Želite več smisla?

vesna@intia.si

Modre dobre misli za spodbudo osebnemu razvoju

Na poti po spirali osebnega in strokovnega razvoja so modre krepčilne misli kot smerokaz, kam v trenutkih šibkosti in negotovosti usmeriti svojo pozornost. Na potovanjih v več kot petindvajsetletni praksi potovalne Agencije Oskar se je izoblikoval snop uporabnih, življenjskih resnic, ki jih z veseljem uporabljam ne le pri vodenju potovanj, ampak tudi v procesih coachinga in supervizije. Imenovani so Oskarizmi – ščepci modrosti in dajejo izhodišča za razmislek, navdihujejo in vabijo k iskanju odgovorov na večna vprašanja. Gre za zgoščena vodila za naše smiselno življenje. 


Kratke, zgoščene ideje ponujajo odgovore na vprašanja in iskanja, kajti »Življenje brez smisla je nesmiselno«. Namen Oskarizmov je, da nas spodbujajo, da se ustavimo ter razmislimo o tem, kar se nam dogaja. Oskarizmi zarežejo v naše doživljanje, ko nas potovanje razpira in daje pospešek pri spoznavanju samega sebe. Ko se ujamemo v brezčasju, nas potovalne modrosti vrnejo v sedanji trenutek. Ko smo v dilemi in ne vemo, kako naprej, ko se počutimo čudno ali smo nad življenjem kar tako godrnjavi – takrat je pravi trenutek, da se naslonimo na modro misel in z njo osvežimo svoj odnos ter naravnanost.


 »Boljš’ da smo, kot da nismo« nam daje izhodiščno veselje do življenja, tudi ko so stvari videti najbolj brezupne. Ko hodimo za vodnikom po neznanem terenu in grejo stvari po svoje, se vedno lahko zasidramo v vzpodbudni misli: »Boljš da smo, kot da nismo«. Vodniku Agencije Oskar ta slogan piše na majici, z veselimi črkami, razprostrto čez cel hrbet. Napis se pozibava pred našimi očmi, ko uživamo v potovalnih prelestih, z njimi pronica v nas in nas navdušuje z življenjem. Kajti. »Potovanje (življenje) brez smisla je nesmiselno.«


»Danes je najlepši dan!« A spet? A res prav danes? Zakaj pa? Kaj ni bil že včeraj? Ah, ne, DANES je najlepši dan. Vsa moč je zgoščena v sedanjem trenutku, to je vse, kar imamo. In če je tukaj in zdaj vse, kar je, potem je to to. Občutimo globoko hvaležnost, da SMO in da lahko izkušamo življenje, kot nam je dano in kot ga soustvarjamo z ljudmi okrog nas. Kajti »Prihodnost je prazna množica.«


»Ni naključij. So le meje našega razumevanja.«. Vsako potovanje je drugačno, unikatno in izjemno. Na poteh (v življenju) se nam dogajajo mnoge reči, ene bolj posrečene od drugih. Največji pomen imajo naključja, za katera nimamo ključa, da bi jih razumeli. Se jih zato moramo bati? Ali razširimo naše razumevanje in najdemo ključ? Morda le kakšno prepričanje manj, izkušnja več.


»Sopotniki so največje potovalno bogastvo.«. Z nami delijo enkratno (življenjsko) izkušnjo. Skupaj smo v doživljanju, ko se v nas prebudi otrok ali ko bredemo čez ledeno reko, spimo na puščavskih sipinah in lezemo čez riževa polja. Tako skupaj soustvarjamo drugega in smo eden drugemu najpomembnejši poslušalci. Ker drugih ni. Zato še toliko bolj.


»Vedno je vsakdo na pravem potovanju.« je eden potovalnih (življenjskih) aksiomov. Trmasto se upremo vanj in ga glodamo, dokler za vsakega sopotnika ne izvemo, zakaj je najbolj prav tako, kot je, da je tudi on z nami na tem potovanju (življenju). Včasih je težko, a se splača razširjati preko lastnih meja. Nagrade pa so veličastne. Postanejo lahko naši najboljši prijatelji, ali pa vsaj učitelji, katerih pomen bomo prepoznali nekoliko kasneje. 


»Smisel potovanja je skrit v domačem življenju.« Smisel potovanja (življenja) je skrit v medpotovalnem času. Potovalna razširjanja in prigode, poglabljanja in spoznanja, prigode in zgodbe – vse potovalno bogastvo je smiselno takrat, ko obogati domače življenje. S tem potovalno resničnost vključimo v domačo resničnost, se z njo nadgradimo in obogatimo vse okoli nas. Tako se potovalni strošek spremeni v naložbo v nadgrajeno življenje doma; investicija vase in v svoj osebni in strokovni razvoj se bogato povrne. To pa je pretežno, glavno, tisto, ki smo si ga v tem življenju izbrali, da naredimo to, kar smo si namenili. 


Oskarizem lahko vržemo v zrak na družinskem kosilu, ga mimogrede omenimo prijateljici na klepetu ob kavi in gledamo, ali na poslovnem sestanku pri direktorju. In gledamo, kaj se zgodi. 


Naj bodo Oskarizmi tudi del vašega domačega sveta. Naj vam prinesejo modrost, spodbudijo razmislek, vlijejo veselje in moč za korak naprej. To je tisto, kar si v coachingu in superviziji želimo – da bi skupaj naredili korak naprej, vsak dan. »Ko je vizija jasna, ostane le še užitek na poti.«

Moč radosti

Po vesna • 11. junij 2025
Velikokrat se zgodi, da v vsakodnevnem ritmu pozabimo, kako čista in enostavna je radost. V resnici ni tako oddaljena, kot se morda zdi. Pogosto pride povsem tiho, kot nežen val svetlobe ob preprostem trenutku: ko opazimo gibanje dreves v vetru, ko zaužijemo prvi požirek toplega čaja ali ko z nekom podelimo nasmeh, ki se rodi iz pristne povezanosti. Kljub temu pa radost pogosto iščemo drugje: v prihodnosti, v dosežkih, v potrditvah od zunaj, namesto da bi jo prepoznali v tukaj in zdaj. Radost ni plitvo navdušenje, ki mine z vsakim premikom zunanjih okoliščin. Gre za občutek notranje polnosti, ki se zasidra globoko v naše telo in nas pomirja brez besed. Včasih jo začutimo kot toploto, drugič kot razširjenost v trebuhu ali solzo v kotičku očesa, ki pride kot odgovor na ganjenost. Telo nas opomni, kdaj smo v stiku z radostjo, le prisluhniti mu moramo. Prav zato si lahko vsak dan vzamemo trenutek in se vprašamo: Kaj v nas prebuja občutek radosti? Kje jo čutimo v telesu? Ko si zastavimo takšna vprašanja, preusmerimo pozornost od avtomatizma k zavestni živosti. Radost ni odvisna od tega, da je vse popolno – pogosto nas obišče prav v tistih trenutkih, ko se zdi, da nimamo veliko moči. Takrat, ko se nam zdi, da nas je nekaj preseglo, se lahko pojavi misel, spomin ali stik, ki nas nežno potegne nazaj k sebi. V takih trenutkih se lahko spomnimo, da imamo to sposobnost – da v sebi znova prikličemo občutek, ki nas krepi. Ko to vadimo, postane radost nekaj, kar lahko sidramo zavestno: s telesnim dotikom, z dihom, s prisotnostjo. Sčasoma se prelevi v notranji vir, na katerega se lahko opremo tudi takrat, ko zunanje okoliščine niso spodbudne. Radost je nežna in obenem močna sila – nahrani naš notranji svet, nas vrača v stik s seboj in nas spomni, zakaj smo tukaj. Ko smo v stiku z radostjo, življenje ne deluje več kot nepregleden seznam nalog, temveč kot prostor izkušanja, občutenja in osebnega smisla. Takrat ne potrebujemo nenehnega potrjevanja, saj nas vodi občutek, da smo živi in povezani. Prav zato je pomembno, da z mislimi ne hranimo tistega, kar nas izčrpava, temveč tisto, kar nas vrača v stik z notranjim virom. Zato se ustavimo, zadihamo in si prikličemo v spomin trenutek, ki nam je v zadnjem času prinesel radost. Dovolimo si, da občutek preplavi telo in mu namenimo prostor v svojem dnevu. Kaj če bi prav radost postala naša vsakodnevna zaveznica? Kaj če bi ji dovolili, da postane del našega notranjega kompasa? Radost ni razkošje – je vir moči, vedno na razpolago.

Moč namere

Po vesna • 4. junij 2025
Včasih se mi zdi, da bi me lahko dan odnesel kot regratovo seme v vetru. Pride misel, pa še ena in še ena, pojavi se skrb, mail, sporočilo in že sem drugje. Zlahka se zgodi, da se moj notranji svet razprši, še preden se tega zavem. Zato je ključno, da se ustavim in se vprašam: Kam želim danes usmeriti svojo pozornost? Ja, izbiro imam. To je dejstvo. Moja namera je kot svetilka, ki me vodi skozi meglo vsakdanjih motenj. Namero čutim kot majhno seme. V sebi nosi velik potencial, a potrebuje prostor, čas in nego. Če hranim misli, ki me utrujajo, bodo rasle in z njimi bo rasla utrujenost. Če pa zavestno zalivam tisto, kar želim krepiti – hvaležnost, pogum, mir – bodo prav te kvalitete pognale korenine. Moč namere je v tem, da znova in znova izberemo, kaj sejemo. Kar zalivaš, to raste. Ključna je potrpežljivost . Ne moremo vleči rastline za liste, da bi rasla hitreje. Lahko pa vsak dan poskrbimo za svetlobo, hranila in dovolj nežne pozornosti – vse ob svojem času. Spomnim se trenutka, ko sem opazila, da zjutraj najprej preverim telefon in šele potem svoje počutje. Takrat sem spoznala: moj notranji svet potrebuje več tišine. V tišini se začutim, se naravnam in lahko odložim »na poličko« neprijazne misli. Preprosto pustim jih tam, z njimi se ne borim, ne ukvarjam, tam me počakajo. Še bolj pogosto pa preprosto izginejo, ko jih več ne zalivam s pozornostjo. Namere niso cilji: so kot semena, ki jih sejem v notranji vrt. Če želim, da zraste nekaj zdravega in čvrstega, želim biti prisotna. Vprašam se: Zakaj si to želim? Kaj to pomeni zame? Naslednji korak, usmerjen v akcijo, pa je: Kaj lahko naredim že danes, da svojo namero uresničim? To ni pritisk. To je darilo sebi. Ne čakaj na idealen dan in podporne misli. Vzemi si trenutek za vzdih in izdih. Ena jasna namera, ena mala odločitev, en konkreten korak – že to je dovolj, da se nekaj premakne v smer bližje sebi. Izkoristi priložnost, da zavestno usmeriš svojo pozornost. Iz tega zraste življenje, ki ni le odziv na okoliščine, temveč odgovor na to, kdo želimo postati. Ti izbiraš, kaj raste.

Pot samodiscipline

Po vesna • 28. maj 2025
Samodisciplina pogosto zveni kot nekaj strogega, trdega , kot bi si morali nenehno nalagati breme. Pa vendar – ali ni prav samodisciplina tista nežna sila, ki nas pelje tja, kjer si res želimo biti? Ko zjutraj vstanemo kljub temu, da bi lahko še poležavali. Ko zaključimo projekt, čeprav nas vleče drugam. Ko si priznamo: to delam zase. Ne zato, ker nekdo to pričakuje. Ne zato, ker »moram«, ampak ker si želim. Vsi imamo svoje izgovore. »Danes ni pravi dan. Najprej bom pospravil stanovanje, potem se bom lotil pomembnega. Ne bo šlo, nisem razpoložen.« Zveni znano? A ravno tukaj se skriva čar samodiscipline: ni bistvo v tem, da teh misli nimamo – ampak da jih prepoznamo in se kljub njim premaknemo naprej. Ne s silo, ampak s prijazno odločnostjo: »Vem, da bo moj dan bolj poln smisla, če začnem s tem, kar sem se namenil narediti.« Dolgo časa sem odlašala s pisanjem blogov in urejanjem fotografij. Vedela sem, da mi pisanje pomaga razmišljati, a sem vedno našla nekaj »pomembnejšega« za postoriti. Neko jutro sem si rekla: “Kaj pa če ne čakam več, da bo pravi trenutek? Kaj če je to, kako se počutim zdaj, čisto dovolj?” Takrat sem začela pisati. Ko delamo iz notranje želje, pride drug zagon, drug notranji občutek. Ne počnemo stvari zgolj zaradi šefa, rokov ali pričakovanj drugih. Takrat je delo kot nežen ples s samim seboj. Morda ne vedno lahkoten – a vsekakor smiseln. V tem je razlika. Kadar delujemo iz notranje motivacije, nam samodisciplina ne jemlje energije – daje nam jo. Daje nam občutek lastne moči in povezanosti s sabo. Povabim te, da se vprašaš: Česa se že dolgo želiš lotiti, pa si govoriš, da ni pravi čas? Kateri izgovor se ti najpogosteje pojavi? Kaj bi se zgodilo, če bi danes naredil prvi mali korak brez pritiska popolnosti? Samodisciplina ni cilj - je pot, kjer so dobrodošle vse male radosti. Na otip prijetna skodelica dišeče kave ali slastnega čaja pred začetkom naloge. Kratek sprehod, kjer izdihnem vse skrbi in me svež zrak poživi. Še posebej pa je radosti poln občutek: »Kar sem rekla, sem tudi storila!« To je darilo samodiscipline – občutek integritete, zvestobe sebi, skladnosti besed z dejanji. Ko se zvestoba sebi večkrat ponovi, življenje postane bolj polno, bolj tvoje. Zato te vabim, da danes narediš en majhen korak zase. Ni treba, da je velik. Prepoznaj en izgovor, ki te pogosto ustavi in naredi korak mimo njega. To je samodisciplina v akciji, korak proti življenju, ki je polno – ne dolžnosti, ampak tebe.