Ujemi trenutek
vesna@intia.si
»Občutek imam, da mi trenutki polzijo med prsti, tako kot puščavski pesek. Počutim se tesnobno, ko se zavem, da je toliko lepega minilo, jaz pa sem ostala praznih rok, samo s kakšnim spominom - kot da bi ostala žejna ob svežem studencu. Medtem ko se mi kaj lepega dogaja, mi misli uhajajo v prihodnost - že planiram in skrbim ali pa v preteklost - že spet obžalujem in se krivim. Kaj bi mi svetovali, kako naj ujamem trenutke in zares živim svoje življenje?«
Umetnost zavestnega življenja
je usmerjati svojo pozornost v sedanji trenutek, saj je ta trenutek zdaj
edini resnični čas, ko imamo možnost in moč vplivati, izbirati in ustvarjati. Pa vendar je povsem človeško, da nam pozornost bega iz sedanjega trenutka nazaj in naprej. Kako torej ujeti
in živeti
sedanjost?
1. Globino trenutka doživljajte z vsemi čuti. Kaj vidim? Kaj slišim? Kaj čutim na koži in pod prsti? Kaj vonjam? Kaj okušam? Kaj čutim v telesu? Široko odprite zaznavne kanale, da bo do vas prišlo več informacij, ki vas povežejo s tukaj in zdaj. Opazite. Vdihnite. Občutite.
2. Doživljajte, kot da je prvič. Predstavljajte si, da je to, kar ta trenutek počnete, za vas prvič. Igrajte se igro, da ste na planet Zemlja prišli kot gost. Z enako radovednostjo kot na potovanju raziskujete tujo deželo, raziskujte svoje domače okolje. Nenadoma prej samoumevne situacije zasijejo v svežih odtenkih in nas usmerijo v zdaj. Se še spomnite: prvi poljub, prvi zmenek, prvo razočaranje … Seveda, prvič je »posebnič«. :) In prvič se zato globoko zapiše v nas.
3. Doživljajte, kot da je zadnjič.
S kakšno namero bi vstopili v dan, če bi vedeli, da zadnjikrat počnete to, kar počnete? Bi trenutek obarvali s hvaležnostjo in prijaznostjo? Bi dali vse od sebe? Bi se potrudili in zasijali v najboljši luči? Zavedanje minljivosti je hkrati strašno in hkrati
osvobaja: poleg gravitacije je namreč edino gotovo dejstvo.
4. Osredotočite se na dihanje in se upočasnite.
Za začetek pojdite na sprehod v naravo in vadite. Korak - vdih, korak - izdih. In spet. Korak - vdih, korak - izdih. Vse misli, ki pridejo, naj tudi odidejo. Kot balone jih odpihnite v zrak. Ko se vrnete za računalnik, se spomnite izkušnje korakanja z dihanjem. Pogled stran od zaslona – vdih. Pogled nazaj na zaslon – izdih. In spet.
5. Hkrati opravljajte le eno aktivnost in se ji v celoti posvetite.
Ko hkrati opravljamo več aktivnosti, begamo sem in tja in se razpršimo na vse strani, pomeni, da smo prisotni povsod a hkrati nikjer. Na koncu dneva se počutimo, kot da smo bredli po sivini. Kako se torej vrnemo v zdaj? Pospravite svoj »to do« seznam. Posvetite se le tistemu, kar je v tem trenutku nujno in pomembno. Le enemu naenkrat. Na polno in ne na pol.
Včasih smo tako razpeti med preteklost in prihodnost, da za vrnitev v sedanjost potrebujemo pomoč in vodenje, da razrešimo klopčič odlašanja in navajenosti življenja v sivini. Tudi s tem je vse ok.
Nagrada za življenje v sedanjosti je občutek živosti, občutek vseobsegajoče širine in smisla. Da bomo lahko enkrat nekoč, gledajoč nazaj, ponosno rekli: da, to je moje življenje. :)
Imate tudi vi težavo, na katero želite odgovor in nasvet? Pišite nam!
Na nove temperature, hrano, vonje in ritme dneva se telo odzove z neverjetno inteligenco. Včasih ga čutimo kot igrivo in polno energije, drugič utrujeno in občutljivo. Vsaka telesna reakcija na poti nam nekaj sporoča: »Hej, nekaj novega doživljam!« Tukaj je nekaj zanimivih dejstev o tem, kaj se v resnici dogaja z našim telesom, ko potujemo: Naše notranje ure se zmedejo. Jet lag ni sovražnik, ampak dokaz, da telo deluje. Naše biološke ure potrebujejo čas, da se uskladijo z novim sončnim ritmom. V tem procesu se možgani prebudijo in postanejo bolj prilagodljivi. Možgani dobesedno zažarijo. Ko doživljamo nekaj novega, se v možganih sprošča dopamin – hormon radovednosti in učenja. Zato se na potovanjih zlahka zaljubimo v svet in postanemo bolj ustvarjalni. Vonji in okusi aktivirajo spomine. Ko okusimo tajski curry ali zavohamo vonj morja, se vklopi limbični sistem – center spomina in čustev. Zato nas hrana in vonji na poti močno povežejo z občutki. Hoja prebuja telo – in misli. Na potovanjih povprečno prehodimo dvakrat več kot doma. Hoja pospeši krvni obtok in sprosti endorfine, zato se izboljša razpoloženje in zbranost. Včasih najboljše misli pridejo prav med koraki po neznanih potovalnih terenih. Smeh dvigne imunski sistem. Ko se nasmejemo s sopotniki, vsrkamo več kisika, mišice se sprostijo in poveča se odpornost. Zato pravimo, da je smeh najboljša zaščita pred potovalno utrujenostjo. Srčni utrip se uskladi z okoljem. Telo se naravno odziva na tempo okolja – ob oceanu se umiri, v mestu pospeši. Ko to opazujemo, se učimo, kako močno smo povezani s svetom okoli sebe. Spanje postane globlje – po tretjem dnevu. Šele po nekaj dneh na poti se telo sprosti do te mere, da lahko počiva globlje. Zato na potovanjih po treh dneh občutimo pravi »reset« na vseh ravneh. Ko smo na poti, jemo počasneje. Znanstveniki pravijo, da na potovanju podzavestno več opazujemo in okušamo. Hrana ni le gorivo, ampak doživetje in aktivira vse čute. Telo si potovanje zapomni. Včasih se vonj, gib ali pesem iz potovanja v nas prebudi še mesece kasneje. Telo hrani spomin, ne le v mislih, temveč v občutkih. Kaj pa vaše telo? Kako doživlja potovanje? Katere občutke nosite v sebi še dolgo po vrnitvi domov? Vesela bom vaših misli, pišite mi. vesna@intia.si
Potovanja v skupini so nekaj posebnega. Potovalna skupina pod vodstvom izkušenega vodnika postane skupnost, ki za čas potovanja diha kot eno. Vsaka skupina ima svoj ritem, svoj humor, svoje male rituale in skrivne šale. Pot nas hitro poveže in spodbudno vpliva na nas in na naš osebni razvoj. V skupini se namreč zavemo drugih plasti sebe, kot se jih, če potujemo sami. Tukaj je nekaj zanimivih (in preverjeno resničnih!) dejstev o tem, kaj se dogaja, ko potujemo skupaj: 1. Skupina postane “mini družina” v 72 urah. V samo nekaj dneh se oblikujejo vloge: nekdo skrbi za red, nekdo prinaša smeh, nekdo rahlja napetosti. Zgodi se tako, kot v družini – le da tokrat izbiramo, kako se bomo odzvali. 2. Smeh povezuje hitreje kot pogovor. Skupine, ki se skupaj smejijo, vzpostavijo zaupanje kar 30 % hitreje. Smeh sprošča oksitocin – hormon povezanosti. Zato je smeh na poti pravo zdravilo za dušo. 3. Raznolikost v skupini dvigne odpornost. Večja ko je raznolikost značajev, starosti in pogledov, močnejša postane skupina. Učimo se prilagodljivosti, razumevanja in potrpežljivosti in prav to daje potovanju globino. 4. Eden lahko spremeni vzdušje vseh. Vzdušje se prenaša med člani skupine: miren, prisoten sopotnik lahko pomiri vse. Skupina diha z vsakim od nas. 5. Na potovanju smo bolj pristni. Ko se oddaljimo od rutine, postanemo bolj odprti, igrivi, ranljivi. Hitreje zaupamo in pokažemo svoj pravi obraz – zato se na potovanjih rojevajo pristna prijateljstva. 6. Skupina ima svoj ritem dihanja. Med hojo, petjem, skupno meditacijo ali molitvijo se srčni utrip in dihanje skupine uskladita. To ustvarja občutek povezanosti – brez besed. 7. Kratek stik, dolgotrajen spomin. Spomini s potovanj v skupini ostanejo dlje, ker jih obujamo skozi zgodbe: “Se spomniš, ko …?” Ti trenutki gradijo pripadnost in nas povezujejo še dolgo po vrnitvi domov. 8. Konflikt? Zdrav znak! Blagi nesporazumi pomenijo, da skupina diha. Če jih znamo predihati spoštljivo, poglobijo odnose in povečajo zaupanje. 9. Vsaka skupina ima svoj “duh”. Energija, ki jo skupaj ustvarimo, ostane v spominu kot občutek topline, ki ostaja z nami dolgo po povratku domov. Kako pa vi doživljate potovanje v skupini? Vesela bom vaših misli, pišite mi. vesna@intia.si
Kaj imajo potovanja skupnega z osebnim razvojem? Potujemo, da vidimo in doživimo svet. Ko stopimo iz vsakdana, se v nas prebudi del, ki je radoveden, odprt in živ. Na poti se učimo drugače: ne iz knjig, temveč iz pogledov, srečevanj, soočenj in presenečenj. Ko se premikamo skozi pokrajine, se premikamo tudi skozi sebe. Vsaka pot, ki jo prehodimo navzven, odpira prostor znotraj – za nove misli, občutke, uvide.
