Kaj imajo skupnega coaching, supervizija in potovanja?

vesna@intia.si

ŽIVETI = POTOVATI

Ko potujem, se znajdem v potovalnem ritmu in v hitro menjajočem se prostoru, ki sta povsem drugačna od domačega. Pozornost namenjam prepoznavanju podobnosti in razlik med sabo, sopotniki in domačini, ki jih srečujem v gostujoči deželi.


Ko se soočam z drugačnostjo, trčim v mišljenjske in čutenjske vzorce drugih civilizacij, kar je odlična priložnost, da se sprašujem o svojih prepričanjih in predsodkih, skozi katera gledam v svet. V stiku z drugačnostjo prevrednotim svoje vrednote in pod vprašaj postavim predpostavke, na katerih temelji vsakdanje domače življenje. To se zgodi tudi v procesu coachinga in supervizije.


Dostopni mi postanejo ključi, ki odpirajo vrata, za katerimi se skrivajo nove pokrajine notranjega sveta. Obdana s sopotniki, nisem sama v labirintu soočanja z drugačnostjo. Povezana sem v močno pleme, ki mi daje občutek varnosti in zaupanja, da se lahko prepustim raziskovanju drugačnosti in vzporednih resničnosti. Prav tako kot v skupini coachinga ali supervizije!


ZAVEDANJE MINLJIVOSTI

Že ko se odpravim od doma, začutim minljivost. Soočim se z dokončnostjo odhoda. Pred odhodom želim postoriti vse najnujnejše, morda bližnjim izrečem besede, ki jih sicer ne bi in najrajši zaključim svoje nedokončane zadeve. Priprava na potovanje me drami in budi, v meni vzbuja vzneseno pričakovanje; povratek domov pa je kot novo rojstvo, nov začetek, ki mi daje priložnost, da potovalne izkušnje in spoznanja prelijem v predrugačeno resničnost. Coaching in supervizija pa mi dajeta prostor in čas, da se doma soočam sama s sabo in svojimi ključnimi vsebinami.


Na potovanju se nahajam le v sedanjem trenutku. Pot zavedanja minljivosti me vodi v neznano, nepredvidljivo, nedoživeto. Izkušnja potovalne minljivosti usmerja mojo pozornost na tukaj in zdaj. V vsakem procesu supervizije in coachinga se učim biti polno prisotna, budna in v svojem središču prav tako kot pri potovanjih.


POTOVALNA STRAST IN SLAST

Potovanja me osvežijo, ko začutim slast in strast potovalnih prelesti: spoznavam, raziskujem, osvajam, doživljam. Potovanja so izpolnjujoča, saj mi dajo možnost in priložnost, da se odmaknem od znanega, udobnega, ustaljenega, predvidljivega in domačega. Dajo mi krila, da poletim v jati sopotnikov, da pridem v stik s skritimi deli sebe. Dajejo mi zagon, da še bolj v polnosti doživljam moč sedanjega trenutka in da ozaveščam svoje potenciale in namen življenja na tem planetu. Vas spominja na coaching in supervizijo?


Ko potujem, letim na potovalni skakalnici in se obenem plast za plastjo potapljam globlje v svoje bitje. Ko se vrnem domov, je kot da bi pristala v toplem gnezdu, od koder lahko uresničujem spoznanja in jih prevajam v novo raven ozaveščenega življenja. Po spirali osebnega razvoja!!!

STIK S SABO

Obogatena s potovalnimi spoznanji imam več moči, da sprejmem življenje tako kot je. Potovanje namreč postavi pod vprašaj samoumevnosti, prevetri zatohle kotičke notranjega sveta.

Še več, umetnost potovanja je kot umetnost pospravljanja: izostri čute, kaj v življenju želim ohraniti in česa ne. Na novo začutim in prepoznam, čemu je smiselno namenjati pozornost in posvečati čas.


Kar sama vznikajo ključna vprašanja: Kaj me napolnjuje z veseljem, kaj mi prižiga iskrice v očeh? Kaj je tisto, kar me podpira, kaj me ruši? Kaj me napolnjuje, kaj me prazni? Kje usahnem in kje zažarim? V procesih osebnega in strokovnega razvoja so prava vprašanja ključna!

SOUSTVARJANJE

Potovanje je so-ustvarjanje potovalne zgodbe, ki je vedno znova unikatna, posebna in neprimerljiva. Na potovanju zlahka pokukam v skrite kotičke sebe, kjer sem shranila nerazrešene zgodbe. Pregledam jih, prediham, ločim seme od plevela in naredim prostor za ustvarjanje novega poglavja svoje osebne zgodbe. Ta isti namen zasledujeta supervizija in coaching. Ozaveščamo! Skupaj smo močnejši!


ČAROBNOST

Potovanja so intimna človeška izkušnja, čisto moja, osebna, globoka. Razpirajo me v najbolj nežnih plasteh. Prenovljena vstopim v domačo resničnost in svoj nov sijaj negujem in obnavljam, ko vnašam v življenje nove kvalitete, ki so se mi na potovanju vtisnile v srce.


PREBUJENJE

Potovanje me prebudi in spodbudi, da zaživim iz radosti, miru, namena in smisla, namesto iz strahov, tesnobe, jeze, občutkov krivde, prisile in dolžnosti. V polnosti začutim igrivost, iskrivost in živost. Zato postajam vse bolj gibka, spontana in gibljiva. Še več, potovanja me navdihujejo, obnavljajo vitalnost in moč. Zveni znano?!?


KAJ PA ZDAJ?

Kitajski pregovor pravi, da je najboljše zdravilo proti smrti Življenje! Življenje v potovanju, dodajam.

Skupaj naredimo korak naprej, proti celovitosti in ŽIVOSTI! Dobrodošli, veselim se vas!


Vesna Selan

Moč igrivosti

Po vesna • 16. julij 2025
Kaj mi prižiga iskrice v očeh? To vprašanje odzvanja v meni, ko pod borovci v počitniškem vzdušju krepim svoj notranji mir. V sebi ustvarjam prostor naklonjenosti, iz katerega vznikne igrivost, živost, zavestna prisotnost, otroško čudenje in navdušenje. Igrivost mi pomeni, da čutim, kot da je prvič. Plavam, kot da je prvič. Diham, kot da je prvič. Okušam, kot da je prvič. Odprem se trenutku, kot da vanj vstopam na novo. Povem si zgodbo o sebi in svojih izkušnjah, kot da je prvič! Na resne teme svojega življenja pogledam skozi prizmo igrivosti. Igrivost nam namreč daje možnost, da nase pogledamo na nov način, si zgradimo nov program in si s te nove perspektive ogledamo svoje življenje. Ko grem plavat, se z naklonjenostjo zavedam, kaj zares doživljam. Čutim prijeten ton v ozadju, mir v srcu, zato z naklonjeno prisotnostjo gledam, kako moje telo diha - že od prvega in bo dihalo vse do zadnjega diha - kar samo od sebe. Nič mi ni treba za to storiti. Igrivost mi pomeni, da sem lahko kar cel dan v občutku prisotnosti. Ne glede na okoliščine lahko ustvarjam svoj prostor naklonjenosti in notranjega miru, iz katerega vznikne IGRIVOST! Otroško čudenje in navdušenje je tisto, kar si želimo negovati vsak dan. Namen je, da ostanemo svetli in sijemo, vsemu navkljub. To je to! Morda ne bo več drugič in tretjič. Zato doživljam tisto, kar edino JE – in to je tukaj in zdaj.

Moč lahkotnosti

Po vesna • 9. julij 2025
Kaj sploh je lahkotnost in zakaj bi si jo želeli čutiti? Ni običajno, da bi razmišljali o lahkotnosti in se ukvarjali z njo. Bolj kot ne smo navajeni »stisniti zobe«, narediti še to in ono, biti pridni, produktivni. Ko pa se enkrat ustavimo, naj bo na počitnicah, potovanju ali v koščku svojega prostega časa, nas notranji občutki dohitijo. Takrat je pravi čas, da se usmerimo v raziskovanje sebe. Najprej, prikličimo si nasmeh na obraz. Naj se nasmejejo oči, zmehča čelo, lica, vrat in rame. Zavejmo se svojega telesa, njegovega najbolj nevtralnega dela, svojih podplatov. Misli, ki vrvijo po kotičkih notranjega sveta, odložimo na notranjo poličko. Bolj trdovratne občutke objamemo z nasmehom, brez želje, da bi se jih znebili. Ovijemo jih v plašč naklonjenosti. Prav v tem sprejemanju postopno izzvenijo in se celo zazdijo kot vihar v kozarcu vode. Na ta način vzpostavljamo koristna stanja notranjega miru. Lahkotno pomeni zlahka, brez teže in muke. Pred vsakim novim mailom, stikom, doživetjem ali opravkom vzpostavimo naklonjenost v sebi. S tem občutkom v ozadju se lotimo dela in doživljanja naslednjega trenutka. Zrahljamo nekoristna stanja in tako ves čas obdržimo lahkotnost v ozadju svojega delovanja. Težke misli in skrbi odložimo na notranjo poličko, svojo pozornost pa namesto da bi jo usmerili v premlevanje bremen, usmerimo v naravo, na drevesa in ptice, na morje in zrak. Lahkotno pomeni s humorjem. Na temačne situacije pogledamo z več zornih kotov, tudi s hudomušne perspektive. Na ta način razrahljamo resnobnost in težo, pristopimo raziskovalno in ne borbeno. Vse to krepi naklonjeno lahkotnost. Po učenju prof. dr. Tamare Ditrich (IKKP, 2024) so stanja čuječnosti in ljubeznive naklonjenosti (mettā) temelj za vznik koristnih notranjih stanj. Ko vadimo naklonjenost, ko smo pozorni na telo, ko nežno opazujemo dih, se v nas prične odvijati proces razrahljanja napetosti, sodb, hitenja, kar ustvari prostor za lahkotnost. Pozornost usmerjamo v vprašanja: Kdaj in kje začutim lahkotno notranjo toplino? Kako se povežem z lahkotnimi občutki? Kje v telesu najlažje začutim lahkotnost? Prav pozornost na telo nas pripelje v stik z globljo prisotnostjo. V praksi čuječnosti v hoji ali pri dihanju ozavestimo, kako življenje teče skozi telo. Lahkotno, tukaj in zdaj.

Moč naklonjenosti

Po vesna • 2. julij 2025
Usedem se, ustavim se in vadim moč naklonjenosti. Kako? Opazujem se. Ne rešujem, ne presojam, se ne odločam, ne načrtujem, samo čutim. Prof. Dr. Tamara Ditrich, ki jo z radovednostjo poslušam na predavanjih o budistični psihologiji in čuječnosti (IKKP, 2024) in na individualnih srečanjih, uči, da čuječnost ni le pozornost; je način bivanja, globoko prepleten z etiko. Ljubezniva naklonjenost – mettā – ni samo meditacija, temveč temelj poti moči naklonjenosti. Ko vadim čuječnost, vadim naklonjenost do vsega, kar smo in do vsega, kar je, je bilo in bo, doma in po svetu. Kako se počuti moje telo? V čuječnostni praksi začenjam pri telesu. Zavem se stopal, se nasmehnem in zavestno usmerjam pozornost. Moje rame: so napete ali sproščene? Moja stopala: s katerim delom se dotikata tal? Moje dihanje: teče samo, hitro ali počasi? Ko hodim počasi in zbrano, kako premikam noge? Ko pijem vodo, kakšna je njena temperatura, kako se pretaka po ustih? Ko usmerjam pozornost, jo krepim in postajam vse bolj prisotna tukaj in zdaj. Katere misli odložim na poličko? Včasih mi brni v glavi kot na egipčanski tržnici. Take in drugačne misli šibajo sem in tja, zato se jim nasmehnem in jih preprosto odložim na notranjo poličko. Ne ukvarjam se z njimi, samo pustim jih tam. Morda celo izparijo! Za hip nastane prazen prostor in takrat usmerim naklonjeno pozornost do sebe, nato do osebe, do katere čutim toplino in potem še do vseh bitij. Ljubezniva naklonjenost pomeni širok spekter koristnih stanj, ki jih zavestno negujem in gojim. Kjer je naklonjenost, tam ni jeze, strahu, obsojanja in vseh ostalih nekoristnih občutkov. Kaj mi prikliče nasmeh na obraz? Dovolj je že, da se preprosto nasmehnem. Telo ima spomin, zato s tem, ko se nasmehnem, prikličem koristna stanja in okrepim zavedanje, da sem le tukaj in zdaj. Ko treniram čuječnost, treniram prijazno pozornost z namero: “Naj sem mirna. Naj sem dobro. Naj so vsi dobro.” Čuječnost ni nikoli ločena od naklonjenosti – sta sestri, ki hodita z roko v roki. Zakaj gojiti moč naklonjenosti? Naklonjenost nam prinaša notranji mir, ki ni odvisen od zunanjih okoliščin. Naklonjenost ustvarja prostor za toplino in razumevanje. Uči nas, da se ne ujamemo v valove strahu, jeze in sodb, ampak izberemo povezanost, spoštovanje in človečnost. Ljubezniva naklonjenost ni nekaj, kar pride samo od sebe. Ustvarjamo jo v sebi s prakso, vajo in namero. Ko jo gojimo, krepimo stanje, ki preobraža nas in naše odnose, saj postopoma odstrani nekoristna notranja stanja in nam pomaga živeti zavestno.