Želite več smisla?

vesna@intia.si

Modre dobre misli za spodbudo osebnemu razvoju

Na poti po spirali osebnega in strokovnega razvoja so modre krepčilne misli kot smerokaz, kam v trenutkih šibkosti in negotovosti usmeriti svojo pozornost. Na potovanjih v več kot petindvajsetletni praksi potovalne Agencije Oskar se je izoblikoval snop uporabnih, življenjskih resnic, ki jih z veseljem uporabljam ne le pri vodenju potovanj, ampak tudi v procesih coachinga in supervizije. Imenovani so Oskarizmi – ščepci modrosti in dajejo izhodišča za razmislek, navdihujejo in vabijo k iskanju odgovorov na večna vprašanja. Gre za zgoščena vodila za naše smiselno življenje. 


Kratke, zgoščene ideje ponujajo odgovore na vprašanja in iskanja, kajti »Življenje brez smisla je nesmiselno«. Namen Oskarizmov je, da nas spodbujajo, da se ustavimo ter razmislimo o tem, kar se nam dogaja. Oskarizmi zarežejo v naše doživljanje, ko nas potovanje razpira in daje pospešek pri spoznavanju samega sebe. Ko se ujamemo v brezčasju, nas potovalne modrosti vrnejo v sedanji trenutek. Ko smo v dilemi in ne vemo, kako naprej, ko se počutimo čudno ali smo nad življenjem kar tako godrnjavi – takrat je pravi trenutek, da se naslonimo na modro misel in z njo osvežimo svoj odnos ter naravnanost.


 »Boljš’ da smo, kot da nismo« nam daje izhodiščno veselje do življenja, tudi ko so stvari videti najbolj brezupne. Ko hodimo za vodnikom po neznanem terenu in grejo stvari po svoje, se vedno lahko zasidramo v vzpodbudni misli: »Boljš da smo, kot da nismo«. Vodniku Agencije Oskar ta slogan piše na majici, z veselimi črkami, razprostrto čez cel hrbet. Napis se pozibava pred našimi očmi, ko uživamo v potovalnih prelestih, z njimi pronica v nas in nas navdušuje z življenjem. Kajti. »Potovanje (življenje) brez smisla je nesmiselno.«


»Danes je najlepši dan!« A spet? A res prav danes? Zakaj pa? Kaj ni bil že včeraj? Ah, ne, DANES je najlepši dan. Vsa moč je zgoščena v sedanjem trenutku, to je vse, kar imamo. In če je tukaj in zdaj vse, kar je, potem je to to. Občutimo globoko hvaležnost, da SMO in da lahko izkušamo življenje, kot nam je dano in kot ga soustvarjamo z ljudmi okrog nas. Kajti »Prihodnost je prazna množica.«


»Ni naključij. So le meje našega razumevanja.«. Vsako potovanje je drugačno, unikatno in izjemno. Na poteh (v življenju) se nam dogajajo mnoge reči, ene bolj posrečene od drugih. Največji pomen imajo naključja, za katera nimamo ključa, da bi jih razumeli. Se jih zato moramo bati? Ali razširimo naše razumevanje in najdemo ključ? Morda le kakšno prepričanje manj, izkušnja več.


»Sopotniki so največje potovalno bogastvo.«. Z nami delijo enkratno (življenjsko) izkušnjo. Skupaj smo v doživljanju, ko se v nas prebudi otrok ali ko bredemo čez ledeno reko, spimo na puščavskih sipinah in lezemo čez riževa polja. Tako skupaj soustvarjamo drugega in smo eden drugemu najpomembnejši poslušalci. Ker drugih ni. Zato še toliko bolj.


»Vedno je vsakdo na pravem potovanju.« je eden potovalnih (življenjskih) aksiomov. Trmasto se upremo vanj in ga glodamo, dokler za vsakega sopotnika ne izvemo, zakaj je najbolj prav tako, kot je, da je tudi on z nami na tem potovanju (življenju). Včasih je težko, a se splača razširjati preko lastnih meja. Nagrade pa so veličastne. Postanejo lahko naši najboljši prijatelji, ali pa vsaj učitelji, katerih pomen bomo prepoznali nekoliko kasneje. 


»Smisel potovanja je skrit v domačem življenju.« Smisel potovanja (življenja) je skrit v medpotovalnem času. Potovalna razširjanja in prigode, poglabljanja in spoznanja, prigode in zgodbe – vse potovalno bogastvo je smiselno takrat, ko obogati domače življenje. S tem potovalno resničnost vključimo v domačo resničnost, se z njo nadgradimo in obogatimo vse okoli nas. Tako se potovalni strošek spremeni v naložbo v nadgrajeno življenje doma; investicija vase in v svoj osebni in strokovni razvoj se bogato povrne. To pa je pretežno, glavno, tisto, ki smo si ga v tem življenju izbrali, da naredimo to, kar smo si namenili. 


Oskarizem lahko vržemo v zrak na družinskem kosilu, ga mimogrede omenimo prijateljici na klepetu ob kavi in gledamo, ali na poslovnem sestanku pri direktorju. In gledamo, kaj se zgodi. 


Naj bodo Oskarizmi tudi del vašega domačega sveta. Naj vam prinesejo modrost, spodbudijo razmislek, vlijejo veselje in moč za korak naprej. To je tisto, kar si v coachingu in superviziji želimo – da bi skupaj naredili korak naprej, vsak dan. »Ko je vizija jasna, ostane le še užitek na poti.«

Moč začetkov

Po vesna • 10. september 2025
September prinese občutek novega cikla. Šole, izobraževanja, projekti in delovni procesi ponovno zaživijo v svojem polnem ritmu. To obdobje nas naravno povabi, da se vprašamo, kje smo in kam želimo usmeriti svojo energijo. Novi začetki imajo moč, ker nas spomnijo, da nismo ujeti v preteklost, temveč da lahko vsak trenutek odpremo vrata nadgrajenim možnostim. Kaj novega me kliče? Vprašam se, kaj me v tem trenutku vabi naprej. Morda gre za novo znanje, spretnost, projekt, odnos ali le za drugačen način, kako pristopam k vsakdanjim situacijam. Prisluhnem si in začutim jasnost. Zberem pogum in naredim prvi korak. Kje sem pripravljen spustiti staro, da bo prostor za novo? Začetki zahtevajo svoj prostor. Če želim sprejeti novo, moram nekaj spustiti. To je lahko navada, prepričanje ali način razmišljanja, ki mi ne služi več. Ali pa čisto konkretno: pospravim dom, pisarno, uredim omaro, računalnik, disk. Ko zavestno naredim prostor za novo, sprostim energijo, ujeto v preteklosti, in jo usmerim v prihodnost. Spuščanje mi omogoča, da se lažje premikam naprej. Kateri začetek me napolni z energijo in svežino? Pravi začetek me navda z občutkom lahkotnosti in jasnosti, moje telo, čustva in um zaživijo v radovednosti in svežini. Ko občutim smisel, mi daje zagon in voljo, da vztrajam tudi ob izzivih. Z vsakim septembrom, vsakim ponedeljkom, vsakim jutrom lahko izberem svežino. Ko se vprašam, kaj me kliče, kaj lahko spustim in kaj me napolni z energijo, zavestno gradim svojo življenjsko pot.

Moč vizije

Po vesna • 3. september 2025
Jesenski čas nas vabi k obračanju navznoter. Po poletni brezčasnosti pride trenutek, ko si rečemo: »Kam grem? Kaj si želim ustvariti? Katere so moje namere, ki jih želim uresničiti?« V meni se prebudi želja, da razpiham meglo vsakdanjih misli in znova uzrem širšo sliko, svojo vizijo . Vizija ni seznam nalog ali letni načrt v Excelu. Vizija je slika, ki me notranje nagovarja, smer, ki mi prebudi iskrice v očeh in občutek, da je življenje priložnost za uresničevanje svojega poslanstva. Ko sem v stiku z vizijo, se nadgradi moj odnos do sedanjosti. Tudi senčno deževni občutki in neprijetne vsakdanjosti postanejo del večje poti in dobijo nov smisel. Ne sprašujem se več le, kaj moram narediti, ampak predvsem kaj želim soustvariti v svojem življenju? Vizija mi daje notranji kompas, ki je močnejši od dvomov in senc. Čuječnost pomeni bivati tukaj in zdaj, a hkrati iz notranje mirnosti snovati vnaprej. Ko smo prisotni, lahko bolj jasno razpoznamo pomembne korake in prave smeri. Vizija iz notranje čuječnosti in naklonjenosti ni iluzija, temveč realno povabilo k življenju, ki je skladno z menoj.  Konkretno se lahko vprašamo in si prisluhnemo: o Kam se želim usmeriti to jesen? o Kako se počutim, ko si dovolim sanjati? o Kaj je prvi korak v novo smer že danes? Moč vizije je v tem, da nam pomaga ostati zvesti sebi. Zapišimo si jo, opremimo jo s fotografijami in jo imejmo pred očmi, da nas spomni, kaj je zares pomembno in da nas usmerja, ko čas postane kaotičen. Nežno, a vztrajno nas vodi naprej v smer našega namena in poslanstva. Ko ji sledimo, življenje zažari v barvah smisla.

Moč nasmeha

Po vesna • 7. avgust 2025
Ko govorimo o čuječnosti, pogosto pomislimo na zbranost, pozornost, umirjenost. A prof. dr. Tamara Ditrich nas uči, da je čuječnost prežeta z naklonjenostjo, metto, in širokim nasmehom do ušes , ki si ga sami, brez zunanjih razlogov, prikličemo na obraz in je izraz globoke prisotnosti. V moji vsakdanji praksi mi nasmeh pomeni trenutek, ko se nekaj raztopi in ko se znotraj mene ustvari prostor notranjega miru in naklonjenosti. Kot val čutim svoj dih, ki mi v telesu daje občutek varnosti. Nasmeh sprosti obraz, razbremeni srce, zmehča oči in pogled. Telo ima spomin, zato nasmeh v telo prikliče lahkotnost , prijetne in koristne občutke. Kaj v meni prebudi iskren nasmeh? Preprosta namera in obraz se že zasveti v nasmeh. Dovolj je trenutek tišine, stik s sabo, dotik prijetne površine. Drevo, rastlina, oblak, modrina neba, zelenina trave. Spomin ljubo osebo, na ljubo žival, na prijetno srečanje, domiseln dovtip. Kako se počutim, ko se nasmehnem? Tamara uči, da lahko z meditacijo ljubeznive naklonjenosti (mettā) usmerimo pozornost najprej k sebi in k svojemu dihu. V notranjem nasmehu začutimo moč notranjega miru in si oddahnemo. Rečem si: »Naj sem dobro. Naj sem mirna.« Zavem se, da je tudi v resnosti sveta prostor za igrivost !