Blog

Kaj mi prižiga iskrice v očeh? To vprašanje odzvanja v meni, ko pod borovci v počitniškem vzdušju krepim svoj notranji mir. V sebi ustvarjam prostor naklonjenosti, iz katerega vznikne igrivost, živost, zavestna prisotnost, otroško čudenje in navdušenje. Igrivost mi pomeni, da čutim, kot da je prvič. Plavam, kot da je prvič. Diham, kot da je prvič. Okušam, kot da je prvič. Odprem se trenutku, kot da vanj vstopam na novo. Povem si zgodbo o sebi in svojih izkušnjah, kot da je prvič! Na resne teme svojega življenja pogledam skozi prizmo igrivosti. Igrivost nam namreč daje možnost, da nase pogledamo na nov način, si zgradimo nov program in si s te nove perspektive ogledamo svoje življenje. Ko grem plavat, se z naklonjenostjo zavedam, kaj zares doživljam. Čutim prijeten ton v ozadju, mir v srcu, zato z naklonjeno prisotnostjo gledam, kako moje telo diha - že od prvega in bo dihalo vse do zadnjega diha - kar samo od sebe. Nič mi ni treba za to storiti. Igrivost mi pomeni, da sem lahko kar cel dan v občutku prisotnosti. Ne glede na okoliščine lahko ustvarjam svoj prostor naklonjenosti in notranjega miru, iz katerega vznikne IGRIVOST! Otroško čudenje in navdušenje je tisto, kar si želimo negovati vsak dan. Namen je, da ostanemo svetli in sijemo, vsemu navkljub. To je to! Morda ne bo več drugič in tretjič. Zato doživljam tisto, kar edino JE – in to je tukaj in zdaj.

Kaj sploh je lahkotnost in zakaj bi si jo želeli čutiti? Ni običajno, da bi razmišljali o lahkotnosti in se ukvarjali z njo. Bolj kot ne smo navajeni »stisniti zobe«, narediti še to in ono, biti pridni, produktivni. Ko pa se enkrat ustavimo, naj bo na počitnicah, potovanju ali v koščku svojega prostega časa, nas notranji občutki dohitijo. Takrat je pravi čas, da se usmerimo v raziskovanje sebe. Najprej, prikličimo si nasmeh na obraz. Naj se nasmejejo oči, zmehča čelo, lica, vrat in rame. Zavejmo se svojega telesa, njegovega najbolj nevtralnega dela, svojih podplatov. Misli, ki vrvijo po kotičkih notranjega sveta, odložimo na notranjo poličko. Bolj trdovratne občutke objamemo z nasmehom, brez želje, da bi se jih znebili. Ovijemo jih v plašč naklonjenosti. Prav v tem sprejemanju postopno izzvenijo in se celo zazdijo kot vihar v kozarcu vode. Na ta način vzpostavljamo koristna stanja notranjega miru. Lahkotno pomeni zlahka, brez teže in muke. Pred vsakim novim mailom, stikom, doživetjem ali opravkom vzpostavimo naklonjenost v sebi. S tem občutkom v ozadju se lotimo dela in doživljanja naslednjega trenutka. Zrahljamo nekoristna stanja in tako ves čas obdržimo lahkotnost v ozadju svojega delovanja. Težke misli in skrbi odložimo na notranjo poličko, svojo pozornost pa namesto da bi jo usmerili v premlevanje bremen, usmerimo v naravo, na drevesa in ptice, na morje in zrak. Lahkotno pomeni s humorjem. Na temačne situacije pogledamo z več zornih kotov, tudi s hudomušne perspektive. Na ta način razrahljamo resnobnost in težo, pristopimo raziskovalno in ne borbeno. Vse to krepi naklonjeno lahkotnost. Po učenju prof. dr. Tamare Ditrich (IKKP, 2024) so stanja čuječnosti in ljubeznive naklonjenosti (mettā) temelj za vznik koristnih notranjih stanj. Ko vadimo naklonjenost, ko smo pozorni na telo, ko nežno opazujemo dih, se v nas prične odvijati proces razrahljanja napetosti, sodb, hitenja, kar ustvari prostor za lahkotnost. Pozornost usmerjamo v vprašanja: Kdaj in kje začutim lahkotno notranjo toplino? Kako se povežem z lahkotnimi občutki? Kje v telesu najlažje začutim lahkotnost? Prav pozornost na telo nas pripelje v stik z globljo prisotnostjo. V praksi čuječnosti v hoji ali pri dihanju ozavestimo, kako življenje teče skozi telo. Lahkotno, tukaj in zdaj.

Usedem se, ustavim se in vadim moč naklonjenosti. Kako? Opazujem se. Ne rešujem, ne presojam, se ne odločam, ne načrtujem, samo čutim. Prof. Dr. Tamara Ditrich, ki jo z radovednostjo poslušam na predavanjih o budistični psihologiji in čuječnosti (IKKP, 2024) in na individualnih srečanjih, uči, da čuječnost ni le pozornost; je način bivanja, globoko prepleten z etiko. Ljubezniva naklonjenost – mettā – ni samo meditacija, temveč temelj poti moči naklonjenosti. Ko vadim čuječnost, vadim naklonjenost do vsega, kar smo in do vsega, kar je, je bilo in bo, doma in po svetu. Kako se počuti moje telo? V čuječnostni praksi začenjam pri telesu. Zavem se stopal, se nasmehnem in zavestno usmerjam pozornost. Moje rame: so napete ali sproščene? Moja stopala: s katerim delom se dotikata tal? Moje dihanje: teče samo, hitro ali počasi? Ko hodim počasi in zbrano, kako premikam noge? Ko pijem vodo, kakšna je njena temperatura, kako se pretaka po ustih? Ko usmerjam pozornost, jo krepim in postajam vse bolj prisotna tukaj in zdaj. Katere misli odložim na poličko? Včasih mi brni v glavi kot na egipčanski tržnici. Take in drugačne misli šibajo sem in tja, zato se jim nasmehnem in jih preprosto odložim na notranjo poličko. Ne ukvarjam se z njimi, samo pustim jih tam. Morda celo izparijo! Za hip nastane prazen prostor in takrat usmerim naklonjeno pozornost do sebe, nato do osebe, do katere čutim toplino in potem še do vseh bitij. Ljubezniva naklonjenost pomeni širok spekter koristnih stanj, ki jih zavestno negujem in gojim. Kjer je naklonjenost, tam ni jeze, strahu, obsojanja in vseh ostalih nekoristnih občutkov. Kaj mi prikliče nasmeh na obraz? Dovolj je že, da se preprosto nasmehnem. Telo ima spomin, zato s tem, ko se nasmehnem, prikličem koristna stanja in okrepim zavedanje, da sem le tukaj in zdaj. Ko treniram čuječnost, treniram prijazno pozornost z namero: “Naj sem mirna. Naj sem dobro. Naj so vsi dobro.” Čuječnost ni nikoli ločena od naklonjenosti – sta sestri, ki hodita z roko v roki. Zakaj gojiti moč naklonjenosti? Naklonjenost nam prinaša notranji mir, ki ni odvisen od zunanjih okoliščin. Naklonjenost ustvarja prostor za toplino in razumevanje. Uči nas, da se ne ujamemo v valove strahu, jeze in sodb, ampak izberemo povezanost, spoštovanje in človečnost. Ljubezniva naklonjenost ni nekaj, kar pride samo od sebe. Ustvarjamo jo v sebi s prakso, vajo in namero. Ko jo gojimo, krepimo stanje, ki preobraža nas in naše odnose, saj postopoma odstrani nekoristna notranja stanja in nam pomaga živeti zavestno.

V vsakdanjem ritmu pogosto pozabimo, da počitek ni razvada in lenoba, ampak temelj ustvarjalnosti. Včasih se vprašamo, zakaj smo kljub spanju še vedno utrujeni, zakaj nam manjka volje ali jasnosti. Odgovor ni vedno v tem, koliko delamo, temveč kako in kdaj počivamo. Kaj pravzaprav pomeni počitek? Je stanje mirovanja, predvsem pa sprememba aktivnosti, preklapljanje med naporom in sprostitvijo, med usmerjeno pozornostjo in prostim tavanjem misli. Počitek nam daje prostor in čas, da se lahko znova začutimo in se povežemo s sabo. Kako najdemo ravnovesje med delom in počitkom? Postanimo pozorni na to, kaj nas izčrpava. Morda nas ne utrudijo dejanja, temveč način, kako jih izvajamo: brez odmora, z notranjim pritiskom, v nekoristnih stanjih skrbi in strahov. Po drugi strani pa svojo moč obnavljamo v stiku z naravo, ob glasbi, v toplem pogovoru, ali preprosto ob tem, da nekaj časa z namenom ne počnemo NIČ. Vprašajmo se: Kaj me v resnici izčrpava – fizično, čustveno, mentalno? Kaj mi vrača življenjsko energijo? Kako bi bil videti moj dan, če bi spoštoval meje svojega telesa in duha? Počitek ne pomeni isto za vse, zato je pomembno, da vsak odkrije, kaj ga resnično hrani. Spanje je najgloblja oblika počitka in temeljni proces, ki obnavlja naše telo in um. Znanost nam potrjuje to, kar telo že dolgo ve: kakovosten spanec je ključ do zdravja, jasnega mišljenja in čustvene stabilnosti. Matthew Walker, nevroznanstvenik in avtor knjige Zakaj spimo, pravi: »Spanje je najpomembnejši življenjski proces, ki ga lahko počnemo za zdravje in dobrobit.« Med spanjem se utrjujejo spomini, uravnavajo hormoni in obnavlja živčni sistem. Ko spimo premalo, to vpliva na razpoloženje, imunski sistem in celo empatijo, sposobnost, da začutimo druge. Vprašajmo se: Kakšen je moj odnos do spanja? Si dovolim kakovosten počitek ali ga jemljem kot izgubo časa? Počitek ni v nasprotju z ustvarjalnostjo, ampak je njen vir. V trenutkih tišine, ko se ustavimo, se prostor za navdih šele odpre. Kako lahko danes vidim počitek kot del svojega osebnega razvoja? Kaj bi se v mojem življenju spremenilo, če bi počitek postavil ob bok delu – kot enako pomemben? Kako bi se počutil, če bi si dovolil počivati brez slabe vesti? Če želimo poskrbeti zase, moramo začeti pri temelju. Vzeti si čas za spanje, počasnost in regeneracijo ni sebično, temveč nujno. Ni dovolj, da počivamo le, ko smo izčrpani ; učimo se počivati prej, sproti, z ljubeznijo do sebe. Kaj lahko danes naredim, da počitek postane ključen del mojega vsakdana? Ko damo počitku prostor, se odpremo polnemu življenju.

Včasih se zbudimo iz sanj z občutkom, kot da smo bili drugje – v svetu, ki ni stvaren na isti način kot tisti, ki ga doživljamo čez dan, pa vendar nosi resnico, ki je z očmi ne vidimo. Sanje so več kot naključna igra podob, saj so jezik naše notranjosti. Predstavljajo nam vrata do nezavednega in so kot kompas, ki nas usmerja, ko v budnem svetu izgubimo orientacijo. Ko jim prisluhnemo, prepoznamo, da se v njih skrivajo neizgovorjene želje, potlačeni občutki, tiha sporočila naše duše. Carl Gustav Jung, oče analitične psihologije, je verjel, da »sanje povedo resnico v obliki simbolov«. Po njegovem so sanje naravna samoregulacija psihe, način, kako se naš notranji svet uravnoveša. V njih pogosto spregovorijo arhetipi: modra starka, otrok, junak, senca, ki jih telo razume, še preden jih razum sprejme. Če smo pripravljeni poslušati, nas lahko sanje globoko povežejo s sabo. Sanje nas vabijo k raziskovanju. Ko jih zapišemo, damo svojemu notranjemu svetu glas. Ko jim damo prostor, nas začnejo voditi – morda ne s takojšnjimi odgovori, temveč s ponavljajočimi se podobami, občutki in atmosfero. Sanje nas pogosto presenetijo s svojo jasnostjo. Sporočajo, kje smo zmedeni, kje v sebi prestrašeni, kje že dolgo hrepenimo po spremembi. Vsaka podoba lahko nosi pomen. Morda sanjamo, da bežimo, da letimo, morda iščemo dom. Vse to smo mi – v simbolih. Sanje niso le nočne zgodbe, ampak nam predstavljajo stik z notranjim kompasom. Ko si dovolimo z njimi vstopiti v dialog, se lahko vprašamo: S kakšnimi občutki se prebudim iz sanj? Kaj mi želijo povedati? Kako lahko njihove uvide prelijem v dan? Ni potrebno, da sanje analiziramo do konca , saj sanje niso le okno v dušo; so tudi zemljevid k dejanjem. Če smo ponoči hodili po neznanem mestu in obenem občutili radovednost, nam sanje morda govorijo, da smo v resničnem življenju pripravljeni raziskati neznane pokrajine. Ko si zapišemo sanje in občutke ob njih, naredimo prvi most med nočjo in dnevom. Drugi most ustvarimo, ko se čez dan zavestno spomnimo teh zapisov in se vprašamo: Kako naj uresničim svoje sanje? Včasih je odgovor zelo konkreten – poklicati človeka, ki se nam je prikazal, ali poskusiti tisto, o čemer se nam je sanjalo. Drugič gre za notranjo držo, ki jo želimo živeti, na primer več igrivosti ali več jasnih mej. Z izpolnjevanjem drobnih sanjskih namigov utrjujemo zaupanje med zavednim in nezavednim delom nas samih. Sanje nam s tem ne dajejo izdelanih navodil in konkretnih načrtov, temveč nas vabijo v dialog, kjer se ustvarjalnost in intuicija zlijeta v smiselno celoto, ki presega razum. Ko začnemo sanje jemati resno, opazimo, da se tudi naš budni svet spremeni: barve postanejo živahnejše, dogodki dobijo pomen, mi pa občutek, da se nam življenje ne le dogaja, temveč se z nami aktivno pogovarja. Zato vas vabim, da se skupaj odločimo, da sanj ne bomo več potisnili na rob. Naj prvi vdih po prebujanju postane povabilo k poslušanju notranjega glasu; naj zvezek ob postelji zabeleži simbole, občutke, sanjske zgodbe; in naj čez dan vsaj enkrat zavestno preverimo, kako lahko prvi droben korak uresničitve sanjske modrosti prelijemo v resničnost. Sanje nas ne ločujejo od življenja – povezujejo nas s seboj. Ko negujemo ta most, nam nezavedno vrača jasnost, domišljijo in pogum, da budne dni živimo z več smisla.

Velikokrat se zgodi, da v vsakodnevnem ritmu pozabimo, kako čista in enostavna je radost. V resnici ni tako oddaljena, kot se morda zdi. Pogosto pride povsem tiho, kot nežen val svetlobe ob preprostem trenutku: ko opazimo gibanje dreves v vetru, ko zaužijemo prvi požirek toplega čaja ali ko z nekom podelimo nasmeh, ki se rodi iz pristne povezanosti. Kljub temu pa radost pogosto iščemo drugje: v prihodnosti, v dosežkih, v potrditvah od zunaj, namesto da bi jo prepoznali v tukaj in zdaj. Radost ni plitvo navdušenje, ki mine z vsakim premikom zunanjih okoliščin. Gre za občutek notranje polnosti, ki se zasidra globoko v naše telo in nas pomirja brez besed. Včasih jo začutimo kot toploto, drugič kot razširjenost v trebuhu ali solzo v kotičku očesa, ki pride kot odgovor na ganjenost. Telo nas opomni, kdaj smo v stiku z radostjo, le prisluhniti mu moramo. Prav zato si lahko vsak dan vzamemo trenutek in se vprašamo: Kaj v nas prebuja občutek radosti? Kje jo čutimo v telesu? Ko si zastavimo takšna vprašanja, preusmerimo pozornost od avtomatizma k zavestni živosti. Radost ni odvisna od tega, da je vse popolno – pogosto nas obišče prav v tistih trenutkih, ko se zdi, da nimamo veliko moči. Takrat, ko se nam zdi, da nas je nekaj preseglo, se lahko pojavi misel, spomin ali stik, ki nas nežno potegne nazaj k sebi. V takih trenutkih se lahko spomnimo, da imamo to sposobnost – da v sebi znova prikličemo občutek, ki nas krepi. Ko to vadimo, postane radost nekaj, kar lahko sidramo zavestno: s telesnim dotikom, z dihom, s prisotnostjo. Sčasoma se prelevi v notranji vir, na katerega se lahko opremo tudi takrat, ko zunanje okoliščine niso spodbudne. Radost je nežna in obenem močna sila – nahrani naš notranji svet, nas vrača v stik s seboj in nas spomni, zakaj smo tukaj. Ko smo v stiku z radostjo, življenje ne deluje več kot nepregleden seznam nalog, temveč kot prostor izkušanja, občutenja in osebnega smisla. Takrat ne potrebujemo nenehnega potrjevanja, saj nas vodi občutek, da smo živi in povezani. Prav zato je pomembno, da z mislimi ne hranimo tistega, kar nas izčrpava, temveč tisto, kar nas vrača v stik z notranjim virom. Zato se ustavimo, zadihamo in si prikličemo v spomin trenutek, ki nam je v zadnjem času prinesel radost. Dovolimo si, da občutek preplavi telo in mu namenimo prostor v svojem dnevu. Kaj če bi prav radost postala naša vsakodnevna zaveznica? Kaj če bi ji dovolili, da postane del našega notranjega kompasa? Radost ni razkošje – je vir moči, vedno na razpolago.

Včasih se mi zdi, da bi me lahko dan odnesel kot regratovo seme v vetru. Pride misel, pa še ena in še ena, pojavi se skrb, mail, sporočilo in že sem drugje. Zlahka se zgodi, da se moj notranji svet razprši, še preden se tega zavem. Zato je ključno, da se ustavim in se vprašam: Kam želim danes usmeriti svojo pozornost? Ja, izbiro imam. To je dejstvo. Moja namera je kot svetilka, ki me vodi skozi meglo vsakdanjih motenj. Namero čutim kot majhno seme. V sebi nosi velik potencial, a potrebuje prostor, čas in nego. Če hranim misli, ki me utrujajo, bodo rasle in z njimi bo rasla utrujenost. Če pa zavestno zalivam tisto, kar želim krepiti – hvaležnost, pogum, mir – bodo prav te kvalitete pognale korenine. Moč namere je v tem, da znova in znova izberemo, kaj sejemo. Kar zalivaš, to raste. Ključna je potrpežljivost . Ne moremo vleči rastline za liste, da bi rasla hitreje. Lahko pa vsak dan poskrbimo za svetlobo, hranila in dovolj nežne pozornosti – vse ob svojem času. Spomnim se trenutka, ko sem opazila, da zjutraj najprej preverim telefon in šele potem svoje počutje. Takrat sem spoznala: moj notranji svet potrebuje več tišine. V tišini se začutim, se naravnam in lahko odložim »na poličko« neprijazne misli. Preprosto pustim jih tam, z njimi se ne borim, ne ukvarjam, tam me počakajo. Še bolj pogosto pa preprosto izginejo, ko jih več ne zalivam s pozornostjo. Namere niso cilji: so kot semena, ki jih sejem v notranji vrt. Če želim, da zraste nekaj zdravega in čvrstega, želim biti prisotna. Vprašam se: Zakaj si to želim? Kaj to pomeni zame? Naslednji korak, usmerjen v akcijo, pa je: Kaj lahko naredim že danes, da svojo namero uresničim? To ni pritisk. To je darilo sebi. Ne čakaj na idealen dan in podporne misli. Vzemi si trenutek za vzdih in izdih. Ena jasna namera, ena mala odločitev, en konkreten korak – že to je dovolj, da se nekaj premakne v smer bližje sebi. Izkoristi priložnost, da zavestno usmeriš svojo pozornost. Iz tega zraste življenje, ki ni le odziv na okoliščine, temveč odgovor na to, kdo želimo postati. Ti izbiraš, kaj raste.

Samodisciplina pogosto zveni kot nekaj strogega, trdega , kot bi si morali nenehno nalagati breme. Pa vendar – ali ni prav samodisciplina tista nežna sila, ki nas pelje tja, kjer si res želimo biti? Ko zjutraj vstanemo kljub temu, da bi lahko še poležavali. Ko zaključimo projekt, čeprav nas vleče drugam. Ko si priznamo: to delam zase. Ne zato, ker nekdo to pričakuje. Ne zato, ker »moram«, ampak ker si želim. Vsi imamo svoje izgovore. »Danes ni pravi dan. Najprej bom pospravil stanovanje, potem se bom lotil pomembnega. Ne bo šlo, nisem razpoložen.« Zveni znano? A ravno tukaj se skriva čar samodiscipline: ni bistvo v tem, da teh misli nimamo – ampak da jih prepoznamo in se kljub njim premaknemo naprej. Ne s silo, ampak s prijazno odločnostjo: »Vem, da bo moj dan bolj poln smisla, če začnem s tem, kar sem se namenil narediti.« Dolgo časa sem odlašala s pisanjem blogov in urejanjem fotografij. Vedela sem, da mi pisanje pomaga razmišljati, a sem vedno našla nekaj »pomembnejšega« za postoriti. Neko jutro sem si rekla: “Kaj pa če ne čakam več, da bo pravi trenutek? Kaj če je to, kako se počutim zdaj, čisto dovolj?” Takrat sem začela pisati. Ko delamo iz notranje želje, pride drug zagon, drug notranji občutek. Ne počnemo stvari zgolj zaradi šefa, rokov ali pričakovanj drugih. Takrat je delo kot nežen ples s samim seboj. Morda ne vedno lahkoten – a vsekakor smiseln. V tem je razlika. Kadar delujemo iz notranje motivacije, nam samodisciplina ne jemlje energije – daje nam jo. Daje nam občutek lastne moči in povezanosti s sabo. Povabim te, da se vprašaš: Česa se že dolgo želiš lotiti, pa si govoriš, da ni pravi čas? Kateri izgovor se ti najpogosteje pojavi? Kaj bi se zgodilo, če bi danes naredil prvi mali korak brez pritiska popolnosti? Samodisciplina ni cilj - je pot, kjer so dobrodošle vse male radosti. Na otip prijetna skodelica dišeče kave ali slastnega čaja pred začetkom naloge. Kratek sprehod, kjer izdihnem vse skrbi in me svež zrak poživi. Še posebej pa je radosti poln občutek: »Kar sem rekla, sem tudi storila!« To je darilo samodiscipline – občutek integritete, zvestobe sebi, skladnosti besed z dejanji. Ko se zvestoba sebi večkrat ponovi, življenje postane bolj polno, bolj tvoje. Zato te vabim, da danes narediš en majhen korak zase. Ni treba, da je velik. Prepoznaj en izgovor, ki te pogosto ustavi in naredi korak mimo njega. To je samodisciplina v akciji, korak proti življenju, ki je polno – ne dolžnosti, ampak tebe.