Pogosta vprašanja in odgovori

vesna@intia.si

Zbrali smo vaša pogosta vprašanja in odgovorili nanje. Če vas zanima več, nam pišite

Kaj sploh je coaching in kaj se tam dogaja?

Coaching je proces osebnega razvoja. Coach vodi proces, klient pa v vzdušju zaupanja in sodelovanja dela na svojih osebnih vsebinah. 
Na začetku procesa naredimo strateški pregled življenja: osredotočeni smo na vire moči, izkušnje, kompetence, veščine, znanja in spretnosti. V osrednjem delu se ukvarjamo s temami glede na klientove potrebe in želje: kje želi napredovati, s čim se želi soočiti, kaj želi raziskati, kje želi pridobiti več jasnosti. 
Cilj vsakega srečanja je, da klient pridobi uvid in spoznanje – razmislek s širše perspektive in drugega zornega kota, kar vodi v večjo mentalno osredotočenost, boljše razumevanje sebe, večjo pomirjenost, ustvarjalnost, večji občutek živosti in smisla. 
Od srečanja do srečanja klient v praksi uresničuje namere, ki si jih zastavi v obliki akcijskih načrtov, coach pa ga pri tem spodbuja, usmerja in drži za besedo – v skladu z dogovorom. 
Coach ni svetovalec ali terapevt. 
Ob zaključku cikla dogovorjenega števila rednih tedenskih srečanj naredimo evalvacijo in določimo cilje za naslednji korak.

Katere vsebine obravnavamo?

- trening povezovalne komunikacije, preprečevanje in razreševanje konfliktov;
- krepitev motivacije;
- spoprijemanje s stresom, soočanje s perfekcionizmom, preprečevanje izgorelosti;
- delo na samozavesti in samopodobi;
- poklicne zagate in stiske – reševanje zapletenih situacij;
- mentalna in čustvena higiena;
- strategije sprejemanja odločitev;
- karkoli po vaši izbiri.

Komu je coaching namenjen?

Najpogosteje se za coaching odločajo posamezniki pred večjimi življenjskimi odločitvami kot so sprememba kariere, selitev, začetek ali zaključek osebnih odnosov, nove življenjske vloge, večje osebne dileme. 
Skupna jim je želja po osebnem napredku, boljših odnosih, jasnejši komunikaciji, učinkovitejši organizaciji časa, polnejšem življenju. 
V coaching pridejo ljudje različnih starosti, profilov in poklicev, še posebej veliko delamo z vodilnimi in vodstvenimi delavci.

Koliko srečanj priporočate?

Osnovni cikel obsega 12 rednih tedenskih srečanj, saj sta ritmičnost in rednost pogoj za doseganje rezultatov. Mnogi naši klienti s srečanji nadaljujejo, saj prepoznajo vrednost in smiselnost rednega dela na osebnih vsebinah. 

Zakaj coaching na Inštitutu Intia?

Izkušnje kažejo, da je praksa, prežeta s sodobnim znanjem, formula za uspešno delo. Integrativni model coachinga in razvojno edukativna supervizija združuje teoretične koncepte s celostnim razumevanjem človeka. 
Na Pedagoški fakulteti Vesna Selan kot asistentka sodelujem pri izvajanju podiplomskega študija supervizije in svetovanja. V mednarodnih coaching združenjih se v stiku z najnovejšimi spoznanji stalno izobražujem, prav tako sem vključena v lasten coaching in metasupervizijski proces, kar zagotavlja najvišjo raven strokovnosti in profesionalnosti. 
Odlikuje me diploma iz prava, magisterij iz supervizije, veščine vodenj mediacij in potovanj – predvsem pa srčnost in strast do ustvarjalnega življenja. 

Kako lahko še sodelujemo?

O vsebinah s področja osebnega in strokovnega razvoja izvajamo predavanja, usposabljanja in izkustvene interaktivne delavnice. V sodelovanju s potovalno Agencijo Oskar pripravimo potovalni teambuilding ali celostno potovanje, kjer na potovalnem terenu treniramo učinkovito komuniciranje, voditeljske veščine, preprečevanje in razreševanje konfliktov. Možne teme so tudi krepitev samozavesti, spoprijemanje s stresom, strategije sprejemanja odločitev.


Skupinski ali individualni coaching?

Individualni coaching
Moč coachinga leži v individualnem pristopu, ki ob zavzetem delu klienta zagotavlja rezultat. Coach in klient se na začetku dogovorita o ciljih in procesu, potem pa jih klient uresničuje, coach pa ga pri tem vodi. Coach in klient soustvarita zaupno okolje. Proces se ustvarja in prilagaja klientu in poteku dogodkov. Zato so rezultati zagotovljeni, trajni in stabilni. Trajna naložba v boljše življenje.

Skupinski coaching
Skupinski pristop je oblika coachinga, kjer pod vodstvom coacha vsak udeleženec sam razrešuje svoje tematike. Coach sistematično vodi skozi področja življenja in z vprašanji in nalogami usmerja udeležence k spoznanjem ter skozi izvrševanje nalog in dogovorov vzpodbuja njihov aktivnost ter uresničevanje namenov v praksi. Udeleženec je deležen tudi skupinske dinamike in se v skupini prizadevnih lažje motivira ter navdihuje s spoznanji in uspehi soudeležencev. 

Koučing ali coaching?

Koučing je poslovenjen zapis tuje besede, tako kot so nam priporočili na Inštitutu za slovenski jezik.

Coaching pa je izraz, ki se mednarodno uporablja in ga zaznajo tudi spletni iskalniki. Zato smo se odločili, da na spletni strani uporabimo ta zapis.  


Od kod ime Intia?

Intia je sonce. V inkovski tradiciji so moč sonca imenovali Inti, Intia. Sonce je simbol življenja, svetlobe, notranje moči, ki nas vodi naprej v celostno izjemno življenje polno smisla in izpolnjenosti. Prav tako kot coaching in supervizija, ki ju izvajamo na Inštitutu Intia za osebni in strokovni razvoj. 





Po vesna 18. marec 2026
Kako si v zahtevnih obdobjih ustvarimo prostor tudi za lepe stvari kot so potovanja
Po vesna 11. marec 2026
Svet je nepredvidljiv. Novice pridejo hitro in lahko močno zarežejo v naše občutke varnosti. Pojavi se vprašanje: kako ostati stabilen, ko svet to ni? Odgovor se skriva v odpornosti. Kaj pravzaprav pomeni odpornost? Odpornost pomeni čvrstost in hkrati prožnost. Gre za sposobnost, da se znamo prilagoditi spremembam, ne da bi ob tem izgubili notranje ravnovesje. Predstavlja jo kombinacija navad, življenjskih izkušenj, osebnih vrednot in notranje drže. Odpornost ne pomeni, da težkih dogodkov ne občutimo, temveč da se po zahtevni izkušnji poberemo in gremo naprej. Ko je odpornost prisotna, se po pretresu postopoma ponovno vzpostavi notranji mir. Misli se umirijo, pozornost se premakne od skrbi k rešitvam, da poiščemo novo smer. Kaj odpornost ni Odpornost ne pomeni, da nas nič ne prizadene. Čustva so naraven odziv na dogodke in imajo svojo funkcijo. Strah, žalost ali jeza niso znak šibkosti, ampak signal, da nam je nekaj pomembno. Odpornost tudi ne pomeni, da moramo biti ves čas pozitivni. Pretiran optimizem je lahko prav tako utrujajoč kot pesimizem. Realističen pogled na situacijo pogosto prinese več notranje stabilnosti kot prisilno razmišljanje, da bo vse v redu. Odpornost ne pomeni, da vse zdržimo sami. Ljudje smo socialna bitja. Pogovor z bližnjimi, sodelovanje in medsebojna podpora so pomemben del stabilnosti. Pogled z več zornih kotov Ena od najmočnejših navad pri gradnji odpornosti je sposobnost, da na zahtevno situacijo pogledamo z več perspektiv. Ko nas ujame težka novica ali neprijetna situacija, um pogosto izbere eno razlago in jo razglasi za edino resnico. Odpornost pa se začne tam, kjer si dovolimo pogledati širše. Pri tem si lahko pomagamo z zelo preprostim vprašanjem: "Kako bi na to situacijo pogledal nekdo drug?" 'Mamo mi to V svetu potovanj smo doživeli že marsikaj: zaprtje meja, nepredvidljive politične razmere, odpovedi letov, vojne, logistične zaplete. Vsaka od teh situacij je zahtevala prilagodljivost, sodelovanje in mirno presojo. Ko pogledamo nazaj, se pokaže zanimiv vzorec: situacije so se vedno razrešile. Pomagale so izkušnje, sodelovanje, humor in pripravljenost, da se stvari rešujejo korak za korakom. Enako velja tudi za vsakega izmed nas. Vsak je v življenju že šel skozi težke trenutke: izgubo službe, bolezen v družini, razhod, finančne skrbi ali obdobje negotovosti. Ko se spomnimo, kako smo takrat našli pot naprej, ugotovimo, da imamo več izkušenj z odpornostjo, kot si mislimo. Kje so meje mojega vpliva? Pri soočanju z zahtevnimi dogodki pomaga preprosta vaja. Na list papirja narišemo krog. V notranjost kroga napišemo stvari, na katere lahko vplivamo. Zunaj kroga napišemo tisto, na kar vpliva nimamo. Na primer: V notranjem krogu so lahko: način, kako skrbimo za svoje zdravje, kako komuniciramo z drugimi, koliko novic spremljamo, kako prispevamo k skupnosti. V zunanjem krogu so lahko: globalni politični konflikti, naravne nesreče, odločitve velikih institucij. Ko se zavemo, kam vlagamo svojo energijo, se pokaže zanimiva razlika. Veliko ljudi porablja ogromno pozornosti za stvari, na katere nimajo nobenega vpliva. Hkrati pa zmanjka energije za tisto, kar bi lahko dejansko izboljšali. Če pozornost zavestno preusmerimo na notranji krog, se občutek nemoči pogosto zmanjša. Medijski detoks Neprestano spremljanje novic ustvarja občutek stalne ogroženosti. Človek ima občutek, da mora biti ves čas na tekočem, sicer bo nekaj pomembnega zamudil. Praksa kaže, da je za večino ljudi povsem dovolj, če novice preverijo enkrat ali dvakrat na dan. Pomembno je tudi, da tega ne počnemo takoj po prebujanju ali tik pred spanjem. Jutro potrebuje miren začetek, večer pa prostor za umirjanje. Če se za nekaj dni umaknemo od stalnega toka informacij, pogosto opazimo, da se notranja napetost opazno zmanjša. Sokratova cedila Ko novice delimo naprej, lahko uporabimo staro modrost Sokrata. Preden informacijo povemo naprej, jo spustimo skozi tri cedila. Je to resnično? Je to dobro oziroma vsaj neškodljivo? Je to koristno? Če informacija ne prestane vsaj dveh od teh treh vprašanj, ni vredna širjenja. Opazuj svojo prvo reakcijo Ob težkih novicah telo pogosto reagira avtomatsko. Nekateri začutijo potrebo po umiku in begu. Drugi reagirajo z jezo ali napadom. Tretji zamrznejo in stres shranijo v sebi. Vse tri reakcije so naravni odzivi živčnega sistema, so potrebne in koristne, če ne trajajo predolgo in se ne pojavljajo preveč pogosto. Odpornost pa se začne razvijati v trenutku, ko si ustvarimo prostor in čas med dogodkom in odzivom. En globok vdih in izdih je dovolj, da avtomatsko reakcijo zamenja zavestna odločitev. Takšna mikro pavza ima velik učinek. Pomiri živčni sistem in omogoči bolj premišljeno reakcijo. Kaj lahko naredimo že danes? Gradnja odpornosti ne zahteva velikih življenjskih sprememb. Začne se v majhnih vsakodnevnih odločitvah. Lahko omejimo čas spremljanja novic in se raje pogovorimo z nekom, ki mu zaupamo. Ali pa gremo na sprehod, namesto da še enkrat osvežimo novice na telefonu. Najbolj pomembno pa je, da namenimo pozornost stvarem, na katere dejansko vplivamo. Takšni majhni koraki počasi gradijo notranjo stabilnost. Odpornost torej pomeni, da postanemo nekoliko bolj stabilni znotraj nepredvidljivega sveta. To nam omogoča, da ostanemo prisotni, povezani z drugimi ter pripravljeni pomagati tam, kjer lahko.
Po vesna 4. marec 2026
Vojna. Potres. Izbruh vulkana. Bolezen. Velike novice, ki pretresejo svet in hkrati naš notranji svet. Pojavi se kopica vprašanj: Kako biti obveščen in odgovoren državljan sveta, pa hkrati ohraniti mir, osredotočenost in stik s sabo? Res lahko vplivam na to? Na kaj sploh lahko vplivam? Smo za to odgovorni? Kaj lahko prispevamo k razrešitvi? Najprej: vsaka reakcija je normalna Tesnoba, strah, šok, jeza. Vse to so lahko odzivi na ogrožujoče informacije. Naši notranji mehanizmi delujejo tako, da nas začasno otopijo in zaščitijo. Ko pa smo neprestano izpostavljeni intenzivnim informacijam, doživimo občutek, da smo sredi nevarnosti, čeprav fizično sedimo doma na kavču. Telo na vsako alarmantno novico reagira, kot da je nevarnost tik pred vrati. Srčni utrip se pospeši, dihanje postane plitvo, mišice se napnejo. Če to traja dneve ali tedne, se izčrpamo. Zato je prva odgovornost do sveta skrb za lasten živčni sistem. Na kaj lahko zares vplivam? Na potek vojne verjetno ne. Na globalne politične odločitve težko. Na potres zagotovo ne. Lahko pa vplivamo na: količino novic, ki jih sprejmeš, način, kako jih interpretiraš, kako skrbiš zase, kako govoriš o dogajanju, komu in kako pomagaš. To ni malo. 1. Novico postavi v širši okvir Ko prejmeš težko informacijo, si zavestno zastavi širšo sliko: Kaj vse v mojem življenju še vedno deluje? Kdo so ljudje, ki me podpirajo? Kaj je stabilno? Če ti nekdo vlomi v hišo, je to boleče in stresno. Še vedno pa imaš zdravje, bližnje, sposobnosti, ki ti pomagajo situacijo rešiti. Izguba je mogoča zato, ker si nekaj imel. Tudi to je del zgodbe. Ko situacijo postavimo v širši okvir, to zmanjšuje občutek absolutne katastrofe. 2. Poglej strahu v oči Ko situacijo konkretiziraš, izgubi del moči, saj se tesnoba v abstraktni nejasnosti zgolj krepi. Vprašaj se: Kaj je najslabši možni scenarij? Je res tako katastrofalen, kot ga čutim? Kaj je najboljši možni izid? Kaj je najbolj verjeten razplet? Um pogosto skače na najslabšo možnost in jo predstavi kot skoraj gotovo. Realnost je večinoma precej bolj zmerna. 3. Kaj me ta situacija uči? Boleče izkušnje pogosto razkrijejo, kaj je zares pomembno: zdravstvena diagnoza nas lahko povabi k drugačnemu življenjskemu ritmu; globalni konflikt nas lahko spomni na vrednost in pomen miru, varnosti in skupnosti. Vsaka težka novica je tudi priložnost za vajo notranje stabilnosti, potrpežljivosti in dostojanstva. 4. Kaj lahko konkretno naredim zase in za svoje bližnje? Uredi odnos do medijev Po branju članka ali ogledu poročil preveri telo: Kaj čutim v prsih? Kako diham? Sem napet? Sem izčrpan? Če novice redno povzročajo telesno napetost in čustveno preplavljenost, je čas za spremembo navad. Omeji čas Določi si natančen okvir. Na primer 30 minut dopoldan in popoldan, nikoli tik pred spanjem. Vmes nič. Izberi vir Zaupaj preverjenim medijem. Izogibaj se video posnetkom, če te močno vznemirijo. Branje besedila pogosto povzroči manj intenziven odziv kot gledanje posnetkov. Poskusi digitalni odmor En dan brez novic občutno zniža napetost. Če se ob stalnem spremljanju počutiš nemočno in obupano, si preobremenjen. Poišči točke oprijema Ob šoku se pojavi občutek lebdenja, rutina pa vrača občutek tal pod nogami. Zato vzdržuj vsakodnevne rituale. Hodi na sprehod. Skuhaj kosilo. Spij kozarec tople vode v tišini. Struktura dneva ustvarja občutek varnosti. Obkroži se z ljudmi, izražaj se Črnogledost ali zanikanje – koristi? Izkazuje se, da pretiran optimizem dolgoročno izčrpava. Ljudje potrebujemo družbo, zato bodimo drug drugemu spodbuda, naklonjenost in realno zrcalo. Občutke, ki se nam sprožajo, izražajmo na varne načine, da ostanemo mirni in ne notranje zamrznjeni. Kaj pa občutek krivde? “Jaz sem na varnem, drugi trpijo.” Krivda sama po sebi ne pomaga nikomur. Pogovor pomaga. Konkreten prispevek pomaga. Donacija, prostovoljstvo, podpora, širjenje preverjenih informacij. Skrb zase ni sebičnost V obdobjih negotovosti je skrb zase osnovna odgovornost. Poskrbi za: dovolj spanja, redne obroke, hidracijo, zmerno gibanje, počitek brez občutka krivde. Utrujen in izčrpan človek težje pomaga drugim. Stabilen človek lahko. Sokratova tri cedila Preden novico deliš naprej, si postavi tri vprašanja: Je to resnično? Je to dobro oziroma vsaj neškodljivo? Je to koristno? Če informacija ne prestane vsaj dveh cedil, ni vredna širjenja. Svet je že dovolj preplavljen. Težke novice so del življenja, izberemo lahko, kako jih sprejmemo in ohranimo v sebi mir, ki ga lahko delimo z drugimi.