Kaj imajo skupnega coaching, supervizija in potovanja?

vesna@intia.si

ŽIVETI = POTOVATI

Ko potujem, se znajdem v potovalnem ritmu in v hitro menjajočem se prostoru, ki sta povsem drugačna od domačega. Pozornost namenjam prepoznavanju podobnosti in razlik med sabo, sopotniki in domačini, ki jih srečujem v gostujoči deželi.


Ko se soočam z drugačnostjo, trčim v mišljenjske in čutenjske vzorce drugih civilizacij, kar je odlična priložnost, da se sprašujem o svojih prepričanjih in predsodkih, skozi katera gledam v svet. V stiku z drugačnostjo prevrednotim svoje vrednote in pod vprašaj postavim predpostavke, na katerih temelji vsakdanje domače življenje. To se zgodi tudi v procesu coachinga in supervizije.


Dostopni mi postanejo ključi, ki odpirajo vrata, za katerimi se skrivajo nove pokrajine notranjega sveta. Obdana s sopotniki, nisem sama v labirintu soočanja z drugačnostjo. Povezana sem v močno pleme, ki mi daje občutek varnosti in zaupanja, da se lahko prepustim raziskovanju drugačnosti in vzporednih resničnosti. Prav tako kot v skupini coachinga ali supervizije!


ZAVEDANJE MINLJIVOSTI

Že ko se odpravim od doma, začutim minljivost. Soočim se z dokončnostjo odhoda. Pred odhodom želim postoriti vse najnujnejše, morda bližnjim izrečem besede, ki jih sicer ne bi in najrajši zaključim svoje nedokončane zadeve. Priprava na potovanje me drami in budi, v meni vzbuja vzneseno pričakovanje; povratek domov pa je kot novo rojstvo, nov začetek, ki mi daje priložnost, da potovalne izkušnje in spoznanja prelijem v predrugačeno resničnost. Coaching in supervizija pa mi dajeta prostor in čas, da se doma soočam sama s sabo in svojimi ključnimi vsebinami.


Na potovanju se nahajam le v sedanjem trenutku. Pot zavedanja minljivosti me vodi v neznano, nepredvidljivo, nedoživeto. Izkušnja potovalne minljivosti usmerja mojo pozornost na tukaj in zdaj. V vsakem procesu supervizije in coachinga se učim biti polno prisotna, budna in v svojem središču prav tako kot pri potovanjih.


POTOVALNA STRAST IN SLAST

Potovanja me osvežijo, ko začutim slast in strast potovalnih prelesti: spoznavam, raziskujem, osvajam, doživljam. Potovanja so izpolnjujoča, saj mi dajo možnost in priložnost, da se odmaknem od znanega, udobnega, ustaljenega, predvidljivega in domačega. Dajo mi krila, da poletim v jati sopotnikov, da pridem v stik s skritimi deli sebe. Dajejo mi zagon, da še bolj v polnosti doživljam moč sedanjega trenutka in da ozaveščam svoje potenciale in namen življenja na tem planetu. Vas spominja na coaching in supervizijo?


Ko potujem, letim na potovalni skakalnici in se obenem plast za plastjo potapljam globlje v svoje bitje. Ko se vrnem domov, je kot da bi pristala v toplem gnezdu, od koder lahko uresničujem spoznanja in jih prevajam v novo raven ozaveščenega življenja. Po spirali osebnega razvoja!!!

STIK S SABO

Obogatena s potovalnimi spoznanji imam več moči, da sprejmem življenje tako kot je. Potovanje namreč postavi pod vprašaj samoumevnosti, prevetri zatohle kotičke notranjega sveta.

Še več, umetnost potovanja je kot umetnost pospravljanja: izostri čute, kaj v življenju želim ohraniti in česa ne. Na novo začutim in prepoznam, čemu je smiselno namenjati pozornost in posvečati čas.


Kar sama vznikajo ključna vprašanja: Kaj me napolnjuje z veseljem, kaj mi prižiga iskrice v očeh? Kaj je tisto, kar me podpira, kaj me ruši? Kaj me napolnjuje, kaj me prazni? Kje usahnem in kje zažarim? V procesih osebnega in strokovnega razvoja so prava vprašanja ključna!

SOUSTVARJANJE

Potovanje je so-ustvarjanje potovalne zgodbe, ki je vedno znova unikatna, posebna in neprimerljiva. Na potovanju zlahka pokukam v skrite kotičke sebe, kjer sem shranila nerazrešene zgodbe. Pregledam jih, prediham, ločim seme od plevela in naredim prostor za ustvarjanje novega poglavja svoje osebne zgodbe. Ta isti namen zasledujeta supervizija in coaching. Ozaveščamo! Skupaj smo močnejši!


ČAROBNOST

Potovanja so intimna človeška izkušnja, čisto moja, osebna, globoka. Razpirajo me v najbolj nežnih plasteh. Prenovljena vstopim v domačo resničnost in svoj nov sijaj negujem in obnavljam, ko vnašam v življenje nove kvalitete, ki so se mi na potovanju vtisnile v srce.


PREBUJENJE

Potovanje me prebudi in spodbudi, da zaživim iz radosti, miru, namena in smisla, namesto iz strahov, tesnobe, jeze, občutkov krivde, prisile in dolžnosti. V polnosti začutim igrivost, iskrivost in živost. Zato postajam vse bolj gibka, spontana in gibljiva. Še več, potovanja me navdihujejo, obnavljajo vitalnost in moč. Zveni znano?!?


KAJ PA ZDAJ?

Kitajski pregovor pravi, da je najboljše zdravilo proti smrti Življenje! Življenje v potovanju, dodajam.

Skupaj naredimo korak naprej, proti celovitosti in ŽIVOSTI! Dobrodošli, veselim se vas!


Vesna Selan

Moč začetkov

Po vesna • 10. september 2025
September prinese občutek novega cikla. Šole, izobraževanja, projekti in delovni procesi ponovno zaživijo v svojem polnem ritmu. To obdobje nas naravno povabi, da se vprašamo, kje smo in kam želimo usmeriti svojo energijo. Novi začetki imajo moč, ker nas spomnijo, da nismo ujeti v preteklost, temveč da lahko vsak trenutek odpremo vrata nadgrajenim možnostim. Kaj novega me kliče? Vprašam se, kaj me v tem trenutku vabi naprej. Morda gre za novo znanje, spretnost, projekt, odnos ali le za drugačen način, kako pristopam k vsakdanjim situacijam. Prisluhnem si in začutim jasnost. Zberem pogum in naredim prvi korak. Kje sem pripravljen spustiti staro, da bo prostor za novo? Začetki zahtevajo svoj prostor. Če želim sprejeti novo, moram nekaj spustiti. To je lahko navada, prepričanje ali način razmišljanja, ki mi ne služi več. Ali pa čisto konkretno: pospravim dom, pisarno, uredim omaro, računalnik, disk. Ko zavestno naredim prostor za novo, sprostim energijo, ujeto v preteklosti, in jo usmerim v prihodnost. Spuščanje mi omogoča, da se lažje premikam naprej. Kateri začetek me napolni z energijo in svežino? Pravi začetek me navda z občutkom lahkotnosti in jasnosti, moje telo, čustva in um zaživijo v radovednosti in svežini. Ko občutim smisel, mi daje zagon in voljo, da vztrajam tudi ob izzivih. Z vsakim septembrom, vsakim ponedeljkom, vsakim jutrom lahko izberem svežino. Ko se vprašam, kaj me kliče, kaj lahko spustim in kaj me napolni z energijo, zavestno gradim svojo življenjsko pot.

Moč vizije

Po vesna • 3. september 2025
Jesenski čas nas vabi k obračanju navznoter. Po poletni brezčasnosti pride trenutek, ko si rečemo: »Kam grem? Kaj si želim ustvariti? Katere so moje namere, ki jih želim uresničiti?« V meni se prebudi želja, da razpiham meglo vsakdanjih misli in znova uzrem širšo sliko, svojo vizijo . Vizija ni seznam nalog ali letni načrt v Excelu. Vizija je slika, ki me notranje nagovarja, smer, ki mi prebudi iskrice v očeh in občutek, da je življenje priložnost za uresničevanje svojega poslanstva. Ko sem v stiku z vizijo, se nadgradi moj odnos do sedanjosti. Tudi senčno deževni občutki in neprijetne vsakdanjosti postanejo del večje poti in dobijo nov smisel. Ne sprašujem se več le, kaj moram narediti, ampak predvsem kaj želim soustvariti v svojem življenju? Vizija mi daje notranji kompas, ki je močnejši od dvomov in senc. Čuječnost pomeni bivati tukaj in zdaj, a hkrati iz notranje mirnosti snovati vnaprej. Ko smo prisotni, lahko bolj jasno razpoznamo pomembne korake in prave smeri. Vizija iz notranje čuječnosti in naklonjenosti ni iluzija, temveč realno povabilo k življenju, ki je skladno z menoj.  Konkretno se lahko vprašamo in si prisluhnemo: o Kam se želim usmeriti to jesen? o Kako se počutim, ko si dovolim sanjati? o Kaj je prvi korak v novo smer že danes? Moč vizije je v tem, da nam pomaga ostati zvesti sebi. Zapišimo si jo, opremimo jo s fotografijami in jo imejmo pred očmi, da nas spomni, kaj je zares pomembno in da nas usmerja, ko čas postane kaotičen. Nežno, a vztrajno nas vodi naprej v smer našega namena in poslanstva. Ko ji sledimo, življenje zažari v barvah smisla.

Moč nasmeha

Po vesna • 7. avgust 2025
Ko govorimo o čuječnosti, pogosto pomislimo na zbranost, pozornost, umirjenost. A prof. dr. Tamara Ditrich nas uči, da je čuječnost prežeta z naklonjenostjo, metto, in širokim nasmehom do ušes , ki si ga sami, brez zunanjih razlogov, prikličemo na obraz in je izraz globoke prisotnosti. V moji vsakdanji praksi mi nasmeh pomeni trenutek, ko se nekaj raztopi in ko se znotraj mene ustvari prostor notranjega miru in naklonjenosti. Kot val čutim svoj dih, ki mi v telesu daje občutek varnosti. Nasmeh sprosti obraz, razbremeni srce, zmehča oči in pogled. Telo ima spomin, zato nasmeh v telo prikliče lahkotnost , prijetne in koristne občutke. Kaj v meni prebudi iskren nasmeh? Preprosta namera in obraz se že zasveti v nasmeh. Dovolj je trenutek tišine, stik s sabo, dotik prijetne površine. Drevo, rastlina, oblak, modrina neba, zelenina trave. Spomin ljubo osebo, na ljubo žival, na prijetno srečanje, domiseln dovtip. Kako se počutim, ko se nasmehnem? Tamara uči, da lahko z meditacijo ljubeznive naklonjenosti (mettā) usmerimo pozornost najprej k sebi in k svojemu dihu. V notranjem nasmehu začutimo moč notranjega miru in si oddahnemo. Rečem si: »Naj sem dobro. Naj sem mirna.« Zavem se, da je tudi v resnosti sveta prostor za igrivost !