Zakaj na pot v skupini?

vesna@intia.si

Potovanja v skupini so nekaj posebnega. Potovalna skupina pod vodstvom izkušenega vodnika postane skupnost, ki za čas potovanja diha kot eno. Vsaka skupina ima svoj ritem, svoj humor, svoje male rituale in skrivne šale. Pot nas hitro poveže in spodbudno vpliva na nas in na naš osebni razvoj. V skupini se namreč zavemo drugih plasti sebe, kot se jih, če potujemo sami.


Tukaj je nekaj zanimivih (in preverjeno resničnih!) dejstev o tem, kaj se dogaja, ko potujemo skupaj:


1.     Skupina postane “mini družina” v 72 urah.
V samo nekaj dneh se oblikujejo vloge: nekdo skrbi za red, nekdo prinaša smeh, nekdo rahlja napetosti. Zgodi se tako, kot v družini – le da tokrat izbiramo, kako se bomo odzvali.


2.     Smeh povezuje hitreje kot pogovor.
Skupine, ki se skupaj smejijo, vzpostavijo zaupanje kar 30 % hitreje. Smeh sprošča oksitocin – hormon povezanosti. Zato je smeh na poti pravo zdravilo za dušo.


3.     Raznolikost v skupini dvigne odpornost.
Večja ko je raznolikost značajev, starosti in pogledov, močnejša postane skupina. Učimo se prilagodljivosti, razumevanja in potrpežljivosti in prav to daje potovanju globino.


4.     Eden lahko spremeni vzdušje vseh.
Vzdušje se prenaša med člani skupine: miren, prisoten sopotnik lahko pomiri vse. Skupina diha z vsakim od nas.


5.     Na potovanju smo bolj pristni.
Ko se oddaljimo od rutine, postanemo bolj odprti, igrivi, ranljivi. Hitreje zaupamo in pokažemo svoj pravi obraz – zato se na potovanjih rojevajo pristna prijateljstva.


6.     Skupina ima svoj ritem dihanja.
Med hojo, petjem, skupno meditacijo ali molitvijo se srčni utrip in dihanje skupine uskladita. To ustvarja občutek povezanosti – brez besed.


7.     Kratek stik, dolgotrajen spomin.
Spomini s potovanj v skupini ostanejo dlje, ker jih obujamo skozi zgodbe: “Se spomniš, ko …?” Ti trenutki gradijo pripadnost in nas povezujejo še dolgo po vrnitvi domov.


8.     Konflikt? Zdrav znak!
Blagi nesporazumi pomenijo, da skupina diha. Če jih znamo predihati spoštljivo, poglobijo odnose in povečajo zaupanje.


9.     Vsaka skupina ima svoj “duh”.
Energija, ki jo skupaj ustvarimo, ostane v spominu kot občutek topline, ki ostaja z nami dolgo po povratku domov.


Kako pa vi doživljate potovanje v skupini? Vesela bom vaših misli, pišite mi.  vesna@intia.si

Kako potuje telo?

Po vesna • 21. oktober 2025
Na nove temperature, hrano, vonje in ritme dneva se telo odzove z neverjetno inteligenco. Včasih ga čutimo kot igrivo in polno energije, drugič utrujeno in občutljivo. Vsaka telesna reakcija na poti nam nekaj sporoča: »Hej, nekaj novega doživljam!« Tukaj je nekaj zanimivih dejstev o tem, kaj se v resnici dogaja z našim telesom, ko potujemo: Naše notranje ure se zmedejo. Jet lag ni sovražnik, ampak dokaz, da telo deluje. Naše biološke ure potrebujejo čas, da se uskladijo z novim sončnim ritmom. V tem procesu se možgani prebudijo in postanejo bolj prilagodljivi. Možgani dobesedno zažarijo. Ko doživljamo nekaj novega, se v možganih sprošča dopamin – hormon radovednosti in učenja. Zato se na potovanjih zlahka zaljubimo v svet in postanemo bolj ustvarjalni. Vonji in okusi aktivirajo spomine. Ko okusimo tajski curry ali zavohamo vonj morja, se vklopi limbični sistem – center spomina in čustev. Zato nas hrana in vonji na poti močno povežejo z občutki. Hoja prebuja telo – in misli. Na potovanjih povprečno prehodimo dvakrat več kot doma. Hoja pospeši krvni obtok in sprosti endorfine, zato se izboljša razpoloženje in zbranost. Včasih najboljše misli pridejo prav med koraki po neznanih potovalnih terenih. Smeh dvigne imunski sistem. Ko se nasmejemo s sopotniki, vsrkamo več kisika, mišice se sprostijo in poveča se odpornost. Zato pravimo, da je smeh najboljša zaščita pred potovalno utrujenostjo. Srčni utrip se uskladi z okoljem. Telo se naravno odziva na tempo okolja – ob oceanu se umiri, v mestu pospeši. Ko to opazujemo, se učimo, kako močno smo povezani s svetom okoli sebe. Spanje postane globlje – po tretjem dnevu. Šele po nekaj dneh na poti se telo sprosti do te mere, da lahko počiva globlje. Zato na potovanjih po treh dneh občutimo pravi »reset« na vseh ravneh. Ko smo na poti, jemo počasneje. Znanstveniki pravijo, da na potovanju podzavestno več opazujemo in okušamo. Hrana ni le gorivo, ampak doživetje in aktivira vse čute. Telo si potovanje zapomni. Včasih se vonj, gib ali pesem iz potovanja v nas prebudi še mesece kasneje. Telo hrani spomin, ne le v mislih, temveč v občutkih. Kaj pa vaše telo? Kako doživlja potovanje? Katere občutke nosite v sebi še dolgo po vrnitvi domov? Vesela bom vaših misli, pišite mi. vesna@intia.si

Zakaj potujemo?

Po vesna • 15. oktober 2025
Kaj imajo potovanja skupnega z osebnim razvojem? Potujemo, da vidimo in doživimo svet. Ko stopimo iz vsakdana, se v nas prebudi del, ki je radoveden, odprt in živ. Na poti se učimo drugače: ne iz knjig, temveč iz pogledov, srečevanj, soočenj in presenečenj. Ko se premikamo skozi pokrajine, se premikamo tudi skozi sebe. Vsaka pot, ki jo prehodimo navzven, odpira prostor znotraj – za nove misli, občutke, uvide.

Moč namena

Po vesna • 8. oktober 2025
Sonce sije, tudi če na Zemlji pada dež. Namen je kot sonce, kot notranja svetloba, ki nas vodi, tudi ko zunanje okoliščine niso popolne, neodvisno od razpoloženja, uspehov ali vremena. Namen je usmerjenost k uresničitvi nečesa, kar čutimo kot pomembno. Ko smo povezani s svojim namenom, vemo, zakaj delujemo, zakaj vztrajamo in kam usmerjamo svojo pozornost. Smisel ustvarjamo skozi delovanje in ga ne iščemo zunaj sebe. Akcija je tista, ki daje namenu obliko in življenje. Lahko dolgo razmišljamo, načrtujemo, analiziramo – a dokler ne naredimo koraka, namen ostaja le misel. Umetnost preprostosti nas uči, da je manj več: manj razpršenosti, manj hrupa, manj nepotrebnega. Ko usmerimo svojo energijo v tisto, kar je koristno in smiselno, se življenje začne razjasnjevati. Kaj mi prinaša občutek smisla in notranje izpolnjenosti? Ko se vprašam, kaj me v življenju resnično izpolnjuje, ne iščem velikih odgovorov. Pogosto gre za majhne stvari, ki jih počnem v navzočnosti, z zavedanjem in predanostjo. Smisel se rodi tam, kjer sem prisotna in dejavna. Lahko je pri delu z ljudmi, v gibanju, v ustvarjanju ali v trenutku iskrenega pogovora. Namen ni vedno povezan z velikimi projekti, temveč z iskrenostjo v tem, kar počnem zdaj. Kako moj namen podpira druge okoli mene? Ko živim v skladu s svojim namenom, to ni koristno samo zame. Moja notranja usmerjenost vpliva na ljudi okoli mene: na sodelavce, družino, prijatelje. S tem, ko stojim v svojem središču in delujem iz jasnosti, v okolje vnašam stabilnost in mir. Kako lahko že danes zaživim svoj namen? Namen ne potrebuje popolnih pogojev. Začnem lahko zdaj, z enim dejanjem, ki je skladno z mojimi vrednotami. Morda s tem, da dokončam nalogo, poslušam človeka z resnično pozornostjo ali v dnevu naredim prostor za to, kar me polni. Namen živi v praksi, ne v teoriji. Ko se usmerim v koristno in smiselno, se moj namen razkriva sam od sebe. Ko živim z občutkom namena, postane življenje preprostejše. Nič več ni treba dokazovati ali se primerjati, ker vem, kam sodim in zakaj sem tukaj. Namen me vodi tudi v nejasnih dneh. Danes je pravi trenutek, da naredim majhen, konkreten korak v smer, ki me povezuje z notranjim občutkom smisla in izpolnjenosti.