Ujemi trenutek
vesna@intia.si
»Občutek imam, da mi trenutki polzijo med prsti, tako kot puščavski pesek. Počutim se tesnobno, ko se zavem, da je toliko lepega minilo, jaz pa sem ostala praznih rok, samo s kakšnim spominom - kot da bi ostala žejna ob svežem studencu. Medtem ko se mi kaj lepega dogaja, mi misli uhajajo v prihodnost - že planiram in skrbim ali pa v preteklost - že spet obžalujem in se krivim. Kaj bi mi svetovali, kako naj ujamem trenutke in zares živim svoje življenje?«
Umetnost zavestnega življenja
je usmerjati svojo pozornost v sedanji trenutek, saj je ta trenutek zdaj
edini resnični čas, ko imamo možnost in moč vplivati, izbirati in ustvarjati. Pa vendar je povsem človeško, da nam pozornost bega iz sedanjega trenutka nazaj in naprej. Kako torej ujeti
in živeti
sedanjost?
1. Globino trenutka doživljajte z vsemi čuti. Kaj vidim? Kaj slišim? Kaj čutim na koži in pod prsti? Kaj vonjam? Kaj okušam? Kaj čutim v telesu? Široko odprite zaznavne kanale, da bo do vas prišlo več informacij, ki vas povežejo s tukaj in zdaj. Opazite. Vdihnite. Občutite.
2. Doživljajte, kot da je prvič. Predstavljajte si, da je to, kar ta trenutek počnete, za vas prvič. Igrajte se igro, da ste na planet Zemlja prišli kot gost. Z enako radovednostjo kot na potovanju raziskujete tujo deželo, raziskujte svoje domače okolje. Nenadoma prej samoumevne situacije zasijejo v svežih odtenkih in nas usmerijo v zdaj. Se še spomnite: prvi poljub, prvi zmenek, prvo razočaranje … Seveda, prvič je »posebnič«. :) In prvič se zato globoko zapiše v nas.
3. Doživljajte, kot da je zadnjič.
S kakšno namero bi vstopili v dan, če bi vedeli, da zadnjikrat počnete to, kar počnete? Bi trenutek obarvali s hvaležnostjo in prijaznostjo? Bi dali vse od sebe? Bi se potrudili in zasijali v najboljši luči? Zavedanje minljivosti je hkrati strašno in hkrati
osvobaja: poleg gravitacije je namreč edino gotovo dejstvo.
4. Osredotočite se na dihanje in se upočasnite.
Za začetek pojdite na sprehod v naravo in vadite. Korak - vdih, korak - izdih. In spet. Korak - vdih, korak - izdih. Vse misli, ki pridejo, naj tudi odidejo. Kot balone jih odpihnite v zrak. Ko se vrnete za računalnik, se spomnite izkušnje korakanja z dihanjem. Pogled stran od zaslona – vdih. Pogled nazaj na zaslon – izdih. In spet.
5. Hkrati opravljajte le eno aktivnost in se ji v celoti posvetite.
Ko hkrati opravljamo več aktivnosti, begamo sem in tja in se razpršimo na vse strani, pomeni, da smo prisotni povsod a hkrati nikjer. Na koncu dneva se počutimo, kot da smo bredli po sivini. Kako se torej vrnemo v zdaj? Pospravite svoj »to do« seznam. Posvetite se le tistemu, kar je v tem trenutku nujno in pomembno. Le enemu naenkrat. Na polno in ne na pol.
Včasih smo tako razpeti med preteklost in prihodnost, da za vrnitev v sedanjost potrebujemo pomoč in vodenje, da razrešimo klopčič odlašanja in navajenosti življenja v sivini. Tudi s tem je vse ok.
Nagrada za življenje v sedanjosti je občutek živosti, občutek vseobsegajoče širine in smisla. Da bomo lahko enkrat nekoč, gledajoč nazaj, ponosno rekli: da, to je moje življenje. :)
Imate tudi vi težavo, na katero želite odgovor in nasvet? Pišite nam!
September prinese občutek novega cikla. Šole, izobraževanja, projekti in delovni procesi ponovno zaživijo v svojem polnem ritmu. To obdobje nas naravno povabi, da se vprašamo, kje smo in kam želimo usmeriti svojo energijo. Novi začetki imajo moč, ker nas spomnijo, da nismo ujeti v preteklost, temveč da lahko vsak trenutek odpremo vrata nadgrajenim možnostim. Kaj novega me kliče? Vprašam se, kaj me v tem trenutku vabi naprej. Morda gre za novo znanje, spretnost, projekt, odnos ali le za drugačen način, kako pristopam k vsakdanjim situacijam. Prisluhnem si in začutim jasnost. Zberem pogum in naredim prvi korak. Kje sem pripravljen spustiti staro, da bo prostor za novo? Začetki zahtevajo svoj prostor. Če želim sprejeti novo, moram nekaj spustiti. To je lahko navada, prepričanje ali način razmišljanja, ki mi ne služi več. Ali pa čisto konkretno: pospravim dom, pisarno, uredim omaro, računalnik, disk. Ko zavestno naredim prostor za novo, sprostim energijo, ujeto v preteklosti, in jo usmerim v prihodnost. Spuščanje mi omogoča, da se lažje premikam naprej. Kateri začetek me napolni z energijo in svežino? Pravi začetek me navda z občutkom lahkotnosti in jasnosti, moje telo, čustva in um zaživijo v radovednosti in svežini. Ko občutim smisel, mi daje zagon in voljo, da vztrajam tudi ob izzivih. Z vsakim septembrom, vsakim ponedeljkom, vsakim jutrom lahko izberem svežino. Ko se vprašam, kaj me kliče, kaj lahko spustim in kaj me napolni z energijo, zavestno gradim svojo življenjsko pot.
Jesenski čas nas vabi k obračanju navznoter. Po poletni brezčasnosti pride trenutek, ko si rečemo: »Kam grem? Kaj si želim ustvariti? Katere so moje namere, ki jih želim uresničiti?« V meni se prebudi želja, da razpiham meglo vsakdanjih misli in znova uzrem širšo sliko, svojo vizijo . Vizija ni seznam nalog ali letni načrt v Excelu. Vizija je slika, ki me notranje nagovarja, smer, ki mi prebudi iskrice v očeh in občutek, da je življenje priložnost za uresničevanje svojega poslanstva. Ko sem v stiku z vizijo, se nadgradi moj odnos do sedanjosti. Tudi senčno deževni občutki in neprijetne vsakdanjosti postanejo del večje poti in dobijo nov smisel. Ne sprašujem se več le, kaj moram narediti, ampak predvsem kaj želim soustvariti v svojem življenju? Vizija mi daje notranji kompas, ki je močnejši od dvomov in senc. Čuječnost pomeni bivati tukaj in zdaj, a hkrati iz notranje mirnosti snovati vnaprej. Ko smo prisotni, lahko bolj jasno razpoznamo pomembne korake in prave smeri. Vizija iz notranje čuječnosti in naklonjenosti ni iluzija, temveč realno povabilo k življenju, ki je skladno z menoj. Konkretno se lahko vprašamo in si prisluhnemo: o Kam se želim usmeriti to jesen? o Kako se počutim, ko si dovolim sanjati? o Kaj je prvi korak v novo smer že danes? Moč vizije je v tem, da nam pomaga ostati zvesti sebi. Zapišimo si jo, opremimo jo s fotografijami in jo imejmo pred očmi, da nas spomni, kaj je zares pomembno in da nas usmerja, ko čas postane kaotičen. Nežno, a vztrajno nas vodi naprej v smer našega namena in poslanstva. Ko ji sledimo, življenje zažari v barvah smisla.
Ko govorimo o čuječnosti, pogosto pomislimo na zbranost, pozornost, umirjenost. A prof. dr. Tamara Ditrich nas uči, da je čuječnost prežeta z naklonjenostjo, metto, in širokim nasmehom do ušes , ki si ga sami, brez zunanjih razlogov, prikličemo na obraz in je izraz globoke prisotnosti. V moji vsakdanji praksi mi nasmeh pomeni trenutek, ko se nekaj raztopi in ko se znotraj mene ustvari prostor notranjega miru in naklonjenosti. Kot val čutim svoj dih, ki mi v telesu daje občutek varnosti. Nasmeh sprosti obraz, razbremeni srce, zmehča oči in pogled. Telo ima spomin, zato nasmeh v telo prikliče lahkotnost , prijetne in koristne občutke. Kaj v meni prebudi iskren nasmeh? Preprosta namera in obraz se že zasveti v nasmeh. Dovolj je trenutek tišine, stik s sabo, dotik prijetne površine. Drevo, rastlina, oblak, modrina neba, zelenina trave. Spomin ljubo osebo, na ljubo žival, na prijetno srečanje, domiseln dovtip. Kako se počutim, ko se nasmehnem? Tamara uči, da lahko z meditacijo ljubeznive naklonjenosti (mettā) usmerimo pozornost najprej k sebi in k svojemu dihu. V notranjem nasmehu začutimo moč notranjega miru in si oddahnemo. Rečem si: »Naj sem dobro. Naj sem mirna.« Zavem se, da je tudi v resnosti sveta prostor za igrivost !
