Ko potujem, se znajdem v potovalnem ritmu in v hitro menjajočem se prostoru, ki sta povsem drugačna od domačega. Pozornost namenjam prepoznavanju podobnosti in razlik med sabo, sopotniki in domačini, ki jih srečujem v gostujoči deželi.

Ko se soočam z drugačnostjo, trčim v mišljenjske in čutenjske vzorce drugih civilizacij, kar je odlična priložnost, da se sprašujem o svojih prepričanjih in predsodkih, skozi katera gledam v svet. V stiku z drugačnostjo prevrednotim svoje vrednote in pod vprašaj postavim predpostavke, na katerih temelji vsakdanje domače življenje. To se zgodi tudi v procesu coachinga in supervizije.

Dostopni mi postanejo ključi, ki odpirajo vrata, za katerimi se skrivajo nove pokrajine notranjega sveta. Obdana s sopotniki, nisem sama v labirintu soočanja z drugačnostjo. Povezana sem v močno pleme, ki mi daje občutek varnosti in zaupanja, da se lahko prepustim raziskovanju drugačnosti in vzporednih resničnosti. Prav tako kot v skupini coachinga ali supervizije!

Že ko se odpravim od doma, začutim minljivost. Soočim se z dokončnostjo odhoda. Pred odhodom želim postoriti vse najnujnejše, morda bližnjim izrečem besede, ki jih sicer ne bi in najrajši zaključim svoje nedokončane zadeve. Priprava na potovanje me drami in budi, v meni vzbuja vzneseno pričakovanje; povratek domov pa je kot novo rojstvo, nov začetek, ki mi daje priložnost, da potovalne izkušnje in spoznanja prelijem v predrugačeno resničnost. Coaching in supervizija pa mi dajeta prostor in čas, da se doma soočam sama s sabo in svojimi ključnimi vsebinami.

Na potovanju se nahajam le v sedanjem trenutku. Pot zavedanja minljivosti me vodi v neznano, nepredvidljivo, nedoživeto. Izkušnja potovalne minljivosti usmerja mojo pozornost na tukaj in zdaj. V vsakem procesu supervizije in coachinga se učim biti polno prisotna, budna in v svojem središču prav tako kot pri potovanjih.

Potovanja me osvežijo, ko začutim slast in strast potovalnih prelesti: spoznavam, raziskujem, osvajam, doživljam. Potovanja so izpolnjujoča, saj mi dajo možnost in priložnost, da se odmaknem od znanega, udobnega, ustaljenega, predvidljivega in domačega. Dajo mi krila, da poletim v jati sopotnikov, da pridem v stik s skritimi deli sebe. Dajejo mi zagon, da še bolj v polnosti doživljam moč sedanjega trenutka in da ozaveščam svoje potenciale in namen življenja na tem planetu. Vas spominja na coaching in supervizijo?

Ko potujem, letim na potovalni skakalnici in se obenem plast za plastjo potapljam globlje v svoje bitje. Ko se vrnem domov, je kot da bi pristala v toplem gnezdu, od koder lahko uresničujem spoznanja in jih prevajam v novo raven ozaveščenega življenja. Po spirali osebnega razvoja!!!

Obogatena s potovalnimi spoznanji imam več moči, da sprejmem življenje tako kot je. Potovanje namreč postavi pod vprašaj samoumevnosti, prevetri zatohle kotičke notranjega sveta.

Še več, umetnost potovanja je kot umetnost pospravljanja: izostri čute, kaj v življenju želim ohraniti in česa ne. Na novo začutim in prepoznam, čemu je smiselno namenjati pozornost in posvečati čas.

Kar sama vznikajo ključna vprašanja: Kaj me napolnjuje z veseljem, kaj mi prižiga iskrice v očeh? Kaj je tisto, kar me podpira, kaj me ruši? Kaj me napolnjuje, kaj me prazni? Kje usahnem in kje zažarim? V procesih osebnega in strokovnega razvoja so prava vprašanja ključna!

Potovanje je so-ustvarjanje potovalne zgodbe, ki je vedno znova unikatna, posebna in neprimerljiva. Na potovanju zlahka pokukam v skrite kotičke sebe, kjer sem shranila nerazrešene zgodbe. Pregledam jih, prediham, ločim seme od plevela in naredim prostor za ustvarjanje novega poglavja svoje osebne zgodbe. Ta isti namen zasledujeta supervizija in coaching. Ozaveščamo! Skupaj smo močnejši!

Potovanja so intimna človeška izkušnja, čisto moja, osebna, globoka. Razpirajo me v najbolj nežnih plasteh. Prenovljena vstopim v domačo resničnost in svoj nov sijaj negujem in obnavljam, ko vnašam v življenje nove kvalitete, ki so se mi na potovanju vtisnile v srce.

Potovanje me prebudi in spodbudi, da zaživim iz radosti, miru, namena in smisla, namesto iz strahov, tesnobe, jeze, občutkov krivde, prisile in dolžnosti. V polnosti začutim igrivost, iskrivost in živost. Zato postajam vse bolj gibka, spontana in gibljiva. Še več, potovanja me navdihujejo, obnavljajo vitalnost in moč. Zveni znano?!?

Kitajski pregovor pravi, da je najboljše zdravilo proti smrti Življenje! Življenje v potovanju, dodajam.

Skupaj naredimo korak naprej, proti celovitosti in ŽIVOSTI! Dobrodošli, veselim se vas!

Vesna Selan