Ujemi trenutek
vesna@intia.si
»Občutek imam, da mi trenutki polzijo med prsti, tako kot puščavski pesek. Počutim se tesnobno, ko se zavem, da je toliko lepega minilo, jaz pa sem ostala praznih rok, samo s kakšnim spominom - kot da bi ostala žejna ob svežem studencu. Medtem ko se mi kaj lepega dogaja, mi misli uhajajo v prihodnost - že planiram in skrbim ali pa v preteklost - že spet obžalujem in se krivim. Kaj bi mi svetovali, kako naj ujamem trenutke in zares živim svoje življenje?«
Umetnost zavestnega življenja
je usmerjati svojo pozornost v sedanji trenutek, saj je ta trenutek zdaj
edini resnični čas, ko imamo možnost in moč vplivati, izbirati in ustvarjati. Pa vendar je povsem človeško, da nam pozornost bega iz sedanjega trenutka nazaj in naprej. Kako torej ujeti
in živeti
sedanjost?
1. Globino trenutka doživljajte z vsemi čuti. Kaj vidim? Kaj slišim? Kaj čutim na koži in pod prsti? Kaj vonjam? Kaj okušam? Kaj čutim v telesu? Široko odprite zaznavne kanale, da bo do vas prišlo več informacij, ki vas povežejo s tukaj in zdaj. Opazite. Vdihnite. Občutite.
2. Doživljajte, kot da je prvič. Predstavljajte si, da je to, kar ta trenutek počnete, za vas prvič. Igrajte se igro, da ste na planet Zemlja prišli kot gost. Z enako radovednostjo kot na potovanju raziskujete tujo deželo, raziskujte svoje domače okolje. Nenadoma prej samoumevne situacije zasijejo v svežih odtenkih in nas usmerijo v zdaj. Se še spomnite: prvi poljub, prvi zmenek, prvo razočaranje … Seveda, prvič je »posebnič«. :) In prvič se zato globoko zapiše v nas.
3. Doživljajte, kot da je zadnjič.
S kakšno namero bi vstopili v dan, če bi vedeli, da zadnjikrat počnete to, kar počnete? Bi trenutek obarvali s hvaležnostjo in prijaznostjo? Bi dali vse od sebe? Bi se potrudili in zasijali v najboljši luči? Zavedanje minljivosti je hkrati strašno in hkrati
osvobaja: poleg gravitacije je namreč edino gotovo dejstvo.
4. Osredotočite se na dihanje in se upočasnite.
Za začetek pojdite na sprehod v naravo in vadite. Korak - vdih, korak - izdih. In spet. Korak - vdih, korak - izdih. Vse misli, ki pridejo, naj tudi odidejo. Kot balone jih odpihnite v zrak. Ko se vrnete za računalnik, se spomnite izkušnje korakanja z dihanjem. Pogled stran od zaslona – vdih. Pogled nazaj na zaslon – izdih. In spet.
5. Hkrati opravljajte le eno aktivnost in se ji v celoti posvetite.
Ko hkrati opravljamo več aktivnosti, begamo sem in tja in se razpršimo na vse strani, pomeni, da smo prisotni povsod a hkrati nikjer. Na koncu dneva se počutimo, kot da smo bredli po sivini. Kako se torej vrnemo v zdaj? Pospravite svoj »to do« seznam. Posvetite se le tistemu, kar je v tem trenutku nujno in pomembno. Le enemu naenkrat. Na polno in ne na pol.
Včasih smo tako razpeti med preteklost in prihodnost, da za vrnitev v sedanjost potrebujemo pomoč in vodenje, da razrešimo klopčič odlašanja in navajenosti življenja v sivini. Tudi s tem je vse ok.
Nagrada za življenje v sedanjosti je občutek živosti, občutek vseobsegajoče širine in smisla. Da bomo lahko enkrat nekoč, gledajoč nazaj, ponosno rekli: da, to je moje življenje. :)
Imate tudi vi težavo, na katero želite odgovor in nasvet? Pišite nam!
Velikokrat se zgodi, da v vsakodnevnem ritmu pozabimo, kako čista in enostavna je radost. V resnici ni tako oddaljena, kot se morda zdi. Pogosto pride povsem tiho, kot nežen val svetlobe ob preprostem trenutku: ko opazimo gibanje dreves v vetru, ko zaužijemo prvi požirek toplega čaja ali ko z nekom podelimo nasmeh, ki se rodi iz pristne povezanosti. Kljub temu pa radost pogosto iščemo drugje: v prihodnosti, v dosežkih, v potrditvah od zunaj, namesto da bi jo prepoznali v tukaj in zdaj. Radost ni plitvo navdušenje, ki mine z vsakim premikom zunanjih okoliščin. Gre za občutek notranje polnosti, ki se zasidra globoko v naše telo in nas pomirja brez besed. Včasih jo začutimo kot toploto, drugič kot razširjenost v trebuhu ali solzo v kotičku očesa, ki pride kot odgovor na ganjenost. Telo nas opomni, kdaj smo v stiku z radostjo, le prisluhniti mu moramo. Prav zato si lahko vsak dan vzamemo trenutek in se vprašamo: Kaj v nas prebuja občutek radosti? Kje jo čutimo v telesu? Ko si zastavimo takšna vprašanja, preusmerimo pozornost od avtomatizma k zavestni živosti. Radost ni odvisna od tega, da je vse popolno – pogosto nas obišče prav v tistih trenutkih, ko se zdi, da nimamo veliko moči. Takrat, ko se nam zdi, da nas je nekaj preseglo, se lahko pojavi misel, spomin ali stik, ki nas nežno potegne nazaj k sebi. V takih trenutkih se lahko spomnimo, da imamo to sposobnost – da v sebi znova prikličemo občutek, ki nas krepi. Ko to vadimo, postane radost nekaj, kar lahko sidramo zavestno: s telesnim dotikom, z dihom, s prisotnostjo. Sčasoma se prelevi v notranji vir, na katerega se lahko opremo tudi takrat, ko zunanje okoliščine niso spodbudne. Radost je nežna in obenem močna sila – nahrani naš notranji svet, nas vrača v stik s seboj in nas spomni, zakaj smo tukaj. Ko smo v stiku z radostjo, življenje ne deluje več kot nepregleden seznam nalog, temveč kot prostor izkušanja, občutenja in osebnega smisla. Takrat ne potrebujemo nenehnega potrjevanja, saj nas vodi občutek, da smo živi in povezani. Prav zato je pomembno, da z mislimi ne hranimo tistega, kar nas izčrpava, temveč tisto, kar nas vrača v stik z notranjim virom. Zato se ustavimo, zadihamo in si prikličemo v spomin trenutek, ki nam je v zadnjem času prinesel radost. Dovolimo si, da občutek preplavi telo in mu namenimo prostor v svojem dnevu. Kaj če bi prav radost postala naša vsakodnevna zaveznica? Kaj če bi ji dovolili, da postane del našega notranjega kompasa? Radost ni razkošje – je vir moči, vedno na razpolago.
Včasih se mi zdi, da bi me lahko dan odnesel kot regratovo seme v vetru. Pride misel, pa še ena in še ena, pojavi se skrb, mail, sporočilo in že sem drugje. Zlahka se zgodi, da se moj notranji svet razprši, še preden se tega zavem. Zato je ključno, da se ustavim in se vprašam: Kam želim danes usmeriti svojo pozornost? Ja, izbiro imam. To je dejstvo. Moja namera je kot svetilka, ki me vodi skozi meglo vsakdanjih motenj. Namero čutim kot majhno seme. V sebi nosi velik potencial, a potrebuje prostor, čas in nego. Če hranim misli, ki me utrujajo, bodo rasle in z njimi bo rasla utrujenost. Če pa zavestno zalivam tisto, kar želim krepiti – hvaležnost, pogum, mir – bodo prav te kvalitete pognale korenine. Moč namere je v tem, da znova in znova izberemo, kaj sejemo. Kar zalivaš, to raste. Ključna je potrpežljivost . Ne moremo vleči rastline za liste, da bi rasla hitreje. Lahko pa vsak dan poskrbimo za svetlobo, hranila in dovolj nežne pozornosti – vse ob svojem času. Spomnim se trenutka, ko sem opazila, da zjutraj najprej preverim telefon in šele potem svoje počutje. Takrat sem spoznala: moj notranji svet potrebuje več tišine. V tišini se začutim, se naravnam in lahko odložim »na poličko« neprijazne misli. Preprosto pustim jih tam, z njimi se ne borim, ne ukvarjam, tam me počakajo. Še bolj pogosto pa preprosto izginejo, ko jih več ne zalivam s pozornostjo. Namere niso cilji: so kot semena, ki jih sejem v notranji vrt. Če želim, da zraste nekaj zdravega in čvrstega, želim biti prisotna. Vprašam se: Zakaj si to želim? Kaj to pomeni zame? Naslednji korak, usmerjen v akcijo, pa je: Kaj lahko naredim že danes, da svojo namero uresničim? To ni pritisk. To je darilo sebi. Ne čakaj na idealen dan in podporne misli. Vzemi si trenutek za vzdih in izdih. Ena jasna namera, ena mala odločitev, en konkreten korak – že to je dovolj, da se nekaj premakne v smer bližje sebi. Izkoristi priložnost, da zavestno usmeriš svojo pozornost. Iz tega zraste življenje, ki ni le odziv na okoliščine, temveč odgovor na to, kdo želimo postati. Ti izbiraš, kaj raste.
Samodisciplina pogosto zveni kot nekaj strogega, trdega , kot bi si morali nenehno nalagati breme. Pa vendar – ali ni prav samodisciplina tista nežna sila, ki nas pelje tja, kjer si res želimo biti? Ko zjutraj vstanemo kljub temu, da bi lahko še poležavali. Ko zaključimo projekt, čeprav nas vleče drugam. Ko si priznamo: to delam zase. Ne zato, ker nekdo to pričakuje. Ne zato, ker »moram«, ampak ker si želim. Vsi imamo svoje izgovore. »Danes ni pravi dan. Najprej bom pospravil stanovanje, potem se bom lotil pomembnega. Ne bo šlo, nisem razpoložen.« Zveni znano? A ravno tukaj se skriva čar samodiscipline: ni bistvo v tem, da teh misli nimamo – ampak da jih prepoznamo in se kljub njim premaknemo naprej. Ne s silo, ampak s prijazno odločnostjo: »Vem, da bo moj dan bolj poln smisla, če začnem s tem, kar sem se namenil narediti.« Dolgo časa sem odlašala s pisanjem blogov in urejanjem fotografij. Vedela sem, da mi pisanje pomaga razmišljati, a sem vedno našla nekaj »pomembnejšega« za postoriti. Neko jutro sem si rekla: “Kaj pa če ne čakam več, da bo pravi trenutek? Kaj če je to, kako se počutim zdaj, čisto dovolj?” Takrat sem začela pisati. Ko delamo iz notranje želje, pride drug zagon, drug notranji občutek. Ne počnemo stvari zgolj zaradi šefa, rokov ali pričakovanj drugih. Takrat je delo kot nežen ples s samim seboj. Morda ne vedno lahkoten – a vsekakor smiseln. V tem je razlika. Kadar delujemo iz notranje motivacije, nam samodisciplina ne jemlje energije – daje nam jo. Daje nam občutek lastne moči in povezanosti s sabo. Povabim te, da se vprašaš: Česa se že dolgo želiš lotiti, pa si govoriš, da ni pravi čas? Kateri izgovor se ti najpogosteje pojavi? Kaj bi se zgodilo, če bi danes naredil prvi mali korak brez pritiska popolnosti? Samodisciplina ni cilj - je pot, kjer so dobrodošle vse male radosti. Na otip prijetna skodelica dišeče kave ali slastnega čaja pred začetkom naloge. Kratek sprehod, kjer izdihnem vse skrbi in me svež zrak poživi. Še posebej pa je radosti poln občutek: »Kar sem rekla, sem tudi storila!« To je darilo samodiscipline – občutek integritete, zvestobe sebi, skladnosti besed z dejanji. Ko se zvestoba sebi večkrat ponovi, življenje postane bolj polno, bolj tvoje. Zato te vabim, da danes narediš en majhen korak zase. Ni treba, da je velik. Prepoznaj en izgovor, ki te pogosto ustavi in naredi korak mimo njega. To je samodisciplina v akciji, korak proti življenju, ki je polno – ne dolžnosti, ampak tebe.
