Želite več smisla?

vesna@intia.si

Modre dobre misli za spodbudo osebnemu razvoju

Na poti po spirali osebnega in strokovnega razvoja so modre krepčilne misli kot smerokaz, kam v trenutkih šibkosti in negotovosti usmeriti svojo pozornost. Na potovanjih v več kot petindvajsetletni praksi potovalne Agencije Oskar se je izoblikoval snop uporabnih, življenjskih resnic, ki jih z veseljem uporabljam ne le pri vodenju potovanj, ampak tudi v procesih coachinga in supervizije. Imenovani so Oskarizmi – ščepci modrosti in dajejo izhodišča za razmislek, navdihujejo in vabijo k iskanju odgovorov na večna vprašanja. Gre za zgoščena vodila za naše smiselno življenje. 


Kratke, zgoščene ideje ponujajo odgovore na vprašanja in iskanja, kajti »Življenje brez smisla je nesmiselno«. Namen Oskarizmov je, da nas spodbujajo, da se ustavimo ter razmislimo o tem, kar se nam dogaja. Oskarizmi zarežejo v naše doživljanje, ko nas potovanje razpira in daje pospešek pri spoznavanju samega sebe. Ko se ujamemo v brezčasju, nas potovalne modrosti vrnejo v sedanji trenutek. Ko smo v dilemi in ne vemo, kako naprej, ko se počutimo čudno ali smo nad življenjem kar tako godrnjavi – takrat je pravi trenutek, da se naslonimo na modro misel in z njo osvežimo svoj odnos ter naravnanost.


 »Boljš’ da smo, kot da nismo« nam daje izhodiščno veselje do življenja, tudi ko so stvari videti najbolj brezupne. Ko hodimo za vodnikom po neznanem terenu in grejo stvari po svoje, se vedno lahko zasidramo v vzpodbudni misli: »Boljš da smo, kot da nismo«. Vodniku Agencije Oskar ta slogan piše na majici, z veselimi črkami, razprostrto čez cel hrbet. Napis se pozibava pred našimi očmi, ko uživamo v potovalnih prelestih, z njimi pronica v nas in nas navdušuje z življenjem. Kajti. »Potovanje (življenje) brez smisla je nesmiselno.«


»Danes je najlepši dan!« A spet? A res prav danes? Zakaj pa? Kaj ni bil že včeraj? Ah, ne, DANES je najlepši dan. Vsa moč je zgoščena v sedanjem trenutku, to je vse, kar imamo. In če je tukaj in zdaj vse, kar je, potem je to to. Občutimo globoko hvaležnost, da SMO in da lahko izkušamo življenje, kot nam je dano in kot ga soustvarjamo z ljudmi okrog nas. Kajti »Prihodnost je prazna množica.«


»Ni naključij. So le meje našega razumevanja.«. Vsako potovanje je drugačno, unikatno in izjemno. Na poteh (v življenju) se nam dogajajo mnoge reči, ene bolj posrečene od drugih. Največji pomen imajo naključja, za katera nimamo ključa, da bi jih razumeli. Se jih zato moramo bati? Ali razširimo naše razumevanje in najdemo ključ? Morda le kakšno prepričanje manj, izkušnja več.


»Sopotniki so največje potovalno bogastvo.«. Z nami delijo enkratno (življenjsko) izkušnjo. Skupaj smo v doživljanju, ko se v nas prebudi otrok ali ko bredemo čez ledeno reko, spimo na puščavskih sipinah in lezemo čez riževa polja. Tako skupaj soustvarjamo drugega in smo eden drugemu najpomembnejši poslušalci. Ker drugih ni. Zato še toliko bolj.


»Vedno je vsakdo na pravem potovanju.« je eden potovalnih (življenjskih) aksiomov. Trmasto se upremo vanj in ga glodamo, dokler za vsakega sopotnika ne izvemo, zakaj je najbolj prav tako, kot je, da je tudi on z nami na tem potovanju (življenju). Včasih je težko, a se splača razširjati preko lastnih meja. Nagrade pa so veličastne. Postanejo lahko naši najboljši prijatelji, ali pa vsaj učitelji, katerih pomen bomo prepoznali nekoliko kasneje. 


»Smisel potovanja je skrit v domačem življenju.« Smisel potovanja (življenja) je skrit v medpotovalnem času. Potovalna razširjanja in prigode, poglabljanja in spoznanja, prigode in zgodbe – vse potovalno bogastvo je smiselno takrat, ko obogati domače življenje. S tem potovalno resničnost vključimo v domačo resničnost, se z njo nadgradimo in obogatimo vse okoli nas. Tako se potovalni strošek spremeni v naložbo v nadgrajeno življenje doma; investicija vase in v svoj osebni in strokovni razvoj se bogato povrne. To pa je pretežno, glavno, tisto, ki smo si ga v tem življenju izbrali, da naredimo to, kar smo si namenili. 


Oskarizem lahko vržemo v zrak na družinskem kosilu, ga mimogrede omenimo prijateljici na klepetu ob kavi in gledamo, ali na poslovnem sestanku pri direktorju. In gledamo, kaj se zgodi. 


Naj bodo Oskarizmi tudi del vašega domačega sveta. Naj vam prinesejo modrost, spodbudijo razmislek, vlijejo veselje in moč za korak naprej. To je tisto, kar si v coachingu in superviziji želimo – da bi skupaj naredili korak naprej, vsak dan. »Ko je vizija jasna, ostane le še užitek na poti.«

Moč igrivosti

Po vesna • 16. julij 2025
Kaj mi prižiga iskrice v očeh? To vprašanje odzvanja v meni, ko pod borovci v počitniškem vzdušju krepim svoj notranji mir. V sebi ustvarjam prostor naklonjenosti, iz katerega vznikne igrivost, živost, zavestna prisotnost, otroško čudenje in navdušenje. Igrivost mi pomeni, da čutim, kot da je prvič. Plavam, kot da je prvič. Diham, kot da je prvič. Okušam, kot da je prvič. Odprem se trenutku, kot da vanj vstopam na novo. Povem si zgodbo o sebi in svojih izkušnjah, kot da je prvič! Na resne teme svojega življenja pogledam skozi prizmo igrivosti. Igrivost nam namreč daje možnost, da nase pogledamo na nov način, si zgradimo nov program in si s te nove perspektive ogledamo svoje življenje. Ko grem plavat, se z naklonjenostjo zavedam, kaj zares doživljam. Čutim prijeten ton v ozadju, mir v srcu, zato z naklonjeno prisotnostjo gledam, kako moje telo diha - že od prvega in bo dihalo vse do zadnjega diha - kar samo od sebe. Nič mi ni treba za to storiti. Igrivost mi pomeni, da sem lahko kar cel dan v občutku prisotnosti. Ne glede na okoliščine lahko ustvarjam svoj prostor naklonjenosti in notranjega miru, iz katerega vznikne IGRIVOST! Otroško čudenje in navdušenje je tisto, kar si želimo negovati vsak dan. Namen je, da ostanemo svetli in sijemo, vsemu navkljub. To je to! Morda ne bo več drugič in tretjič. Zato doživljam tisto, kar edino JE – in to je tukaj in zdaj.

Moč lahkotnosti

Po vesna • 9. julij 2025
Kaj sploh je lahkotnost in zakaj bi si jo želeli čutiti? Ni običajno, da bi razmišljali o lahkotnosti in se ukvarjali z njo. Bolj kot ne smo navajeni »stisniti zobe«, narediti še to in ono, biti pridni, produktivni. Ko pa se enkrat ustavimo, naj bo na počitnicah, potovanju ali v koščku svojega prostega časa, nas notranji občutki dohitijo. Takrat je pravi čas, da se usmerimo v raziskovanje sebe. Najprej, prikličimo si nasmeh na obraz. Naj se nasmejejo oči, zmehča čelo, lica, vrat in rame. Zavejmo se svojega telesa, njegovega najbolj nevtralnega dela, svojih podplatov. Misli, ki vrvijo po kotičkih notranjega sveta, odložimo na notranjo poličko. Bolj trdovratne občutke objamemo z nasmehom, brez želje, da bi se jih znebili. Ovijemo jih v plašč naklonjenosti. Prav v tem sprejemanju postopno izzvenijo in se celo zazdijo kot vihar v kozarcu vode. Na ta način vzpostavljamo koristna stanja notranjega miru. Lahkotno pomeni zlahka, brez teže in muke. Pred vsakim novim mailom, stikom, doživetjem ali opravkom vzpostavimo naklonjenost v sebi. S tem občutkom v ozadju se lotimo dela in doživljanja naslednjega trenutka. Zrahljamo nekoristna stanja in tako ves čas obdržimo lahkotnost v ozadju svojega delovanja. Težke misli in skrbi odložimo na notranjo poličko, svojo pozornost pa namesto da bi jo usmerili v premlevanje bremen, usmerimo v naravo, na drevesa in ptice, na morje in zrak. Lahkotno pomeni s humorjem. Na temačne situacije pogledamo z več zornih kotov, tudi s hudomušne perspektive. Na ta način razrahljamo resnobnost in težo, pristopimo raziskovalno in ne borbeno. Vse to krepi naklonjeno lahkotnost. Po učenju prof. dr. Tamare Ditrich (IKKP, 2024) so stanja čuječnosti in ljubeznive naklonjenosti (mettā) temelj za vznik koristnih notranjih stanj. Ko vadimo naklonjenost, ko smo pozorni na telo, ko nežno opazujemo dih, se v nas prične odvijati proces razrahljanja napetosti, sodb, hitenja, kar ustvari prostor za lahkotnost. Pozornost usmerjamo v vprašanja: Kdaj in kje začutim lahkotno notranjo toplino? Kako se povežem z lahkotnimi občutki? Kje v telesu najlažje začutim lahkotnost? Prav pozornost na telo nas pripelje v stik z globljo prisotnostjo. V praksi čuječnosti v hoji ali pri dihanju ozavestimo, kako življenje teče skozi telo. Lahkotno, tukaj in zdaj.

Moč naklonjenosti

Po vesna • 2. julij 2025
Usedem se, ustavim se in vadim moč naklonjenosti. Kako? Opazujem se. Ne rešujem, ne presojam, se ne odločam, ne načrtujem, samo čutim. Prof. Dr. Tamara Ditrich, ki jo z radovednostjo poslušam na predavanjih o budistični psihologiji in čuječnosti (IKKP, 2024) in na individualnih srečanjih, uči, da čuječnost ni le pozornost; je način bivanja, globoko prepleten z etiko. Ljubezniva naklonjenost – mettā – ni samo meditacija, temveč temelj poti moči naklonjenosti. Ko vadim čuječnost, vadim naklonjenost do vsega, kar smo in do vsega, kar je, je bilo in bo, doma in po svetu. Kako se počuti moje telo? V čuječnostni praksi začenjam pri telesu. Zavem se stopal, se nasmehnem in zavestno usmerjam pozornost. Moje rame: so napete ali sproščene? Moja stopala: s katerim delom se dotikata tal? Moje dihanje: teče samo, hitro ali počasi? Ko hodim počasi in zbrano, kako premikam noge? Ko pijem vodo, kakšna je njena temperatura, kako se pretaka po ustih? Ko usmerjam pozornost, jo krepim in postajam vse bolj prisotna tukaj in zdaj. Katere misli odložim na poličko? Včasih mi brni v glavi kot na egipčanski tržnici. Take in drugačne misli šibajo sem in tja, zato se jim nasmehnem in jih preprosto odložim na notranjo poličko. Ne ukvarjam se z njimi, samo pustim jih tam. Morda celo izparijo! Za hip nastane prazen prostor in takrat usmerim naklonjeno pozornost do sebe, nato do osebe, do katere čutim toplino in potem še do vseh bitij. Ljubezniva naklonjenost pomeni širok spekter koristnih stanj, ki jih zavestno negujem in gojim. Kjer je naklonjenost, tam ni jeze, strahu, obsojanja in vseh ostalih nekoristnih občutkov. Kaj mi prikliče nasmeh na obraz? Dovolj je že, da se preprosto nasmehnem. Telo ima spomin, zato s tem, ko se nasmehnem, prikličem koristna stanja in okrepim zavedanje, da sem le tukaj in zdaj. Ko treniram čuječnost, treniram prijazno pozornost z namero: “Naj sem mirna. Naj sem dobro. Naj so vsi dobro.” Čuječnost ni nikoli ločena od naklonjenosti – sta sestri, ki hodita z roko v roki. Zakaj gojiti moč naklonjenosti? Naklonjenost nam prinaša notranji mir, ki ni odvisen od zunanjih okoliščin. Naklonjenost ustvarja prostor za toplino in razumevanje. Uči nas, da se ne ujamemo v valove strahu, jeze in sodb, ampak izberemo povezanost, spoštovanje in človečnost. Ljubezniva naklonjenost ni nekaj, kar pride samo od sebe. Ustvarjamo jo v sebi s prakso, vajo in namero. Ko jo gojimo, krepimo stanje, ki preobraža nas in naše odnose, saj postopoma odstrani nekoristna notranja stanja in nam pomaga živeti zavestno.