Zakaj imam rada coaching?

vesna@intia.si

Sem coachinja in pomagam vam narediti korak naprej. Imam pa tudi svojega coacha, ki pomaga meni. Vsaj enkrat tedensko se dobim z njim in v zaupnem profesionalnem odnosu razgrnem lastna vprašanja in odgovore, razvojne dileme in želje, porajajoče probleme in zamisli.


Začne se z uvodnim pogovorom, čvrsto usmerjenim v cilj – kaj želim doseči danes. Včasih to ni preprosto, saj iz dnevnega meteža misli težje izluščim bistvo. Z nekaj dobro usmerjenimi vprašanji pa me coach hitro pripelje do tega, kaj je v tem trenutku najbolj zrelo za korak naprej. 


Z nekaj dodatnimi vprašanji coach preveri, ali je to res tisto, kar želim razčistiti, doseči ali preseči. Z vprašanji me pripelje do razumevanja, kako je doseganje PRAV TEGA CILJA zame ključno za vidno nadgradnjo mojega življenja. Tako pridem do razumevanja, da sem pripravljena zbrati vso potrebno moč in pozornost, s katero postanem še boljša verzija sebe. 


Všeč mi je, ker do odgovorov prihajam sama, glede na moje razumevanje sebe in sveta, coach pa me s spretnim usmerjanjem vodi do lastnih zaključkov, ki gradijo mojo samozavest – SAMA lahko pridem do pravih ciljev in sama lahko zberem MOČ za njihovo doseganje! Čutim se aktivno, zdravo, sposobno, motivirano in prebujeno. 


Potem vstopim v del coaching procesa, kjer raziskujem ideje – z občutkom varnosti, hkrati vznemirjena in motivirana, saj poznam in čutim svoj ZAKAJ! Sprostim se in se prepustim vodenju coacha, ki z vprašanji usmerja mojo pozornost v tudi najbolj skrite kotičke moje notranjosti, ki jih sama nikoli ne bi obiskala; a tam tičijo tisti odgovori, do katerih sama ne morem tako zlahka. Vem, bolj ko se prepustim in poslušam s srcem, večji bo učinek in boljši bo rezultat. 


Čutim, kako se vprašanja usmerjajo v moje slepe pege in sence, ki jih sama najraje zaobidem. Coacheva vprašanja pa z razumevajočo vztrajnostjo vrtajo in me vodijo v prav te, še neodkrite temine. Sama odgovarjam, osvetljujem, odkrivam lastne skrivnostne kotičke, odkrivam omejujoča prepričanja, ki me odvračajo od uresničevanja ciljev in radosti, ki jih želim živeti. Kljub temu, da se soočam s sabo, se počutim sprejeto, spoštovano in varno.


Zdaj prihajam do novih idej in rešitev, ki so bile prej zame nevidne. Prvi strahovi in nelagodja se vse bolj umikajo navdušenju nad novimi pogledi in potenciali v konkretnem življenju. Spomnim se, kako sem se najprej boleče dotaknila svoje težave. Potem me je navdušila možnost nove rešitve in priložnosti, ki so se odprle. S podporo coacha sem zbrala dovolj notranje moči, da sem novo idejo uresničila v vsakodnevnem življenju. To je tisto kar šteje! To je tisto, kar si želim tudi za svoje kliente! 


V uresničevanju zamisli in doseganju ciljev se namreč prava zgodba šele začenja. Spoznanje samo je sicer velik uspeh, a smisel je dosežen le, če ga zaživiš v dnevnem vsakdanu. Zamisel dobrih odnosov uresničiš z dobrimi odnosi, ki jih živiš. Zamisel boljše kondicije in manj kilogramih uresničiš s konkretnimi rezultati – da si bolj formi in fit! Zamisel po večji učinkovitosti in več denarja uresničiš z več denarja na svojem računu. In željo po bolj urejenem življenju uresničiš prav redom, v katerem živiš.


Tu je glavni, osrednji del coaching procesa – akcija in uresničevanje! Uresničiti novo idejo, boljši odnos, dobro kondicijo in želeno težo, želeni denar … Tu se srečamo sami s seboj, z našimi starimi navadami in vedenji in tudi če točno vemo, kaj želimo, do tega ne moremo priti sami. 


Zato je v fazi aktivnega uresničevanja ciljev coach še posebej neprecenljiv. Vodi me (in pri tem tudi pomaga), da skupaj ustvariva vizijo procesa, skozi katerega bova idejo uresničila v praksi. Zastaviva prvi korak, ki ga storim v tej smeri. Prvi korak sproži posledico, ki jo nadaljujem v drugi korak … Vem, da coachu lahko zaupam: on me sledi, mi je na voljo in mi pomaga – da idejo in CILJ URESNIČIM! O fazi aktivnega uresničevanja ciljev bom še pisala in govorila, saj je neizčrpna vsebina zgodb opolnomočenja, ki nam vdihujejo smisel in upanje, moč in poslanstvo. 


Vem, da brez coacha mnogih težav v življenju ne bi mogla rešiti, se »odtakniti« iz svojih zataknjenosti in mnogo ciljev ne bi uresničila. Vsekakor bi za realizacijo porabila veliko več časa, če bi se jih lotila brez coachevega vodenja in podpore. 


Z vsako uresničitvijo cilja in zamisli moje življenje postane neprecenljivo nadgrajeno, saj ko razrešim zaplet v kateremkoli izmed svojih odnosov, ga potem živim harmonično v vsakem nadaljnjem trenutku. Kar me je prej rušilo, me zdaj bogati. Kar me je prej zaposlovalo, kradlo moj čas, energijo in pozornost, me zdaj sprošča v nov napredek. 


Sem coach in imam svojega coacha. Moj osebni in strokovni razvoj je postal del mojega življenja, postala sem vse bolj gibljiva ter vse lažje sproščam to, kar mi na poti ne služi. Tako lahko še bolj pomagam svojim klientom, da nadgradijo svoje življenje. Z lastnim raziskovanjem, kateri mehanizmi, vzvodi in strategije mi dajejo moč za naslednji korak, odkrivam tudi poti drugih do cilja. Da se nadgradnja zgodi in OBSTANE, kot nov gradnik v ustvarjanju življenja. 


Delam to, kar živim. In živim to, kar delam.

Iz srca vam privoščim, da se to zgodi tudi vam. 

Vesna Selan



Prijavite se

Brezplačni coaching in predstavitev

Moč radosti

Po vesna • 11. junij 2025
Velikokrat se zgodi, da v vsakodnevnem ritmu pozabimo, kako čista in enostavna je radost. V resnici ni tako oddaljena, kot se morda zdi. Pogosto pride povsem tiho, kot nežen val svetlobe ob preprostem trenutku: ko opazimo gibanje dreves v vetru, ko zaužijemo prvi požirek toplega čaja ali ko z nekom podelimo nasmeh, ki se rodi iz pristne povezanosti. Kljub temu pa radost pogosto iščemo drugje: v prihodnosti, v dosežkih, v potrditvah od zunaj, namesto da bi jo prepoznali v tukaj in zdaj. Radost ni plitvo navdušenje, ki mine z vsakim premikom zunanjih okoliščin. Gre za občutek notranje polnosti, ki se zasidra globoko v naše telo in nas pomirja brez besed. Včasih jo začutimo kot toploto, drugič kot razširjenost v trebuhu ali solzo v kotičku očesa, ki pride kot odgovor na ganjenost. Telo nas opomni, kdaj smo v stiku z radostjo, le prisluhniti mu moramo. Prav zato si lahko vsak dan vzamemo trenutek in se vprašamo: Kaj v nas prebuja občutek radosti? Kje jo čutimo v telesu? Ko si zastavimo takšna vprašanja, preusmerimo pozornost od avtomatizma k zavestni živosti. Radost ni odvisna od tega, da je vse popolno – pogosto nas obišče prav v tistih trenutkih, ko se zdi, da nimamo veliko moči. Takrat, ko se nam zdi, da nas je nekaj preseglo, se lahko pojavi misel, spomin ali stik, ki nas nežno potegne nazaj k sebi. V takih trenutkih se lahko spomnimo, da imamo to sposobnost – da v sebi znova prikličemo občutek, ki nas krepi. Ko to vadimo, postane radost nekaj, kar lahko sidramo zavestno: s telesnim dotikom, z dihom, s prisotnostjo. Sčasoma se prelevi v notranji vir, na katerega se lahko opremo tudi takrat, ko zunanje okoliščine niso spodbudne. Radost je nežna in obenem močna sila – nahrani naš notranji svet, nas vrača v stik s seboj in nas spomni, zakaj smo tukaj. Ko smo v stiku z radostjo, življenje ne deluje več kot nepregleden seznam nalog, temveč kot prostor izkušanja, občutenja in osebnega smisla. Takrat ne potrebujemo nenehnega potrjevanja, saj nas vodi občutek, da smo živi in povezani. Prav zato je pomembno, da z mislimi ne hranimo tistega, kar nas izčrpava, temveč tisto, kar nas vrača v stik z notranjim virom. Zato se ustavimo, zadihamo in si prikličemo v spomin trenutek, ki nam je v zadnjem času prinesel radost. Dovolimo si, da občutek preplavi telo in mu namenimo prostor v svojem dnevu. Kaj če bi prav radost postala naša vsakodnevna zaveznica? Kaj če bi ji dovolili, da postane del našega notranjega kompasa? Radost ni razkošje – je vir moči, vedno na razpolago.

Moč namere

Po vesna • 4. junij 2025
Včasih se mi zdi, da bi me lahko dan odnesel kot regratovo seme v vetru. Pride misel, pa še ena in še ena, pojavi se skrb, mail, sporočilo in že sem drugje. Zlahka se zgodi, da se moj notranji svet razprši, še preden se tega zavem. Zato je ključno, da se ustavim in se vprašam: Kam želim danes usmeriti svojo pozornost? Ja, izbiro imam. To je dejstvo. Moja namera je kot svetilka, ki me vodi skozi meglo vsakdanjih motenj. Namero čutim kot majhno seme. V sebi nosi velik potencial, a potrebuje prostor, čas in nego. Če hranim misli, ki me utrujajo, bodo rasle in z njimi bo rasla utrujenost. Če pa zavestno zalivam tisto, kar želim krepiti – hvaležnost, pogum, mir – bodo prav te kvalitete pognale korenine. Moč namere je v tem, da znova in znova izberemo, kaj sejemo. Kar zalivaš, to raste. Ključna je potrpežljivost . Ne moremo vleči rastline za liste, da bi rasla hitreje. Lahko pa vsak dan poskrbimo za svetlobo, hranila in dovolj nežne pozornosti – vse ob svojem času. Spomnim se trenutka, ko sem opazila, da zjutraj najprej preverim telefon in šele potem svoje počutje. Takrat sem spoznala: moj notranji svet potrebuje več tišine. V tišini se začutim, se naravnam in lahko odložim »na poličko« neprijazne misli. Preprosto pustim jih tam, z njimi se ne borim, ne ukvarjam, tam me počakajo. Še bolj pogosto pa preprosto izginejo, ko jih več ne zalivam s pozornostjo. Namere niso cilji: so kot semena, ki jih sejem v notranji vrt. Če želim, da zraste nekaj zdravega in čvrstega, želim biti prisotna. Vprašam se: Zakaj si to želim? Kaj to pomeni zame? Naslednji korak, usmerjen v akcijo, pa je: Kaj lahko naredim že danes, da svojo namero uresničim? To ni pritisk. To je darilo sebi. Ne čakaj na idealen dan in podporne misli. Vzemi si trenutek za vzdih in izdih. Ena jasna namera, ena mala odločitev, en konkreten korak – že to je dovolj, da se nekaj premakne v smer bližje sebi. Izkoristi priložnost, da zavestno usmeriš svojo pozornost. Iz tega zraste življenje, ki ni le odziv na okoliščine, temveč odgovor na to, kdo želimo postati. Ti izbiraš, kaj raste.

Pot samodiscipline

Po vesna • 28. maj 2025
Samodisciplina pogosto zveni kot nekaj strogega, trdega , kot bi si morali nenehno nalagati breme. Pa vendar – ali ni prav samodisciplina tista nežna sila, ki nas pelje tja, kjer si res želimo biti? Ko zjutraj vstanemo kljub temu, da bi lahko še poležavali. Ko zaključimo projekt, čeprav nas vleče drugam. Ko si priznamo: to delam zase. Ne zato, ker nekdo to pričakuje. Ne zato, ker »moram«, ampak ker si želim. Vsi imamo svoje izgovore. »Danes ni pravi dan. Najprej bom pospravil stanovanje, potem se bom lotil pomembnega. Ne bo šlo, nisem razpoložen.« Zveni znano? A ravno tukaj se skriva čar samodiscipline: ni bistvo v tem, da teh misli nimamo – ampak da jih prepoznamo in se kljub njim premaknemo naprej. Ne s silo, ampak s prijazno odločnostjo: »Vem, da bo moj dan bolj poln smisla, če začnem s tem, kar sem se namenil narediti.« Dolgo časa sem odlašala s pisanjem blogov in urejanjem fotografij. Vedela sem, da mi pisanje pomaga razmišljati, a sem vedno našla nekaj »pomembnejšega« za postoriti. Neko jutro sem si rekla: “Kaj pa če ne čakam več, da bo pravi trenutek? Kaj če je to, kako se počutim zdaj, čisto dovolj?” Takrat sem začela pisati. Ko delamo iz notranje želje, pride drug zagon, drug notranji občutek. Ne počnemo stvari zgolj zaradi šefa, rokov ali pričakovanj drugih. Takrat je delo kot nežen ples s samim seboj. Morda ne vedno lahkoten – a vsekakor smiseln. V tem je razlika. Kadar delujemo iz notranje motivacije, nam samodisciplina ne jemlje energije – daje nam jo. Daje nam občutek lastne moči in povezanosti s sabo. Povabim te, da se vprašaš: Česa se že dolgo želiš lotiti, pa si govoriš, da ni pravi čas? Kateri izgovor se ti najpogosteje pojavi? Kaj bi se zgodilo, če bi danes naredil prvi mali korak brez pritiska popolnosti? Samodisciplina ni cilj - je pot, kjer so dobrodošle vse male radosti. Na otip prijetna skodelica dišeče kave ali slastnega čaja pred začetkom naloge. Kratek sprehod, kjer izdihnem vse skrbi in me svež zrak poživi. Še posebej pa je radosti poln občutek: »Kar sem rekla, sem tudi storila!« To je darilo samodiscipline – občutek integritete, zvestobe sebi, skladnosti besed z dejanji. Ko se zvestoba sebi večkrat ponovi, življenje postane bolj polno, bolj tvoje. Zato te vabim, da danes narediš en majhen korak zase. Ni treba, da je velik. Prepoznaj en izgovor, ki te pogosto ustavi in naredi korak mimo njega. To je samodisciplina v akciji, korak proti življenju, ki je polno – ne dolžnosti, ampak tebe.