poklicati človeka, ki se nam je prikazal, ali poskusiti tisto, o čemer se nam je sanjalo. Drugič gre za notranjo držo, ki jo želimo živeti, na primer več igrivosti ali več jasnih mej.


Z izpolnjevanjem drobnih sanjskih namigov utrjujemo zaupanje med zavednim in nezavednim delom nas samih. Sanje nam s tem ne dajejo izdelanih navodil in konkretnih načrtov, temveč nas vabijo v dialog, kjer se ustvarjalnost in intuicija zlijeta v smiselno celoto, ki presega razum. Ko začnemo sanje jemati resno, opazimo, da se tudi naš budni svet spremeni: barve postanejo živahnejše, dogodki dobijo pomen, mi pa občutek, da se nam življenje ne le dogaja, temveč se z nami aktivno pogovarja.


Zato vas vabim, da se skupaj odločimo, da sanj ne bomo več potisnili na rob. Naj prvi vdih po prebujanju postane povabilo k poslušanju notranjega glasu; naj zvezek ob postelji zabeleži simbole, občutke, sanjske zgodbe; in naj čez dan vsaj enkrat zavestno preverimo, kako lahko prvi droben korak uresničitve sanjske modrosti prelijemo v resničnost. Sanje nas ne ločujejo od življenja – povezujejo nas s seboj. Ko negujemo ta most, nam nezavedno vrača jasnost, domišljijo in pogum, da budne dni živimo z več smisla.


Po vesna 11. februar 2026
Zakaj najmočnejši trenutki nimajo besed? Na potovanjih pogosto pričakujemo dogajanje: razlage vodnika, pogovore med sopotniki, fotografije, vredne objave na družbenih omrežjih, nepozabne vtise, izmenjave mnenj s sopotniki. Potem pa nenadoma pride trenutek, ko vse utihne. Zastrmimo se v razgled, skupina se razprši, nekdo se usede, drugi gleda morje, tretji samo hodi naprej brez besed. Takrat se potovanje zares začne. Tišina daje prostor, da se misli umirijo in da se izkušnja poglobi, zato ni strašljiva praznina. Tišina kot regeneracija Potovanje je intenziven čas, poln novih informacij in neprestanega premikanja. Srečujemo vedno nove ljudi, soočamo se s svojimi prepričanji in predsodki, z novimi okusi, vonjavami in zvoki. Naši čuti in živčni sistem delajo na polno. Tišina zato deluje kot »reset«, daje priložnost, da se obnovimo in na novo sestavimo: po dnevu ogledov 10 minut tihe hoje zmanjša občutek preobremenjenosti, čas brez brskanja po telefonu pomaga, da si več zapomnimo, kratek umik od skupine prepreči zasičenost in razdražljivost. Na potovanju lahko predlagamo trenutke tišine. »Dajmo tri minute brez besed, a ste za?« Prav ti trenutki ostanejo v globokem spominu, kljub temu, da je sprva morda nerodno in za mnoge nenavadno. Zakaj se tišine ustrašimo Navajeni smo stalne stimulacije: telefon, pogovor, glasba, razlage, program. Ko tega ni, se lahko pojavi nelagodje: tišina pokaže utrujenost, ki smo jo ignorirali, pridejo misli, ki jih sicer preglasimo, zmanjka socialne “vloge”; vprašamo se: kdo sem, ko nič ne govorim? Dobra novica: ko nelagodje sprejmemo, ponavadi hitro izzveni. Tišina kot del potovalne in življenjske izkušnje Drobni trenutki zavestne tišine niso asketizem ali meditacija na ukaz. Kako jih lahko vpletemo v vsakdan? 1. Tiha jutra Pred zajtrkom si privoščimo nekaj minut brez telefona in pogovora. Vzamemo si čas in le opazujemo sebe, svoje telo, zvoke okrog sebe, tisto, kar vidimo. S tem okrepimo svojo pozornost za ves dan. 2. Tiha hoja Umaknemo se na rep skupine in del poti prehodimo brez besed. Pozornost usmerjamo v počasne korake, opazujemo svoje dihanje in drobne podrobnosti ob poti. Na ta način okrepimo mir v sebi. 3. Tišina pred spanjem Namesto brskanja po telefonu si zvečer privoščimo tišino s pisalom v roki in si na papir zabeležimo utrinke današnjega dne. Pomirjeni globoko zaspimo. 4. Tišina v konfliktu Ko se zgodi napetost med nami in drugimi, se v tišini marsikaj razjasni kar samo in kratka pavza z besedami prepreči nepotrebno stopnjevanje konflikta. 5. Tišina pred fotografijo Najprej začuti, potem fotografiraj. Še danes slišim glas mojega desetletnika: »Mami, ti fotkaš, jaz pa doživljam!« Še en vidik tišine Na kaj vse vpliva tišina? znižuje raven stresnih hormonov, izboljšuje koncentracijo, zmanjšuje mentalno utrujenost, podpira čustveno stabilnost. Na poti nam daje več energije za doživetja, saj manj govorjenja pomeni več opazovanja. Dovolj je: da včasih ne komentiraš takoj, da pustiš razgledu nekaj trenutkov brez fotografije, da sprejmeš, da ni vsak trenutek za debato, da si kdaj tiho tudi sam s sabo. S tem poglobimo potovalno in življenjsko izkušnjo. Tišina je naš nevidni sopotnik in nam omogoči, da se izkušnje prelevijo v spoznanja, ki jih prinesemo domov.
Po vesna 4. februar 2026
Si predstavljate, da pripotujete na svojo sanjsko destinacijo in potem … zbolite? Namesto raziskovanja ulic, pokrajin in okusov ležite v hotelski sobi in upate, da bo »jutri že bolje«. Ojoj. Kakšna škoda časa, energije in denarja! Zato se je na potovanje smiselno pravočasno pripraviti in poskrbeti za fizično kondicijo in zdravje, saj ima telo na poti precej več dela, kot ga ima doma. Pogosti izgovori - in zakaj ne zdržijo »Saj sem čisto v redu.« Res? Z lahkoto prehodite 15.000 do 20.000 korakov na dan, več dni zapored, pogosto po neravnem terenu, v vročini ali vlagi? »Vedno grem na pot direktno iz pisarne, utrujen in neprespan, pa je bilo do zdaj vse ok.« Do zdaj. Telo ima precej dober spomin in še boljši števec. Enkrat reče: dovolj. »Če zbolim, bom vsaj spoznal njihov zdravstveni sistem.« Se šalite? Zamudili boste tisto, zaradi česar ste sploh šli na pot! Kako veste, da ste se dobro pripravili? Telo sodeluje z našimi načrti: telo zdrži dodatne napore brez večjih uporov, večurna hoja ne pomeni večdnevne utrujenosti, prebava ne protestira ob vsaki spremembi, jutra se začnejo s polno energijo. Konkretno: zmoreš več ur hoje po ravnem in navkreber, redno piješ vodo (po možnosti se hidriraš z rahlo osoljeno limonado), prehrana vključuje dovolj beljakovin in zelenjave, sladkor ni glavni vir energije, spanec ni luksuz, ampak temelj, zbujaš se spočit. Zakaj se priprava splača? Na potovanju narediš tudi do 2-krat več korakov kot doma. Telo to zazna že prvi dan. Dehidracija je eden glavnih razlogov za utrujenost, glavobole in slabšo koncentracijo na poti. Ne, to ni »jet lag«, pogosto je žeja. Imunski sistem slabše deluje ob pomanjkanju spanca. Spanje pred potovanjem je cenejše od zdravil na destinaciji. Več hoje = večja poraba mineralov. Če jih ne nadomestiš, telo upočasni tempo. Stres in navdušenje porabljata energijo. Tudi pozitivno vznemirjenje je fizični napor. Kondicija vpliva na razpoloženje. Bolj utrujeno telo pomeni manj potrpljenja in manj dobre volje. Najlepši trenutki na potovanju se zgodijo takrat, ko nisi na robu moči. Kdaj začeti s pripravo? Najbolje kar takoj. Skrb za telo ni projekt »tik pred odhodom«. Postane naj življenjska prioriteta, saj je predpostavka za vse dejavnosti, ne le zgolj za potovanje. Brez telesa življenje na Zemlji ni mogoče. S čvrstim, močnim, prožnim in vzdržljivim telesom pa je možno živeti bolj polno in izpolnjujoče. Kaj konkretno lahko narediš zase ŽE DANES? pojdi na sprehod, daljši kot običajno, spij en kozarec vode več, kot bi ga sicer, pojdi spat pol ure prej, izberi obrok, ki te nahrani, ne uspava, opazuj, kako se telo odziva in ga upoštevaj. Majhni koraki doma pomenijo velike razlike na poti. Ko telo sodeluje, potovanje postane tisto, kar si želimo, da je: izkušnja, ne preizkušnja.
Po vesna 21. januar 2026
Potovalno soočanje z drugačnostjo nas lahko vznemiri do te mere, da si nismo več všeč. Utrujenost, nepredvidljivost potovanja, drugačen ritem in nepoznano okolje lahko v nas vzbudijo tiste dele, ki presenetijo celo nas same. Lahko postanemo razdražljivi, zmoti nas vse, kar ni v skladu z našimi pričakovanji. Lahko se zapremo vase ali pa želimo imeti nadzor, ki bi nam povrnil občutek varnosti. Vse to je povsem normalno. Kaj sporočam sam sebi? Namesto vprašanja »Kaj je narobe z mano?« poskusite s tem: Kaj mi trenutno manjka? Počitek? Tišina? Hrana? Občutek, da me nekdo razume? Kaj mi gre čez rob? Hitrost? Preveč informacij? Občutek, da moram biti »ves čas v redu«? Kaj pomaga? Poimenujte stanje »Danes sem utrujen.« Že to zniža napetost, pri sebi in pri drugih. Zmanjšajte zahteve do sebe Ni treba, da se vsak trenutek navdušujete. Dovolj je, da ste prisotni. Vzemite si mini pavzo 10 minut tišine nam včasih pomeni več kot 10 minut klepeta. Trenutki, ko se soočamo s sabo in svojo človeškostjo, so na potovanju in v življenju dragoceni. Osvetlijo našo pristnost, dajo nam priložnost, da smo bolj MI, tudi če smo zato sami sebi in drugim manj všeč.