Ujemi trenutek
vesna@intia.si
»Občutek imam, da mi trenutki polzijo med prsti, tako kot puščavski pesek. Počutim se tesnobno, ko se zavem, da je toliko lepega minilo, jaz pa sem ostala praznih rok, samo s kakšnim spominom - kot da bi ostala žejna ob svežem studencu. Medtem ko se mi kaj lepega dogaja, mi misli uhajajo v prihodnost - že planiram in skrbim ali pa v preteklost - že spet obžalujem in se krivim. Kaj bi mi svetovali, kako naj ujamem trenutke in zares živim svoje življenje?«
Umetnost zavestnega življenja
je usmerjati svojo pozornost v sedanji trenutek, saj je ta trenutek zdaj
edini resnični čas, ko imamo možnost in moč vplivati, izbirati in ustvarjati. Pa vendar je povsem človeško, da nam pozornost bega iz sedanjega trenutka nazaj in naprej. Kako torej ujeti
in živeti
sedanjost?
1. Globino trenutka doživljajte z vsemi čuti. Kaj vidim? Kaj slišim? Kaj čutim na koži in pod prsti? Kaj vonjam? Kaj okušam? Kaj čutim v telesu? Široko odprite zaznavne kanale, da bo do vas prišlo več informacij, ki vas povežejo s tukaj in zdaj. Opazite. Vdihnite. Občutite.
2. Doživljajte, kot da je prvič. Predstavljajte si, da je to, kar ta trenutek počnete, za vas prvič. Igrajte se igro, da ste na planet Zemlja prišli kot gost. Z enako radovednostjo kot na potovanju raziskujete tujo deželo, raziskujte svoje domače okolje. Nenadoma prej samoumevne situacije zasijejo v svežih odtenkih in nas usmerijo v zdaj. Se še spomnite: prvi poljub, prvi zmenek, prvo razočaranje … Seveda, prvič je »posebnič«. :) In prvič se zato globoko zapiše v nas.
3. Doživljajte, kot da je zadnjič.
S kakšno namero bi vstopili v dan, če bi vedeli, da zadnjikrat počnete to, kar počnete? Bi trenutek obarvali s hvaležnostjo in prijaznostjo? Bi dali vse od sebe? Bi se potrudili in zasijali v najboljši luči? Zavedanje minljivosti je hkrati strašno in hkrati
osvobaja: poleg gravitacije je namreč edino gotovo dejstvo.
4. Osredotočite se na dihanje in se upočasnite.
Za začetek pojdite na sprehod v naravo in vadite. Korak - vdih, korak - izdih. In spet. Korak - vdih, korak - izdih. Vse misli, ki pridejo, naj tudi odidejo. Kot balone jih odpihnite v zrak. Ko se vrnete za računalnik, se spomnite izkušnje korakanja z dihanjem. Pogled stran od zaslona – vdih. Pogled nazaj na zaslon – izdih. In spet.
5. Hkrati opravljajte le eno aktivnost in se ji v celoti posvetite.
Ko hkrati opravljamo več aktivnosti, begamo sem in tja in se razpršimo na vse strani, pomeni, da smo prisotni povsod a hkrati nikjer. Na koncu dneva se počutimo, kot da smo bredli po sivini. Kako se torej vrnemo v zdaj? Pospravite svoj »to do« seznam. Posvetite se le tistemu, kar je v tem trenutku nujno in pomembno. Le enemu naenkrat. Na polno in ne na pol.
Včasih smo tako razpeti med preteklost in prihodnost, da za vrnitev v sedanjost potrebujemo pomoč in vodenje, da razrešimo klopčič odlašanja in navajenosti življenja v sivini. Tudi s tem je vse ok.
Nagrada za življenje v sedanjosti je občutek živosti, občutek vseobsegajoče širine in smisla. Da bomo lahko enkrat nekoč, gledajoč nazaj, ponosno rekli: da, to je moje življenje. :)
Imate tudi vi težavo, na katero želite odgovor in nasvet? Pišite nam!
Kako si v zahtevnih obdobjih ustvarimo prostor tudi za lepe stvari kot so potovanja
Svet je nepredvidljiv. Novice pridejo hitro in lahko močno zarežejo v naše občutke varnosti. Pojavi se vprašanje: kako ostati stabilen, ko svet to ni? Odgovor se skriva v odpornosti. Kaj pravzaprav pomeni odpornost? Odpornost pomeni čvrstost in hkrati prožnost. Gre za sposobnost, da se znamo prilagoditi spremembam, ne da bi ob tem izgubili notranje ravnovesje. Predstavlja jo kombinacija navad, življenjskih izkušenj, osebnih vrednot in notranje drže. Odpornost ne pomeni, da težkih dogodkov ne občutimo, temveč da se po zahtevni izkušnji poberemo in gremo naprej. Ko je odpornost prisotna, se po pretresu postopoma ponovno vzpostavi notranji mir. Misli se umirijo, pozornost se premakne od skrbi k rešitvam, da poiščemo novo smer. Kaj odpornost ni Odpornost ne pomeni, da nas nič ne prizadene. Čustva so naraven odziv na dogodke in imajo svojo funkcijo. Strah, žalost ali jeza niso znak šibkosti, ampak signal, da nam je nekaj pomembno. Odpornost tudi ne pomeni, da moramo biti ves čas pozitivni. Pretiran optimizem je lahko prav tako utrujajoč kot pesimizem. Realističen pogled na situacijo pogosto prinese več notranje stabilnosti kot prisilno razmišljanje, da bo vse v redu. Odpornost ne pomeni, da vse zdržimo sami. Ljudje smo socialna bitja. Pogovor z bližnjimi, sodelovanje in medsebojna podpora so pomemben del stabilnosti. Pogled z več zornih kotov Ena od najmočnejših navad pri gradnji odpornosti je sposobnost, da na zahtevno situacijo pogledamo z več perspektiv. Ko nas ujame težka novica ali neprijetna situacija, um pogosto izbere eno razlago in jo razglasi za edino resnico. Odpornost pa se začne tam, kjer si dovolimo pogledati širše. Pri tem si lahko pomagamo z zelo preprostim vprašanjem: "Kako bi na to situacijo pogledal nekdo drug?" 'Mamo mi to V svetu potovanj smo doživeli že marsikaj: zaprtje meja, nepredvidljive politične razmere, odpovedi letov, vojne, logistične zaplete. Vsaka od teh situacij je zahtevala prilagodljivost, sodelovanje in mirno presojo. Ko pogledamo nazaj, se pokaže zanimiv vzorec: situacije so se vedno razrešile. Pomagale so izkušnje, sodelovanje, humor in pripravljenost, da se stvari rešujejo korak za korakom. Enako velja tudi za vsakega izmed nas. Vsak je v življenju že šel skozi težke trenutke: izgubo službe, bolezen v družini, razhod, finančne skrbi ali obdobje negotovosti. Ko se spomnimo, kako smo takrat našli pot naprej, ugotovimo, da imamo več izkušenj z odpornostjo, kot si mislimo. Kje so meje mojega vpliva? Pri soočanju z zahtevnimi dogodki pomaga preprosta vaja. Na list papirja narišemo krog. V notranjost kroga napišemo stvari, na katere lahko vplivamo. Zunaj kroga napišemo tisto, na kar vpliva nimamo. Na primer: V notranjem krogu so lahko: način, kako skrbimo za svoje zdravje, kako komuniciramo z drugimi, koliko novic spremljamo, kako prispevamo k skupnosti. V zunanjem krogu so lahko: globalni politični konflikti, naravne nesreče, odločitve velikih institucij. Ko se zavemo, kam vlagamo svojo energijo, se pokaže zanimiva razlika. Veliko ljudi porablja ogromno pozornosti za stvari, na katere nimajo nobenega vpliva. Hkrati pa zmanjka energije za tisto, kar bi lahko dejansko izboljšali. Če pozornost zavestno preusmerimo na notranji krog, se občutek nemoči pogosto zmanjša. Medijski detoks Neprestano spremljanje novic ustvarja občutek stalne ogroženosti. Človek ima občutek, da mora biti ves čas na tekočem, sicer bo nekaj pomembnega zamudil. Praksa kaže, da je za večino ljudi povsem dovolj, če novice preverijo enkrat ali dvakrat na dan. Pomembno je tudi, da tega ne počnemo takoj po prebujanju ali tik pred spanjem. Jutro potrebuje miren začetek, večer pa prostor za umirjanje. Če se za nekaj dni umaknemo od stalnega toka informacij, pogosto opazimo, da se notranja napetost opazno zmanjša. Sokratova cedila Ko novice delimo naprej, lahko uporabimo staro modrost Sokrata. Preden informacijo povemo naprej, jo spustimo skozi tri cedila. Je to resnično? Je to dobro oziroma vsaj neškodljivo? Je to koristno? Če informacija ne prestane vsaj dveh od teh treh vprašanj, ni vredna širjenja. Opazuj svojo prvo reakcijo Ob težkih novicah telo pogosto reagira avtomatsko. Nekateri začutijo potrebo po umiku in begu. Drugi reagirajo z jezo ali napadom. Tretji zamrznejo in stres shranijo v sebi. Vse tri reakcije so naravni odzivi živčnega sistema, so potrebne in koristne, če ne trajajo predolgo in se ne pojavljajo preveč pogosto. Odpornost pa se začne razvijati v trenutku, ko si ustvarimo prostor in čas med dogodkom in odzivom. En globok vdih in izdih je dovolj, da avtomatsko reakcijo zamenja zavestna odločitev. Takšna mikro pavza ima velik učinek. Pomiri živčni sistem in omogoči bolj premišljeno reakcijo. Kaj lahko naredimo že danes? Gradnja odpornosti ne zahteva velikih življenjskih sprememb. Začne se v majhnih vsakodnevnih odločitvah. Lahko omejimo čas spremljanja novic in se raje pogovorimo z nekom, ki mu zaupamo. Ali pa gremo na sprehod, namesto da še enkrat osvežimo novice na telefonu. Najbolj pomembno pa je, da namenimo pozornost stvarem, na katere dejansko vplivamo. Takšni majhni koraki počasi gradijo notranjo stabilnost. Odpornost torej pomeni, da postanemo nekoliko bolj stabilni znotraj nepredvidljivega sveta. To nam omogoča, da ostanemo prisotni, povezani z drugimi ter pripravljeni pomagati tam, kjer lahko.
Vojna. Potres. Izbruh vulkana. Bolezen. Velike novice, ki pretresejo svet in hkrati naš notranji svet. Pojavi se kopica vprašanj: Kako biti obveščen in odgovoren državljan sveta, pa hkrati ohraniti mir, osredotočenost in stik s sabo? Res lahko vplivam na to? Na kaj sploh lahko vplivam? Smo za to odgovorni? Kaj lahko prispevamo k razrešitvi? Najprej: vsaka reakcija je normalna Tesnoba, strah, šok, jeza. Vse to so lahko odzivi na ogrožujoče informacije. Naši notranji mehanizmi delujejo tako, da nas začasno otopijo in zaščitijo. Ko pa smo neprestano izpostavljeni intenzivnim informacijam, doživimo občutek, da smo sredi nevarnosti, čeprav fizično sedimo doma na kavču. Telo na vsako alarmantno novico reagira, kot da je nevarnost tik pred vrati. Srčni utrip se pospeši, dihanje postane plitvo, mišice se napnejo. Če to traja dneve ali tedne, se izčrpamo. Zato je prva odgovornost do sveta skrb za lasten živčni sistem. Na kaj lahko zares vplivam? Na potek vojne verjetno ne. Na globalne politične odločitve težko. Na potres zagotovo ne. Lahko pa vplivamo na: količino novic, ki jih sprejmeš, način, kako jih interpretiraš, kako skrbiš zase, kako govoriš o dogajanju, komu in kako pomagaš. To ni malo. 1. Novico postavi v širši okvir Ko prejmeš težko informacijo, si zavestno zastavi širšo sliko: Kaj vse v mojem življenju še vedno deluje? Kdo so ljudje, ki me podpirajo? Kaj je stabilno? Če ti nekdo vlomi v hišo, je to boleče in stresno. Še vedno pa imaš zdravje, bližnje, sposobnosti, ki ti pomagajo situacijo rešiti. Izguba je mogoča zato, ker si nekaj imel. Tudi to je del zgodbe. Ko situacijo postavimo v širši okvir, to zmanjšuje občutek absolutne katastrofe. 2. Poglej strahu v oči Ko situacijo konkretiziraš, izgubi del moči, saj se tesnoba v abstraktni nejasnosti zgolj krepi. Vprašaj se: Kaj je najslabši možni scenarij? Je res tako katastrofalen, kot ga čutim? Kaj je najboljši možni izid? Kaj je najbolj verjeten razplet? Um pogosto skače na najslabšo možnost in jo predstavi kot skoraj gotovo. Realnost je večinoma precej bolj zmerna. 3. Kaj me ta situacija uči? Boleče izkušnje pogosto razkrijejo, kaj je zares pomembno: zdravstvena diagnoza nas lahko povabi k drugačnemu življenjskemu ritmu; globalni konflikt nas lahko spomni na vrednost in pomen miru, varnosti in skupnosti. Vsaka težka novica je tudi priložnost za vajo notranje stabilnosti, potrpežljivosti in dostojanstva. 4. Kaj lahko konkretno naredim zase in za svoje bližnje? Uredi odnos do medijev Po branju članka ali ogledu poročil preveri telo: Kaj čutim v prsih? Kako diham? Sem napet? Sem izčrpan? Če novice redno povzročajo telesno napetost in čustveno preplavljenost, je čas za spremembo navad. Omeji čas Določi si natančen okvir. Na primer 30 minut dopoldan in popoldan, nikoli tik pred spanjem. Vmes nič. Izberi vir Zaupaj preverjenim medijem. Izogibaj se video posnetkom, če te močno vznemirijo. Branje besedila pogosto povzroči manj intenziven odziv kot gledanje posnetkov. Poskusi digitalni odmor En dan brez novic občutno zniža napetost. Če se ob stalnem spremljanju počutiš nemočno in obupano, si preobremenjen. Poišči točke oprijema Ob šoku se pojavi občutek lebdenja, rutina pa vrača občutek tal pod nogami. Zato vzdržuj vsakodnevne rituale. Hodi na sprehod. Skuhaj kosilo. Spij kozarec tople vode v tišini. Struktura dneva ustvarja občutek varnosti. Obkroži se z ljudmi, izražaj se Črnogledost ali zanikanje – koristi? Izkazuje se, da pretiran optimizem dolgoročno izčrpava. Ljudje potrebujemo družbo, zato bodimo drug drugemu spodbuda, naklonjenost in realno zrcalo. Občutke, ki se nam sprožajo, izražajmo na varne načine, da ostanemo mirni in ne notranje zamrznjeni. Kaj pa občutek krivde? “Jaz sem na varnem, drugi trpijo.” Krivda sama po sebi ne pomaga nikomur. Pogovor pomaga. Konkreten prispevek pomaga. Donacija, prostovoljstvo, podpora, širjenje preverjenih informacij. Skrb zase ni sebičnost V obdobjih negotovosti je skrb zase osnovna odgovornost. Poskrbi za: dovolj spanja, redne obroke, hidracijo, zmerno gibanje, počitek brez občutka krivde. Utrujen in izčrpan človek težje pomaga drugim. Stabilen človek lahko. Sokratova tri cedila Preden novico deliš naprej, si postavi tri vprašanja: Je to resnično? Je to dobro oziroma vsaj neškodljivo? Je to koristno? Če informacija ne prestane vsaj dveh cedil, ni vredna širjenja. Svet je že dovolj preplavljen. Težke novice so del življenja, izberemo lahko, kako jih sprejmemo in ohranimo v sebi mir, ki ga lahko delimo z drugimi.
