Kaj imajo skupnega coaching, supervizija in potovanja?

vesna@intia.si

ŽIVETI = POTOVATI

Ko potujem, se znajdem v potovalnem ritmu in v hitro menjajočem se prostoru, ki sta povsem drugačna od domačega. Pozornost namenjam prepoznavanju podobnosti in razlik med sabo, sopotniki in domačini, ki jih srečujem v gostujoči deželi.


Ko se soočam z drugačnostjo, trčim v mišljenjske in čutenjske vzorce drugih civilizacij, kar je odlična priložnost, da se sprašujem o svojih prepričanjih in predsodkih, skozi katera gledam v svet. V stiku z drugačnostjo prevrednotim svoje vrednote in pod vprašaj postavim predpostavke, na katerih temelji vsakdanje domače življenje. To se zgodi tudi v procesu coachinga in supervizije.


Dostopni mi postanejo ključi, ki odpirajo vrata, za katerimi se skrivajo nove pokrajine notranjega sveta. Obdana s sopotniki, nisem sama v labirintu soočanja z drugačnostjo. Povezana sem v močno pleme, ki mi daje občutek varnosti in zaupanja, da se lahko prepustim raziskovanju drugačnosti in vzporednih resničnosti. Prav tako kot v skupini coachinga ali supervizije!


ZAVEDANJE MINLJIVOSTI

Že ko se odpravim od doma, začutim minljivost. Soočim se z dokončnostjo odhoda. Pred odhodom želim postoriti vse najnujnejše, morda bližnjim izrečem besede, ki jih sicer ne bi in najrajši zaključim svoje nedokončane zadeve. Priprava na potovanje me drami in budi, v meni vzbuja vzneseno pričakovanje; povratek domov pa je kot novo rojstvo, nov začetek, ki mi daje priložnost, da potovalne izkušnje in spoznanja prelijem v predrugačeno resničnost. Coaching in supervizija pa mi dajeta prostor in čas, da se doma soočam sama s sabo in svojimi ključnimi vsebinami.


Na potovanju se nahajam le v sedanjem trenutku. Pot zavedanja minljivosti me vodi v neznano, nepredvidljivo, nedoživeto. Izkušnja potovalne minljivosti usmerja mojo pozornost na tukaj in zdaj. V vsakem procesu supervizije in coachinga se učim biti polno prisotna, budna in v svojem središču prav tako kot pri potovanjih.


POTOVALNA STRAST IN SLAST

Potovanja me osvežijo, ko začutim slast in strast potovalnih prelesti: spoznavam, raziskujem, osvajam, doživljam. Potovanja so izpolnjujoča, saj mi dajo možnost in priložnost, da se odmaknem od znanega, udobnega, ustaljenega, predvidljivega in domačega. Dajo mi krila, da poletim v jati sopotnikov, da pridem v stik s skritimi deli sebe. Dajejo mi zagon, da še bolj v polnosti doživljam moč sedanjega trenutka in da ozaveščam svoje potenciale in namen življenja na tem planetu. Vas spominja na coaching in supervizijo?


Ko potujem, letim na potovalni skakalnici in se obenem plast za plastjo potapljam globlje v svoje bitje. Ko se vrnem domov, je kot da bi pristala v toplem gnezdu, od koder lahko uresničujem spoznanja in jih prevajam v novo raven ozaveščenega življenja. Po spirali osebnega razvoja!!!

STIK S SABO

Obogatena s potovalnimi spoznanji imam več moči, da sprejmem življenje tako kot je. Potovanje namreč postavi pod vprašaj samoumevnosti, prevetri zatohle kotičke notranjega sveta.

Še več, umetnost potovanja je kot umetnost pospravljanja: izostri čute, kaj v življenju želim ohraniti in česa ne. Na novo začutim in prepoznam, čemu je smiselno namenjati pozornost in posvečati čas.


Kar sama vznikajo ključna vprašanja: Kaj me napolnjuje z veseljem, kaj mi prižiga iskrice v očeh? Kaj je tisto, kar me podpira, kaj me ruši? Kaj me napolnjuje, kaj me prazni? Kje usahnem in kje zažarim? V procesih osebnega in strokovnega razvoja so prava vprašanja ključna!

SOUSTVARJANJE

Potovanje je so-ustvarjanje potovalne zgodbe, ki je vedno znova unikatna, posebna in neprimerljiva. Na potovanju zlahka pokukam v skrite kotičke sebe, kjer sem shranila nerazrešene zgodbe. Pregledam jih, prediham, ločim seme od plevela in naredim prostor za ustvarjanje novega poglavja svoje osebne zgodbe. Ta isti namen zasledujeta supervizija in coaching. Ozaveščamo! Skupaj smo močnejši!


ČAROBNOST

Potovanja so intimna človeška izkušnja, čisto moja, osebna, globoka. Razpirajo me v najbolj nežnih plasteh. Prenovljena vstopim v domačo resničnost in svoj nov sijaj negujem in obnavljam, ko vnašam v življenje nove kvalitete, ki so se mi na potovanju vtisnile v srce.


PREBUJENJE

Potovanje me prebudi in spodbudi, da zaživim iz radosti, miru, namena in smisla, namesto iz strahov, tesnobe, jeze, občutkov krivde, prisile in dolžnosti. V polnosti začutim igrivost, iskrivost in živost. Zato postajam vse bolj gibka, spontana in gibljiva. Še več, potovanja me navdihujejo, obnavljajo vitalnost in moč. Zveni znano?!?


KAJ PA ZDAJ?

Kitajski pregovor pravi, da je najboljše zdravilo proti smrti Življenje! Življenje v potovanju, dodajam.

Skupaj naredimo korak naprej, proti celovitosti in ŽIVOSTI! Dobrodošli, veselim se vas!


Vesna Selan

Moč radosti

Po vesna • 11. junij 2025
Velikokrat se zgodi, da v vsakodnevnem ritmu pozabimo, kako čista in enostavna je radost. V resnici ni tako oddaljena, kot se morda zdi. Pogosto pride povsem tiho, kot nežen val svetlobe ob preprostem trenutku: ko opazimo gibanje dreves v vetru, ko zaužijemo prvi požirek toplega čaja ali ko z nekom podelimo nasmeh, ki se rodi iz pristne povezanosti. Kljub temu pa radost pogosto iščemo drugje: v prihodnosti, v dosežkih, v potrditvah od zunaj, namesto da bi jo prepoznali v tukaj in zdaj. Radost ni plitvo navdušenje, ki mine z vsakim premikom zunanjih okoliščin. Gre za občutek notranje polnosti, ki se zasidra globoko v naše telo in nas pomirja brez besed. Včasih jo začutimo kot toploto, drugič kot razširjenost v trebuhu ali solzo v kotičku očesa, ki pride kot odgovor na ganjenost. Telo nas opomni, kdaj smo v stiku z radostjo, le prisluhniti mu moramo. Prav zato si lahko vsak dan vzamemo trenutek in se vprašamo: Kaj v nas prebuja občutek radosti? Kje jo čutimo v telesu? Ko si zastavimo takšna vprašanja, preusmerimo pozornost od avtomatizma k zavestni živosti. Radost ni odvisna od tega, da je vse popolno – pogosto nas obišče prav v tistih trenutkih, ko se zdi, da nimamo veliko moči. Takrat, ko se nam zdi, da nas je nekaj preseglo, se lahko pojavi misel, spomin ali stik, ki nas nežno potegne nazaj k sebi. V takih trenutkih se lahko spomnimo, da imamo to sposobnost – da v sebi znova prikličemo občutek, ki nas krepi. Ko to vadimo, postane radost nekaj, kar lahko sidramo zavestno: s telesnim dotikom, z dihom, s prisotnostjo. Sčasoma se prelevi v notranji vir, na katerega se lahko opremo tudi takrat, ko zunanje okoliščine niso spodbudne. Radost je nežna in obenem močna sila – nahrani naš notranji svet, nas vrača v stik s seboj in nas spomni, zakaj smo tukaj. Ko smo v stiku z radostjo, življenje ne deluje več kot nepregleden seznam nalog, temveč kot prostor izkušanja, občutenja in osebnega smisla. Takrat ne potrebujemo nenehnega potrjevanja, saj nas vodi občutek, da smo živi in povezani. Prav zato je pomembno, da z mislimi ne hranimo tistega, kar nas izčrpava, temveč tisto, kar nas vrača v stik z notranjim virom. Zato se ustavimo, zadihamo in si prikličemo v spomin trenutek, ki nam je v zadnjem času prinesel radost. Dovolimo si, da občutek preplavi telo in mu namenimo prostor v svojem dnevu. Kaj če bi prav radost postala naša vsakodnevna zaveznica? Kaj če bi ji dovolili, da postane del našega notranjega kompasa? Radost ni razkošje – je vir moči, vedno na razpolago.

Moč namere

Po vesna • 4. junij 2025
Včasih se mi zdi, da bi me lahko dan odnesel kot regratovo seme v vetru. Pride misel, pa še ena in še ena, pojavi se skrb, mail, sporočilo in že sem drugje. Zlahka se zgodi, da se moj notranji svet razprši, še preden se tega zavem. Zato je ključno, da se ustavim in se vprašam: Kam želim danes usmeriti svojo pozornost? Ja, izbiro imam. To je dejstvo. Moja namera je kot svetilka, ki me vodi skozi meglo vsakdanjih motenj. Namero čutim kot majhno seme. V sebi nosi velik potencial, a potrebuje prostor, čas in nego. Če hranim misli, ki me utrujajo, bodo rasle in z njimi bo rasla utrujenost. Če pa zavestno zalivam tisto, kar želim krepiti – hvaležnost, pogum, mir – bodo prav te kvalitete pognale korenine. Moč namere je v tem, da znova in znova izberemo, kaj sejemo. Kar zalivaš, to raste. Ključna je potrpežljivost . Ne moremo vleči rastline za liste, da bi rasla hitreje. Lahko pa vsak dan poskrbimo za svetlobo, hranila in dovolj nežne pozornosti – vse ob svojem času. Spomnim se trenutka, ko sem opazila, da zjutraj najprej preverim telefon in šele potem svoje počutje. Takrat sem spoznala: moj notranji svet potrebuje več tišine. V tišini se začutim, se naravnam in lahko odložim »na poličko« neprijazne misli. Preprosto pustim jih tam, z njimi se ne borim, ne ukvarjam, tam me počakajo. Še bolj pogosto pa preprosto izginejo, ko jih več ne zalivam s pozornostjo. Namere niso cilji: so kot semena, ki jih sejem v notranji vrt. Če želim, da zraste nekaj zdravega in čvrstega, želim biti prisotna. Vprašam se: Zakaj si to želim? Kaj to pomeni zame? Naslednji korak, usmerjen v akcijo, pa je: Kaj lahko naredim že danes, da svojo namero uresničim? To ni pritisk. To je darilo sebi. Ne čakaj na idealen dan in podporne misli. Vzemi si trenutek za vzdih in izdih. Ena jasna namera, ena mala odločitev, en konkreten korak – že to je dovolj, da se nekaj premakne v smer bližje sebi. Izkoristi priložnost, da zavestno usmeriš svojo pozornost. Iz tega zraste življenje, ki ni le odziv na okoliščine, temveč odgovor na to, kdo želimo postati. Ti izbiraš, kaj raste.

Pot samodiscipline

Po vesna • 28. maj 2025
Samodisciplina pogosto zveni kot nekaj strogega, trdega , kot bi si morali nenehno nalagati breme. Pa vendar – ali ni prav samodisciplina tista nežna sila, ki nas pelje tja, kjer si res želimo biti? Ko zjutraj vstanemo kljub temu, da bi lahko še poležavali. Ko zaključimo projekt, čeprav nas vleče drugam. Ko si priznamo: to delam zase. Ne zato, ker nekdo to pričakuje. Ne zato, ker »moram«, ampak ker si želim. Vsi imamo svoje izgovore. »Danes ni pravi dan. Najprej bom pospravil stanovanje, potem se bom lotil pomembnega. Ne bo šlo, nisem razpoložen.« Zveni znano? A ravno tukaj se skriva čar samodiscipline: ni bistvo v tem, da teh misli nimamo – ampak da jih prepoznamo in se kljub njim premaknemo naprej. Ne s silo, ampak s prijazno odločnostjo: »Vem, da bo moj dan bolj poln smisla, če začnem s tem, kar sem se namenil narediti.« Dolgo časa sem odlašala s pisanjem blogov in urejanjem fotografij. Vedela sem, da mi pisanje pomaga razmišljati, a sem vedno našla nekaj »pomembnejšega« za postoriti. Neko jutro sem si rekla: “Kaj pa če ne čakam več, da bo pravi trenutek? Kaj če je to, kako se počutim zdaj, čisto dovolj?” Takrat sem začela pisati. Ko delamo iz notranje želje, pride drug zagon, drug notranji občutek. Ne počnemo stvari zgolj zaradi šefa, rokov ali pričakovanj drugih. Takrat je delo kot nežen ples s samim seboj. Morda ne vedno lahkoten – a vsekakor smiseln. V tem je razlika. Kadar delujemo iz notranje motivacije, nam samodisciplina ne jemlje energije – daje nam jo. Daje nam občutek lastne moči in povezanosti s sabo. Povabim te, da se vprašaš: Česa se že dolgo želiš lotiti, pa si govoriš, da ni pravi čas? Kateri izgovor se ti najpogosteje pojavi? Kaj bi se zgodilo, če bi danes naredil prvi mali korak brez pritiska popolnosti? Samodisciplina ni cilj - je pot, kjer so dobrodošle vse male radosti. Na otip prijetna skodelica dišeče kave ali slastnega čaja pred začetkom naloge. Kratek sprehod, kjer izdihnem vse skrbi in me svež zrak poživi. Še posebej pa je radosti poln občutek: »Kar sem rekla, sem tudi storila!« To je darilo samodiscipline – občutek integritete, zvestobe sebi, skladnosti besed z dejanji. Ko se zvestoba sebi večkrat ponovi, življenje postane bolj polno, bolj tvoje. Zato te vabim, da danes narediš en majhen korak zase. Ni treba, da je velik. Prepoznaj en izgovor, ki te pogosto ustavi in naredi korak mimo njega. To je samodisciplina v akciji, korak proti življenju, ki je polno – ne dolžnosti, ampak tebe.