S čuječo pozornostjo gradimo nov odnos do življenja in sveta, kot da ga gledamo z drugačnimi očmi, kot da ga vidimo in doživljamo prvič. Prvi korak je, da v sebi ustvarim mir, naklonjen prostor, tako da s humorjem zavzamem drugačno perspektivo. Najboljši način je, da svojo pozornost usmerim v telo. Pet minut posvetim svojim stopalom. Sedim in opazujem svoja stopala. Čutim, kako se dotikajo tal. Raziščem vse občutke v stopalih. Kaj točno čutim v desni in kaj v levi nogi? Čutim jih točno take, kot so. V stopalih ni emocij, ni tesnobe, zato takrat, ko jih ozavestim, začutim občutek varnosti in miru. Zavedam se ušes, ki poslušajo in oči, ki gledajo. Pozornost usmerim v aktivnost poslušanja, ne na vsebino. Preverim: se počutim prijetno ali neprijetno? Zavem se, kje v telesu je ta občutek, kako ga občutim, močno ali nežno? Usta raztegnem v nasmeh do ušes, zmehčam telo in z zvoki vred grem gledat svoje dihanje. Sam sebe vedno neseš s sabo, kamorkoli greš. Zato je največ, kar lahko naredimo, da se nadgrajujemo. Razlikujemo med koristnimi in nekoristnimi stanji ter pozornost usmerjamo v koristna. Nekoristne misli ne analiziramo, ampak jih sproti odlagamo na »poličko« in s tem zmanjšujemo nekoristna stanja temnih čustev krivde, strahu , jeze – ne pustimo, da nas preplavljajo in izčrpavajo. Zato jih ne zrcalimo in se na njih ne odzivamo, le opazujmo jih. Ko sem v naravi, se zavedam, da gledam lepoto, zavedam se prijetnega tona v svojem telesu in zavedam se oči, ki gledajo, telesa, ki se premika. Kako drugače je, ko k doživljanju pristopim z zavedanjem! Vsako uro se spomnim občutka notranjega miru , pred vsakim stikom, vsako aktivnostjo se spomnim na svoj notranji nasmeh, naklonjenost , vzpostavim občutek miru in vstopam v odnose prav iz prostora notranjega miru. Opazim razliko, kako je, ko delujem iz miru in kako je, ko delujem iz nemira? Na zapletene situacije pogledam iz več zornih kotov , nemir, ki se sproža, sprejmem: kar naj bo tam. Nič se ne borim z njim. Vklopim le dodatni kanal miru in nasmeha, da oba tečeta vzporedno. Nemir razrahljam s preprostim preusmerjanjem pozornosti, tako da isto stvar povem z nasmehom in opazujem razliko. K temu nas vabi učiteljica čuječnosti prof. dr. Tamara Ditrich. Ko spremenim svoj odziv, se spremeni odnos. Iz prostora miru grem v akcijo, grem delat. Moj mir lahko drugi zrcalijo, s tem jim pomagam, da se mir pomnoži. Moj mir ni odvisen od drugih; k meni pride skozi nasmeh Lahko se vprašam: Kdaj, kje in ob kom začutim notranji mir? Kaj je tisto, kar me umiri od znotraj? Nasmeh pošljem čez celo telo kot val in preplavi me mir, iz katerega lahko delujem in ustvarjam.

Kaj mi prižiga iskrice v očeh? To vprašanje odzvanja v meni, ko pod borovci v počitniškem vzdušju krepim svoj notranji mir. V sebi ustvarjam prostor naklonjenosti, iz katerega vznikne igrivost, živost, zavestna prisotnost, otroško čudenje in navdušenje. Igrivost mi pomeni, da čutim, kot da je prvič. Plavam, kot da je prvič. Diham, kot da je prvič. Okušam, kot da je prvič. Odprem se trenutku, kot da vanj vstopam na novo. Povem si zgodbo o sebi in svojih izkušnjah, kot da je prvič! Na resne teme svojega življenja pogledam skozi prizmo igrivosti. Igrivost nam namreč daje možnost, da nase pogledamo na nov način, si zgradimo nov program in si s te nove perspektive ogledamo svoje življenje. Ko grem plavat, se z naklonjenostjo zavedam, kaj zares doživljam. Čutim prijeten ton v ozadju, mir v srcu, zato z naklonjeno prisotnostjo gledam, kako moje telo diha - že od prvega in bo dihalo vse do zadnjega diha - kar samo od sebe. Nič mi ni treba za to storiti. Igrivost mi pomeni, da sem lahko kar cel dan v občutku prisotnosti. Ne glede na okoliščine lahko ustvarjam svoj prostor naklonjenosti in notranjega miru, iz katerega vznikne IGRIVOST! Otroško čudenje in navdušenje je tisto, kar si želimo negovati vsak dan. Namen je, da ostanemo svetli in sijemo, vsemu navkljub. To je to! Morda ne bo več drugič in tretjič. Zato doživljam tisto, kar edino JE – in to je tukaj in zdaj.