Zakaj potujemo?
vesna@intia.si
Kaj imajo potovanja skupnega z osebnim razvojem? Potujemo, da vidimo in doživimo svet. Ko stopimo iz vsakdana, se v nas prebudi del, ki je radoveden, odprt in živ. Na poti se učimo drugače: ne iz knjig, temveč iz pogledov, srečevanj, soočenj in presenečenj. Ko se premikamo skozi pokrajine, se premikamo tudi skozi sebe. Vsaka pot, ki jo prehodimo navzven, odpira prostor znotraj – za nove misli, občutke, uvide.
Kaj vse se na potovanju zgodi?
- Naši možgani se na potovanju prebudijo.
V možganih se sprošča dopamin, ki nas motivira, da se učimo in odkrivamo novo. Novi kraji spodbujajo nastajanje nevronov in povečujejo kreativnost. - Vonji in okusi hrane na poti se trajno vtisnejo v spomin.
Voh in okus sta povezana z delom možganov, ki shranjuje spomine in čustva – zato nas lahko vonj po curryju, borovcih ali morski soli v mislih takoj vrne na potovanje. - Telo si potovanje zapomni.
Več gibanja na svežem zraku, plesa in zibanja v ritmu glasbe vzdrami telo in duha, smeh nas poživi in poveže s sopotniki. - Po treh dneh potovanja se umirimo.
Izven običajnega okolja se možgani umirijo in preklopijo v globlje doživljanje. - Na poti čas zaznavamo drugače.
Naš notranji občutek časa se upočasni, zato se dni na potovanju bolj zapomnimo in zdijo se nam daljši. - Potovanja povečajo ustvarjalnost.
Stik z različnimi kulturami spodbuja miselno prožnost, sposobnost razmišljanja izven okvirjev. Zato so mnogi umetniki in inovatorji strastni popotniki. - Srečanja z neznanci nam širijo obzorja.
Pogovori z domačini in sopotniki dvignejo razpoloženje in okrepijo občutek povezanosti s svetom. - Že načrtovanje potovanja nas osreči. Študije kažejo, da smo srečnejši že, ko razmišljamo o potovanju. Raven zadovoljstva se dvigne že v trenutku, ko začnemo sanjati, iskati destinacijo in se pripravljati za na pot.
- Potovanja poglabljajo sočutje in razumevanje. Ko stopimo v tuj svet, razumemo, da naš način življenja ni edini pravilen. Ta izkušnja presega predsodke, poglablja razumevanje, mehča sodbe in gradi širino srca.
Potovanja trajajo tudi, ko se vrnemo domov. Čeprav razpakiramo kovček, navznoter še vedno potujemo. Drobni spomini, hvaležnost za doživetja, fotografije, ki jih natisnemo in si jih postavimo na vidno mesto – vse to spodbuja trajanje potovanja v nas. Po povratku bolj vidimo, kako potovati v vsakdanjem življenju med opravki, odnosi, vsakodnevnimi trenutki in kako ohranjati radovedno stanje duha, opazovati brez sodbe, doživljati se tukaj in zdaj.
Zakaj pa vi potujete? Vesela bom vaših misli, pišite mi. vesna@intia.si
Sonce sije, tudi če na Zemlji pada dež. Namen je kot sonce, kot notranja svetloba, ki nas vodi, tudi ko zunanje okoliščine niso popolne, neodvisno od razpoloženja, uspehov ali vremena. Namen je usmerjenost k uresničitvi nečesa, kar čutimo kot pomembno. Ko smo povezani s svojim namenom, vemo, zakaj delujemo, zakaj vztrajamo in kam usmerjamo svojo pozornost. Smisel ustvarjamo skozi delovanje in ga ne iščemo zunaj sebe. Akcija je tista, ki daje namenu obliko in življenje. Lahko dolgo razmišljamo, načrtujemo, analiziramo – a dokler ne naredimo koraka, namen ostaja le misel. Umetnost preprostosti nas uči, da je manj več: manj razpršenosti, manj hrupa, manj nepotrebnega. Ko usmerimo svojo energijo v tisto, kar je koristno in smiselno, se življenje začne razjasnjevati. Kaj mi prinaša občutek smisla in notranje izpolnjenosti? Ko se vprašam, kaj me v življenju resnično izpolnjuje, ne iščem velikih odgovorov. Pogosto gre za majhne stvari, ki jih počnem v navzočnosti, z zavedanjem in predanostjo. Smisel se rodi tam, kjer sem prisotna in dejavna. Lahko je pri delu z ljudmi, v gibanju, v ustvarjanju ali v trenutku iskrenega pogovora. Namen ni vedno povezan z velikimi projekti, temveč z iskrenostjo v tem, kar počnem zdaj. Kako moj namen podpira druge okoli mene? Ko živim v skladu s svojim namenom, to ni koristno samo zame. Moja notranja usmerjenost vpliva na ljudi okoli mene: na sodelavce, družino, prijatelje. S tem, ko stojim v svojem središču in delujem iz jasnosti, v okolje vnašam stabilnost in mir. Kako lahko že danes zaživim svoj namen? Namen ne potrebuje popolnih pogojev. Začnem lahko zdaj, z enim dejanjem, ki je skladno z mojimi vrednotami. Morda s tem, da dokončam nalogo, poslušam človeka z resnično pozornostjo ali v dnevu naredim prostor za to, kar me polni. Namen živi v praksi, ne v teoriji. Ko se usmerim v koristno in smiselno, se moj namen razkriva sam od sebe. Ko živim z občutkom namena, postane življenje preprostejše. Nič več ni treba dokazovati ali se primerjati, ker vem, kam sodim in zakaj sem tukaj. Namen me vodi tudi v nejasnih dneh. Danes je pravi trenutek, da naredim majhen, konkreten korak v smer, ki me povezuje z notranjim občutkom smisla in izpolnjenosti.
V čem je smisel, da smo samodisciplinirani? Samodisciplina je darilo, ki si ga damo sami sebi. Postane lahko naš notranji okvir, ki nam pomaga, da ostajamo zvesti svojim vrednotam in uresničujemo tisto, kar je za nas pomembno. Brez samodiscipline ostajamo ujeti v odlašanje, vlogo žrtve ali v nenehno iskanje izgovorov. Ko pa jo gradimo, jo lahko živimo kot nadaljevanje odločitev, ki smo jih sprejeli – odločitve, da prevzamemo odgovornost in zavestno oblikujemo svoje življenje. Smisel samodiscipline je v tem, da nas podpira pri korakih, ki vodijo do miru, jasnosti in osebne rasti. Kaj v mojem življenju kliče po pozornosti? Samodisciplina se začne s pozornostjo. Ne morem biti disciplinirana na vseh področjih hkrati, lahko pa prepoznam tisto, kar zdaj najbolj kliče po moji energiji. Morda je to zdravje, odnosi, delo ali preprosto skrb za red v svojem vsakdanu. Ko se vprašam, kaj je zame trenutno najpomembnejše, dobim jasen odgovor, kje naj se začne moja praksa discipline. Katere male navade me podpirajo? Velike spremembe vedno rastejo iz drobnih korakov. Male navade, kot so redno gibanje, zapis ene misli na dan, nekaj minut v tišini, sprehod po gozdu, meditacija, branje ali dosledna jutranja rutina, gradijo temelje za večjo stabilnost. V kombinaciji z jasnimi odločitvami postanejo te navade most med tem, kar si želim, in tem, kar dejansko živim. Samodisciplina se krepi, ko drobne navade postanejo stalnica, ki me podpira, ne omejuje. Kako disciplina postane moja največja moč? Disciplina postane moč, ko ni več prisila, ampak zavestna izbira. Ko vem, zakaj nekaj počnem, in ko to povežem s svojim smislom, je disciplina notranji zaveznik. Takrat ni več boj proti sebi, ampak orodje, s katerim se utrjujem, postajam zanesljivejša in odpornejša. Moč odločitev in moč odgovornosti sta temelj, samodisciplina pa je način, kako ju prenesem v vsakdan. Ko disciplina postane moja največja moč, lahko nadgradim raznolike vidike življenja. Učvrstim zdravje, poglobim odnose, razvijem svoje delo, uresničim vizijo in ustvarim več miru v sebi. Disciplina mi omogoča, da vztrajam tam, kjer bi prej odnehala, in da se vedno znova vračam k temu, kar je zame resnično pomembno. Danes je pravi trenutek, da se vprašam, katera mala navada bo moj prvi korak k temu, da disciplina postane moj največji vir moči.
Kaj se zgodi v tebi, ko zaslišiš besedo »odgovornost«? Je biti odgovoren breme ali priložnost? V trenutkih, ko se prepuščamo vlogi žrtve, verjamemo, da zunanji svet odloča o nas. Zato se pritožujemo, se primerjamo z drugimi, hitro odnehamo, pozabimo na svoj cilj in odgovornost doživljamo kot breme. Ko pa se zavestno premaknemo v vlogo ustvarjalca svojega življenja, prevzamemo odgovornost, izberemo svoj odziv na okoliščine in oblikujemo svoje življenje v tistem delu, na katerega lahko vplivamo. Iz čakanja vstopimo v delovanje. Takrat odgovornost doživljamo kot priložnost za osebni razvoj. Kje v svojem življenju prevzemam odgovornost z lahkotnostjo? Ko se sprehodim skozi svoje življenje, lahko začutim trenutke, ko je odgovornost zasijala kot sonce na jasnem nebu. Ko so meje jasne, ko je občutek smisla močan, ko delujem v skladu s svojimi nameni, vizijo in odločitvami, takrat lahkotno sprejemam odgovornost. Vodi me notranja jasnost, občutek miru in naklonjenosti. Kaj pomeni, da sem ustvarjalec svojega življenja? Ko sem ustvarjalec, nisem žrtev. Čutim živost in osebno moč, zato ne čakam, da se okoliščine spremenijo, temveč jih nadgrajujem sama. Zavedam se, da je smisel mojega življenja odvisen od mene, da sem jaz tista, ki svoj čas polnim s svojimi vsebinami. Kaj me zares zanima? Kam želim usmerjati svojo pozornost, energijo in čas? Je to skladno z mano? Želim? Ne želim? To so prava vprašanja, ki usmerjajo ustvarjalca v meni. Kako lahko odgovornost začutim kot moč, ne kot breme? Veščino prevzemanja odgovornosti lahko vadimo. Z vsako zavestno ponovitvijo in samorefleksijo odgovornost povežem z naklonjenostjo do sebe, tako da postane opora, ki mi daje jasnost, strukturo in zaupanje. To je temelj ustvarjalnosti in opolnomočenja. Ustvarjalec ne popušča, ne predaja svoje moči drugim, ne pusti se vsrkati v situacije, ki mu vzbujajo strah, krivdo ali sram. S tem, ko prevzemam polno odgovornost za svoje lastno počutje, lahkotneje rečem NE, ko to začutim. Jasno mi je, da sem odgovorna samo za svoja dejanja. Danes je dober trenutek, da prepoznam eno področje, kjer še delujem kot žrtev, in naredim zavesten korak v smeri ustvarjalca in uporabim moč odgovornosti.
