Ujemi trenutek
vesna@intia.si
»Občutek imam, da mi trenutki polzijo med prsti, tako kot puščavski pesek. Počutim se tesnobno, ko se zavem, da je toliko lepega minilo, jaz pa sem ostala praznih rok, samo s kakšnim spominom - kot da bi ostala žejna ob svežem studencu. Medtem ko se mi kaj lepega dogaja, mi misli uhajajo v prihodnost - že planiram in skrbim ali pa v preteklost - že spet obžalujem in se krivim. Kaj bi mi svetovali, kako naj ujamem trenutke in zares živim svoje življenje?«
Umetnost zavestnega življenja
je usmerjati svojo pozornost v sedanji trenutek, saj je ta trenutek zdaj
edini resnični čas, ko imamo možnost in moč vplivati, izbirati in ustvarjati. Pa vendar je povsem človeško, da nam pozornost bega iz sedanjega trenutka nazaj in naprej. Kako torej ujeti
in živeti
sedanjost?
1. Globino trenutka doživljajte z vsemi čuti. Kaj vidim? Kaj slišim? Kaj čutim na koži in pod prsti? Kaj vonjam? Kaj okušam? Kaj čutim v telesu? Široko odprite zaznavne kanale, da bo do vas prišlo več informacij, ki vas povežejo s tukaj in zdaj. Opazite. Vdihnite. Občutite.
2. Doživljajte, kot da je prvič. Predstavljajte si, da je to, kar ta trenutek počnete, za vas prvič. Igrajte se igro, da ste na planet Zemlja prišli kot gost. Z enako radovednostjo kot na potovanju raziskujete tujo deželo, raziskujte svoje domače okolje. Nenadoma prej samoumevne situacije zasijejo v svežih odtenkih in nas usmerijo v zdaj. Se še spomnite: prvi poljub, prvi zmenek, prvo razočaranje … Seveda, prvič je »posebnič«. :) In prvič se zato globoko zapiše v nas.
3. Doživljajte, kot da je zadnjič.
S kakšno namero bi vstopili v dan, če bi vedeli, da zadnjikrat počnete to, kar počnete? Bi trenutek obarvali s hvaležnostjo in prijaznostjo? Bi dali vse od sebe? Bi se potrudili in zasijali v najboljši luči? Zavedanje minljivosti je hkrati strašno in hkrati
osvobaja: poleg gravitacije je namreč edino gotovo dejstvo.
4. Osredotočite se na dihanje in se upočasnite.
Za začetek pojdite na sprehod v naravo in vadite. Korak - vdih, korak - izdih. In spet. Korak - vdih, korak - izdih. Vse misli, ki pridejo, naj tudi odidejo. Kot balone jih odpihnite v zrak. Ko se vrnete za računalnik, se spomnite izkušnje korakanja z dihanjem. Pogled stran od zaslona – vdih. Pogled nazaj na zaslon – izdih. In spet.
5. Hkrati opravljajte le eno aktivnost in se ji v celoti posvetite.
Ko hkrati opravljamo več aktivnosti, begamo sem in tja in se razpršimo na vse strani, pomeni, da smo prisotni povsod a hkrati nikjer. Na koncu dneva se počutimo, kot da smo bredli po sivini. Kako se torej vrnemo v zdaj? Pospravite svoj »to do« seznam. Posvetite se le tistemu, kar je v tem trenutku nujno in pomembno. Le enemu naenkrat. Na polno in ne na pol.
Včasih smo tako razpeti med preteklost in prihodnost, da za vrnitev v sedanjost potrebujemo pomoč in vodenje, da razrešimo klopčič odlašanja in navajenosti življenja v sivini. Tudi s tem je vse ok.
Nagrada za življenje v sedanjosti je občutek živosti, občutek vseobsegajoče širine in smisla. Da bomo lahko enkrat nekoč, gledajoč nazaj, ponosno rekli: da, to je moje življenje. :)
Imate tudi vi težavo, na katero želite odgovor in nasvet? Pišite nam!
Kaj mi prižiga iskrice v očeh? To vprašanje odzvanja v meni, ko pod borovci v počitniškem vzdušju krepim svoj notranji mir. V sebi ustvarjam prostor naklonjenosti, iz katerega vznikne igrivost, živost, zavestna prisotnost, otroško čudenje in navdušenje. Igrivost mi pomeni, da čutim, kot da je prvič. Plavam, kot da je prvič. Diham, kot da je prvič. Okušam, kot da je prvič. Odprem se trenutku, kot da vanj vstopam na novo. Povem si zgodbo o sebi in svojih izkušnjah, kot da je prvič! Na resne teme svojega življenja pogledam skozi prizmo igrivosti. Igrivost nam namreč daje možnost, da nase pogledamo na nov način, si zgradimo nov program in si s te nove perspektive ogledamo svoje življenje. Ko grem plavat, se z naklonjenostjo zavedam, kaj zares doživljam. Čutim prijeten ton v ozadju, mir v srcu, zato z naklonjeno prisotnostjo gledam, kako moje telo diha - že od prvega in bo dihalo vse do zadnjega diha - kar samo od sebe. Nič mi ni treba za to storiti. Igrivost mi pomeni, da sem lahko kar cel dan v občutku prisotnosti. Ne glede na okoliščine lahko ustvarjam svoj prostor naklonjenosti in notranjega miru, iz katerega vznikne IGRIVOST! Otroško čudenje in navdušenje je tisto, kar si želimo negovati vsak dan. Namen je, da ostanemo svetli in sijemo, vsemu navkljub. To je to! Morda ne bo več drugič in tretjič. Zato doživljam tisto, kar edino JE – in to je tukaj in zdaj.
Kaj sploh je lahkotnost in zakaj bi si jo želeli čutiti? Ni običajno, da bi razmišljali o lahkotnosti in se ukvarjali z njo. Bolj kot ne smo navajeni »stisniti zobe«, narediti še to in ono, biti pridni, produktivni. Ko pa se enkrat ustavimo, naj bo na počitnicah, potovanju ali v koščku svojega prostega časa, nas notranji občutki dohitijo. Takrat je pravi čas, da se usmerimo v raziskovanje sebe. Najprej, prikličimo si nasmeh na obraz. Naj se nasmejejo oči, zmehča čelo, lica, vrat in rame. Zavejmo se svojega telesa, njegovega najbolj nevtralnega dela, svojih podplatov. Misli, ki vrvijo po kotičkih notranjega sveta, odložimo na notranjo poličko. Bolj trdovratne občutke objamemo z nasmehom, brez želje, da bi se jih znebili. Ovijemo jih v plašč naklonjenosti. Prav v tem sprejemanju postopno izzvenijo in se celo zazdijo kot vihar v kozarcu vode. Na ta način vzpostavljamo koristna stanja notranjega miru. Lahkotno pomeni zlahka, brez teže in muke. Pred vsakim novim mailom, stikom, doživetjem ali opravkom vzpostavimo naklonjenost v sebi. S tem občutkom v ozadju se lotimo dela in doživljanja naslednjega trenutka. Zrahljamo nekoristna stanja in tako ves čas obdržimo lahkotnost v ozadju svojega delovanja. Težke misli in skrbi odložimo na notranjo poličko, svojo pozornost pa namesto da bi jo usmerili v premlevanje bremen, usmerimo v naravo, na drevesa in ptice, na morje in zrak. Lahkotno pomeni s humorjem. Na temačne situacije pogledamo z več zornih kotov, tudi s hudomušne perspektive. Na ta način razrahljamo resnobnost in težo, pristopimo raziskovalno in ne borbeno. Vse to krepi naklonjeno lahkotnost. Po učenju prof. dr. Tamare Ditrich (IKKP, 2024) so stanja čuječnosti in ljubeznive naklonjenosti (mettā) temelj za vznik koristnih notranjih stanj. Ko vadimo naklonjenost, ko smo pozorni na telo, ko nežno opazujemo dih, se v nas prične odvijati proces razrahljanja napetosti, sodb, hitenja, kar ustvari prostor za lahkotnost. Pozornost usmerjamo v vprašanja: Kdaj in kje začutim lahkotno notranjo toplino? Kako se povežem z lahkotnimi občutki? Kje v telesu najlažje začutim lahkotnost? Prav pozornost na telo nas pripelje v stik z globljo prisotnostjo. V praksi čuječnosti v hoji ali pri dihanju ozavestimo, kako življenje teče skozi telo. Lahkotno, tukaj in zdaj.
Usedem se, ustavim se in vadim moč naklonjenosti. Kako? Opazujem se. Ne rešujem, ne presojam, se ne odločam, ne načrtujem, samo čutim. Prof. Dr. Tamara Ditrich, ki jo z radovednostjo poslušam na predavanjih o budistični psihologiji in čuječnosti (IKKP, 2024) in na individualnih srečanjih, uči, da čuječnost ni le pozornost; je način bivanja, globoko prepleten z etiko. Ljubezniva naklonjenost – mettā – ni samo meditacija, temveč temelj poti moči naklonjenosti. Ko vadim čuječnost, vadim naklonjenost do vsega, kar smo in do vsega, kar je, je bilo in bo, doma in po svetu. Kako se počuti moje telo? V čuječnostni praksi začenjam pri telesu. Zavem se stopal, se nasmehnem in zavestno usmerjam pozornost. Moje rame: so napete ali sproščene? Moja stopala: s katerim delom se dotikata tal? Moje dihanje: teče samo, hitro ali počasi? Ko hodim počasi in zbrano, kako premikam noge? Ko pijem vodo, kakšna je njena temperatura, kako se pretaka po ustih? Ko usmerjam pozornost, jo krepim in postajam vse bolj prisotna tukaj in zdaj. Katere misli odložim na poličko? Včasih mi brni v glavi kot na egipčanski tržnici. Take in drugačne misli šibajo sem in tja, zato se jim nasmehnem in jih preprosto odložim na notranjo poličko. Ne ukvarjam se z njimi, samo pustim jih tam. Morda celo izparijo! Za hip nastane prazen prostor in takrat usmerim naklonjeno pozornost do sebe, nato do osebe, do katere čutim toplino in potem še do vseh bitij. Ljubezniva naklonjenost pomeni širok spekter koristnih stanj, ki jih zavestno negujem in gojim. Kjer je naklonjenost, tam ni jeze, strahu, obsojanja in vseh ostalih nekoristnih občutkov. Kaj mi prikliče nasmeh na obraz? Dovolj je že, da se preprosto nasmehnem. Telo ima spomin, zato s tem, ko se nasmehnem, prikličem koristna stanja in okrepim zavedanje, da sem le tukaj in zdaj. Ko treniram čuječnost, treniram prijazno pozornost z namero: “Naj sem mirna. Naj sem dobro. Naj so vsi dobro.” Čuječnost ni nikoli ločena od naklonjenosti – sta sestri, ki hodita z roko v roki. Zakaj gojiti moč naklonjenosti? Naklonjenost nam prinaša notranji mir, ki ni odvisen od zunanjih okoliščin. Naklonjenost ustvarja prostor za toplino in razumevanje. Uči nas, da se ne ujamemo v valove strahu, jeze in sodb, ampak izberemo povezanost, spoštovanje in človečnost. Ljubezniva naklonjenost ni nekaj, kar pride samo od sebe. Ustvarjamo jo v sebi s prakso, vajo in namero. Ko jo gojimo, krepimo stanje, ki preobraža nas in naše odnose, saj postopoma odstrani nekoristna notranja stanja in nam pomaga živeti zavestno.
