Zakaj imam rada coaching?

vesna@intia.si

Sem coachinja in pomagam vam narediti korak naprej. Imam pa tudi svojega coacha, ki pomaga meni. Vsaj enkrat tedensko se dobim z njim in v zaupnem profesionalnem odnosu razgrnem lastna vprašanja in odgovore, razvojne dileme in želje, porajajoče probleme in zamisli.


Začne se z uvodnim pogovorom, čvrsto usmerjenim v cilj – kaj želim doseči danes. Včasih to ni preprosto, saj iz dnevnega meteža misli težje izluščim bistvo. Z nekaj dobro usmerjenimi vprašanji pa me coach hitro pripelje do tega, kaj je v tem trenutku najbolj zrelo za korak naprej. 


Z nekaj dodatnimi vprašanji coach preveri, ali je to res tisto, kar želim razčistiti, doseči ali preseči. Z vprašanji me pripelje do razumevanja, kako je doseganje PRAV TEGA CILJA zame ključno za vidno nadgradnjo mojega življenja. Tako pridem do razumevanja, da sem pripravljena zbrati vso potrebno moč in pozornost, s katero postanem še boljša verzija sebe. 


Všeč mi je, ker do odgovorov prihajam sama, glede na moje razumevanje sebe in sveta, coach pa me s spretnim usmerjanjem vodi do lastnih zaključkov, ki gradijo mojo samozavest – SAMA lahko pridem do pravih ciljev in sama lahko zberem MOČ za njihovo doseganje! Čutim se aktivno, zdravo, sposobno, motivirano in prebujeno. 


Potem vstopim v del coaching procesa, kjer raziskujem ideje – z občutkom varnosti, hkrati vznemirjena in motivirana, saj poznam in čutim svoj ZAKAJ! Sprostim se in se prepustim vodenju coacha, ki z vprašanji usmerja mojo pozornost v tudi najbolj skrite kotičke moje notranjosti, ki jih sama nikoli ne bi obiskala; a tam tičijo tisti odgovori, do katerih sama ne morem tako zlahka. Vem, bolj ko se prepustim in poslušam s srcem, večji bo učinek in boljši bo rezultat. 


Čutim, kako se vprašanja usmerjajo v moje slepe pege in sence, ki jih sama najraje zaobidem. Coacheva vprašanja pa z razumevajočo vztrajnostjo vrtajo in me vodijo v prav te, še neodkrite temine. Sama odgovarjam, osvetljujem, odkrivam lastne skrivnostne kotičke, odkrivam omejujoča prepričanja, ki me odvračajo od uresničevanja ciljev in radosti, ki jih želim živeti. Kljub temu, da se soočam s sabo, se počutim sprejeto, spoštovano in varno.


Zdaj prihajam do novih idej in rešitev, ki so bile prej zame nevidne. Prvi strahovi in nelagodja se vse bolj umikajo navdušenju nad novimi pogledi in potenciali v konkretnem življenju. Spomnim se, kako sem se najprej boleče dotaknila svoje težave. Potem me je navdušila možnost nove rešitve in priložnosti, ki so se odprle. S podporo coacha sem zbrala dovolj notranje moči, da sem novo idejo uresničila v vsakodnevnem življenju. To je tisto kar šteje! To je tisto, kar si želim tudi za svoje kliente! 


V uresničevanju zamisli in doseganju ciljev se namreč prava zgodba šele začenja. Spoznanje samo je sicer velik uspeh, a smisel je dosežen le, če ga zaživiš v dnevnem vsakdanu. Zamisel dobrih odnosov uresničiš z dobrimi odnosi, ki jih živiš. Zamisel boljše kondicije in manj kilogramih uresničiš s konkretnimi rezultati – da si bolj formi in fit! Zamisel po večji učinkovitosti in več denarja uresničiš z več denarja na svojem računu. In željo po bolj urejenem življenju uresničiš prav redom, v katerem živiš.


Tu je glavni, osrednji del coaching procesa – akcija in uresničevanje! Uresničiti novo idejo, boljši odnos, dobro kondicijo in želeno težo, želeni denar … Tu se srečamo sami s seboj, z našimi starimi navadami in vedenji in tudi če točno vemo, kaj želimo, do tega ne moremo priti sami. 


Zato je v fazi aktivnega uresničevanja ciljev coach še posebej neprecenljiv. Vodi me (in pri tem tudi pomaga), da skupaj ustvariva vizijo procesa, skozi katerega bova idejo uresničila v praksi. Zastaviva prvi korak, ki ga storim v tej smeri. Prvi korak sproži posledico, ki jo nadaljujem v drugi korak … Vem, da coachu lahko zaupam: on me sledi, mi je na voljo in mi pomaga – da idejo in CILJ URESNIČIM! O fazi aktivnega uresničevanja ciljev bom še pisala in govorila, saj je neizčrpna vsebina zgodb opolnomočenja, ki nam vdihujejo smisel in upanje, moč in poslanstvo. 


Vem, da brez coacha mnogih težav v življenju ne bi mogla rešiti, se »odtakniti« iz svojih zataknjenosti in mnogo ciljev ne bi uresničila. Vsekakor bi za realizacijo porabila veliko več časa, če bi se jih lotila brez coachevega vodenja in podpore. 


Z vsako uresničitvijo cilja in zamisli moje življenje postane neprecenljivo nadgrajeno, saj ko razrešim zaplet v kateremkoli izmed svojih odnosov, ga potem živim harmonično v vsakem nadaljnjem trenutku. Kar me je prej rušilo, me zdaj bogati. Kar me je prej zaposlovalo, kradlo moj čas, energijo in pozornost, me zdaj sprošča v nov napredek. 


Sem coach in imam svojega coacha. Moj osebni in strokovni razvoj je postal del mojega življenja, postala sem vse bolj gibljiva ter vse lažje sproščam to, kar mi na poti ne služi. Tako lahko še bolj pomagam svojim klientom, da nadgradijo svoje življenje. Z lastnim raziskovanjem, kateri mehanizmi, vzvodi in strategije mi dajejo moč za naslednji korak, odkrivam tudi poti drugih do cilja. Da se nadgradnja zgodi in OBSTANE, kot nov gradnik v ustvarjanju življenja. 


Delam to, kar živim. In živim to, kar delam.

Iz srca vam privoščim, da se to zgodi tudi vam. 

Vesna Selan



Prijavite se

Brezplačni coaching in predstavitev

Ojoj, potovanja je konec. Kaj pa zdaj?

Po vesna • 6. maj 2026
Vsako potovanje ima dva zaključka. Prvi se zgodi, ko odklenemo vrata doma. Drugi se začne nekaj dni kasneje, ko se umirijo vtisi in ugotovimo, da smo iz ritma poti stopili nazaj v vsakdan. To je pomemben trenutek: ali bomo potovanje pustili v galeriji telefona ali pa ga bomo prenesli v življenje. Smisel potovanja se pogosto pokaže šele doma, ko izkušnje dobijo svoje mesto, pomen in nadaljevanje. Prvi korak po vrnitvi je preprost, a presenetljivo pomemben: urediti fotografije in izbrati tiste, ki zares pripovedujejo zgodbo. Večina ljudi domov prinese več sto posnetkov sončnih zahodov, krožnikov hrane in istih templjev iz različnih kotov. Čez pol leta jih ne pogleda nihče več. Veliko večjo vrednost ima izbor desetih ali dvajsetih fotografij, ob katerih se spomnimo občutka, pogovora ali trenutka. Nekaj njih postavimo na vidno mesto, da v nas prebudijo spomin na doživetja. Dobro je napisati kratek povzetek potovanja: kaj nas je najbolj premaknilo, kaj nas je presenetilo, kaj smo se naučili. Ob tem hitro začutimo hvaležnost. Potovanja so privilegij, ki si ga lahko privošči le manjši del svetovnega prebivalstva. Zavedanje te širine pogosto spremeni pogled na vsakdanje težave doma. Moč potovanja ostane živa skozi konkretne opomnike. Spominki imajo največjo vrednost takrat, ko nas povezujejo z doživetjem. Maroška skodelica na kuhinjski polici, kamen s poti v Peruju ali začimbe iz Indije hitro postanejo sprožilci spominov in občutkov. Skrb za potovalno opremo ima prav tako svoj pomen. Ko operemo spalno vrečo, pospravimo čelko, uredimo nahrbtnik in pripravimo očala za naslednjič, telesu in glavi sporočamo, da je potovanje del našega življenjskega ritma in ne le enkraten pobeg iz vsakdana. Veliko ljudi po vrnitvi opazi nenavadno praznino. Doma se vse zdi manj intenzivno, počasneje in bolj rutinsko. Prav zato je pomembno ohraniti kondicijo, ki smo jo živeli na poti. Fizična kondicija pomeni gibanje, hojo, dovolj spanja in stik z naravo. Čustvena kondicija pomeni radovednost, odprtost in sposobnost opaziti lepo tudi doma. Socialna kondicija pa pomeni ohranjanje odnosov. Srečanje s prijatelji ob fotografijah in hrani z destinacije pogosto podaljša življenje potovanja za več mesecev. Enako velja za srečanje s sopotniki, kjer se ob skupnih zgodbah ponovno prebudi občutek povezanosti in skupnega doživetja. Največja vrednost potovanja se pokaže v načinu, kako živimo po njem. Nasmeh domačinke na tržnici v Uzbekistanu, potrpežljivost vodiča v Nepalu ali toplina ljudi v Afriki lahko postanejo navdih za naš vsakdan. Pozornost, ki smo jo na poti namenjali neznancem, lahko začnemo zavestno namenjati bližnjim doma. Potovanje se tako ne zaključi, ampak preoblikuje v način gledanja na svet. Iz tega prostora se začnejo rojevati nova vprašanja: kam me vleče naslednjič, kaj me res zanima, kaj želim še odkriti? Prav ta notranji klic pogosto pomeni, da potovanje še vedno živi v nas.

Navdih pred odhodom: kako ujeti bistvo potovanja

Po vesna • 22. april 2026
Potovanje se začne veliko prej, preden sedemo na letalo ali avtobus. Začne se v notranji odločitvi, kako bomo potovali. Ko potujemo, ne le opazujemo, ampak soustvarjamo potovalne izkušnje v stiku z drugačnostjo dežele. Ta premik v naravnanosti spremeni vse – od prvega pogleda na novo pokrajino do zadnjega spomina, ki ga odnesemo domov. Naravnanost na moč doživetij pomeni, da svojo pozornost zavestno usmerimo v stik in odnos, ki ga soustvarjamo. Potovanja imajo posebno doživljajsko razsežnost, saj nas postavijo v okolje, kjer ne zbiramo le vtisov, ampak gradimo svojo zgodbo izkušenj. Ko smo prisotni, se začnejo drobni trenutki povezovati v celoto: pogled domačina, zvok ulice, okus hrane. Takrat potovanje ni več niz dogodkov, ampak proces, ki nas postopoma spreminja in nadgrajuje. Na poti se naravno odpre prostor za drugačen stik s sabo. Nove okoliščine, drugačni ritmi in nepredvidljivost ustvarijo pogoje, v katerih se lahko razvije osebna preobrazba . Sopotnik začne opažati svoje odzive, navade in omejitve. Ta proces ne potrebuje posebnega napora, potrebuje le odprtost, da se pustimo srečati z novim in drugačnim. Gostujoča dežela postane učiteljica, ko jo srečamo z zanimanjem in spoštovanjem. Spletanje drugačnosti med človekom in prostorom ustvarja izkušnjo, ki presega običajno turistično opazovanje . Različni načini življenja, odnosi, tempo in vrednote širijo naš pogled in nas vodijo k večji širini, razumevanju in notranji stabilnosti. V tem procesu se spontano razvijajo ustvarjalnost, prilagodljivost in sposobnost videti svet iz več zornih kotov.  Potovanje tako postane prostor, kjer se zunanji svet in notranje doživljanje prepleteta v eno izkušnjo. Sopotnik, ki potuje z odprto pozornostjo, ne odnaša domov le spominov, ampak tudi nova spoznanja, ki ostanejo del njegovega vsakdana. V tem se skriva bistvo potovanja: ne v tem, koliko vidimo, ampak v tem, kaj iz videnega ustvarimo.

Kako se pripraviti na daljša potovanja?

Po vesna • 25. marec 2026
Zakaj sploh daljša potovanja? Na daljšem potovanju z drugačnost se zares srečamo sami s sabo. Že sama sprememba okolja vpliva na naše telo in možgane. Iz rutine preklopimo v raziskovanje. Možgani začnejo tvoriti nove povezave. Telo se prilagaja novim ritmom. Dalj ko potujemo, bolj se poglabljamo – v deželo in vase. Več odnesemo sabo domov: več zaupanja vase, več notranje stabilnosti, več prilagodljivosti. Predvsem pa bolj realen pogled na svet in nase. 1. Fizična priprava: telo ni samoumevno Veliko sopotnikov podcenjuje ta del, dokler ne pride dan, ko je treba prehoditi 18.000 korakov v vročini. Od potovanja imamo največ, če ga doživimo zdravi. Daljše ko je potovanje, bolj se utrujenost nalaga in nas lahko ošibi. Zato je ključna priprava: zmožnost hoje več ur na dan dober spanec vsaj nekaj tednov pred odhodom redna hidracija (tudi doma, ne šele na poti) manj sladkorja, več beljakovin in zelenjave Potovanje ni trenutek, ko začneš skrbeti zase. Takrat se pokaže, kako si skrbel zase prej. 2. Čustvena priprava: odnosi gredo z nami Na potovanju ne srečate samo novih sopotnikov, ampak na novo spoznate tudi sebe v novih odnosih. Daljša potovanja: okrepijo bližino razkrijejo napetosti pokažejo, kako komuniciramo v drugačnosti Kaj vse se lahko zgodi? utrujenost poveča razdražljivost lakota zmanjša potrpežljivost drugačnost sproži obrambne reakcije Modro je razmisliti: Kako reagiram, ko sem utrujen? Kako komuniciram, ko stvari ne gredo po planu? Znam mirno in pravočasno povedati, kaj potrebujem? Kaj se lahko zgodi? Par na potovanju ugotovi, da ima vsak drugačen tempo. Eden želi raziskovati, drugi potrebuje več počitka. Če tega ne naslovita, nastane konflikt. Če pa se o tem mirno in zrelo pogovorita, se odnos poglobi. Potovanja dokazano krepijo odnose, ker ustvarjajo skupne izkušnje in zahtevajo sodelovanje. 3. Miselna priprava: predsodki bodo prišli na plano Daljše potovanje pomeni stik z drugačnostjo in to je močan sprožilec raznosmernih čustvenih odzivov. Na poti se srečate z: drugačnimi navadami drugačnim tempom drugačnimi vrednotami V sebi lahko opazite: presojanje nelagodje potrebo po kontroli Vse to je normalno. Ključno je, da se vprašamo: »Kaj se lahko iz tega naučim?« Nekdo se razjezi, ker pričakuje točnost in ga čakanje vznemiri. Drugi pa lahko to isto situacijo opazuje in se čudi: »O, zanimivo, tukaj pa čas teče drugače!« Kateri odziv bi izbrali zase? 4. Priprava na nepopolnost Daljše potovanje skoraj zagotovo vključuje nepredvidljive situacije in soočanje z nepričakovanim. Vse to je del izkušnje. Če pričakujete popolnost, boste zagotovo razočarani. Če pa ste se pripravljeni prepustiti potovalnemu vetru, boste potovali z občutkom radosti. Kako se lahko pripravimo na nepredvidljivo? sprejmemo, da na potovanju ni nadzora razvijamo osebno prožnost vadimo potrpežljivost 5. Zakaj se splača? Daljša potovanja niso le odklop, ampak življenjska priložnost za spoznavanje sebe. Pomagajo vam stopiti iz običajnih rutin in se razširiti v nove razsežnosti: izboljšajo psihofizično počutje povečajo občutek sreče krepijo samozavest širijo pogled na svet razvijajo kreativnost  Kaj lahko naredite že danes? pojdite na daljši sprehod brez telefona opazujte, kako reagirate, ko ste utrujeni zavestno pijte več vode vprašajte se: Kaj me na poti najbolj vrže iz ravnovesja? Bolj kot se pripravite: fizično čustveno miselno več boste s potovanja odnesli.