Pogosta vprašanja in odgovori

vesna@intia.si

Zbrali smo vaša pogosta vprašanja in odgovorili nanje. Če vas zanima več, nam pišite

Kaj sploh je coaching in kaj se tam dogaja?

Coaching je proces osebnega razvoja. Coach vodi proces, klient pa v vzdušju zaupanja in sodelovanja dela na svojih osebnih vsebinah. 
Na začetku procesa naredimo strateški pregled življenja: osredotočeni smo na vire moči, izkušnje, kompetence, veščine, znanja in spretnosti. V osrednjem delu se ukvarjamo s temami glede na klientove potrebe in želje: kje želi napredovati, s čim se želi soočiti, kaj želi raziskati, kje želi pridobiti več jasnosti. 
Cilj vsakega srečanja je, da klient pridobi uvid in spoznanje – razmislek s širše perspektive in drugega zornega kota, kar vodi v večjo mentalno osredotočenost, boljše razumevanje sebe, večjo pomirjenost, ustvarjalnost, večji občutek živosti in smisla. 
Od srečanja do srečanja klient v praksi uresničuje namere, ki si jih zastavi v obliki akcijskih načrtov, coach pa ga pri tem spodbuja, usmerja in drži za besedo – v skladu z dogovorom. 
Coach ni svetovalec ali terapevt. 
Ob zaključku cikla dogovorjenega števila rednih tedenskih srečanj naredimo evalvacijo in določimo cilje za naslednji korak.

Katere vsebine obravnavamo?

- trening povezovalne komunikacije, preprečevanje in razreševanje konfliktov;
- krepitev motivacije;
- spoprijemanje s stresom, soočanje s perfekcionizmom, preprečevanje izgorelosti;
- delo na samozavesti in samopodobi;
- poklicne zagate in stiske – reševanje zapletenih situacij;
- mentalna in čustvena higiena;
- strategije sprejemanja odločitev;
- karkoli po vaši izbiri.

Komu je coaching namenjen?

Najpogosteje se za coaching odločajo posamezniki pred večjimi življenjskimi odločitvami kot so sprememba kariere, selitev, začetek ali zaključek osebnih odnosov, nove življenjske vloge, večje osebne dileme. 
Skupna jim je želja po osebnem napredku, boljših odnosih, jasnejši komunikaciji, učinkovitejši organizaciji časa, polnejšem življenju. 
V coaching pridejo ljudje različnih starosti, profilov in poklicev, še posebej veliko delamo z vodilnimi in vodstvenimi delavci.

Koliko srečanj priporočate?

Osnovni cikel obsega 12 rednih tedenskih srečanj, saj sta ritmičnost in rednost pogoj za doseganje rezultatov. Mnogi naši klienti s srečanji nadaljujejo, saj prepoznajo vrednost in smiselnost rednega dela na osebnih vsebinah. 

Zakaj coaching na Inštitutu Intia?

Izkušnje kažejo, da je praksa, prežeta s sodobnim znanjem, formula za uspešno delo. Integrativni model coachinga in razvojno edukativna supervizija združuje teoretične koncepte s celostnim razumevanjem človeka. 
Na Pedagoški fakulteti Vesna Selan kot asistentka sodelujem pri izvajanju podiplomskega študija supervizije in svetovanja. V mednarodnih coaching združenjih se v stiku z najnovejšimi spoznanji stalno izobražujem, prav tako sem vključena v lasten coaching in metasupervizijski proces, kar zagotavlja najvišjo raven strokovnosti in profesionalnosti. 
Odlikuje me diploma iz prava, magisterij iz supervizije, veščine vodenj mediacij in potovanj – predvsem pa srčnost in strast do ustvarjalnega življenja. 

Kako lahko še sodelujemo?

O vsebinah s področja osebnega in strokovnega razvoja izvajamo predavanja, usposabljanja in izkustvene interaktivne delavnice. V sodelovanju s potovalno Agencijo Oskar pripravimo potovalni teambuilding ali celostno potovanje, kjer na potovalnem terenu treniramo učinkovito komuniciranje, voditeljske veščine, preprečevanje in razreševanje konfliktov. Možne teme so tudi krepitev samozavesti, spoprijemanje s stresom, strategije sprejemanja odločitev.


Skupinski ali individualni coaching?

Individualni coaching
Moč coachinga leži v individualnem pristopu, ki ob zavzetem delu klienta zagotavlja rezultat. Coach in klient se na začetku dogovorita o ciljih in procesu, potem pa jih klient uresničuje, coach pa ga pri tem vodi. Coach in klient soustvarita zaupno okolje. Proces se ustvarja in prilagaja klientu in poteku dogodkov. Zato so rezultati zagotovljeni, trajni in stabilni. Trajna naložba v boljše življenje.

Skupinski coaching
Skupinski pristop je oblika coachinga, kjer pod vodstvom coacha vsak udeleženec sam razrešuje svoje tematike. Coach sistematično vodi skozi področja življenja in z vprašanji in nalogami usmerja udeležence k spoznanjem ter skozi izvrševanje nalog in dogovorov vzpodbuja njihov aktivnost ter uresničevanje namenov v praksi. Udeleženec je deležen tudi skupinske dinamike in se v skupini prizadevnih lažje motivira ter navdihuje s spoznanji in uspehi soudeležencev. 

Koučing ali coaching?

Koučing je poslovenjen zapis tuje besede, tako kot so nam priporočili na Inštitutu za slovenski jezik.

Coaching pa je izraz, ki se mednarodno uporablja in ga zaznajo tudi spletni iskalniki. Zato smo se odločili, da na spletni strani uporabimo ta zapis.  


Od kod ime Intia?

Intia je sonce. V inkovski tradiciji so moč sonca imenovali Inti, Intia. Sonce je simbol življenja, svetlobe, notranje moči, ki nas vodi naprej v celostno izjemno življenje polno smisla in izpolnjenosti. Prav tako kot coaching in supervizija, ki ju izvajamo na Inštitutu Intia za osebni in strokovni razvoj. 





Po vesna 11. junij 2025
Velikokrat se zgodi, da v vsakodnevnem ritmu pozabimo, kako čista in enostavna je radost. V resnici ni tako oddaljena, kot se morda zdi. Pogosto pride povsem tiho, kot nežen val svetlobe ob preprostem trenutku: ko opazimo gibanje dreves v vetru, ko zaužijemo prvi požirek toplega čaja ali ko z nekom podelimo nasmeh, ki se rodi iz pristne povezanosti. Kljub temu pa radost pogosto iščemo drugje: v prihodnosti, v dosežkih, v potrditvah od zunaj, namesto da bi jo prepoznali v tukaj in zdaj. Radost ni plitvo navdušenje, ki mine z vsakim premikom zunanjih okoliščin. Gre za občutek notranje polnosti, ki se zasidra globoko v naše telo in nas pomirja brez besed. Včasih jo začutimo kot toploto, drugič kot razširjenost v trebuhu ali solzo v kotičku očesa, ki pride kot odgovor na ganjenost. Telo nas opomni, kdaj smo v stiku z radostjo, le prisluhniti mu moramo. Prav zato si lahko vsak dan vzamemo trenutek in se vprašamo: Kaj v nas prebuja občutek radosti? Kje jo čutimo v telesu? Ko si zastavimo takšna vprašanja, preusmerimo pozornost od avtomatizma k zavestni živosti. Radost ni odvisna od tega, da je vse popolno – pogosto nas obišče prav v tistih trenutkih, ko se zdi, da nimamo veliko moči. Takrat, ko se nam zdi, da nas je nekaj preseglo, se lahko pojavi misel, spomin ali stik, ki nas nežno potegne nazaj k sebi. V takih trenutkih se lahko spomnimo, da imamo to sposobnost – da v sebi znova prikličemo občutek, ki nas krepi. Ko to vadimo, postane radost nekaj, kar lahko sidramo zavestno: s telesnim dotikom, z dihom, s prisotnostjo. Sčasoma se prelevi v notranji vir, na katerega se lahko opremo tudi takrat, ko zunanje okoliščine niso spodbudne. Radost je nežna in obenem močna sila – nahrani naš notranji svet, nas vrača v stik s seboj in nas spomni, zakaj smo tukaj. Ko smo v stiku z radostjo, življenje ne deluje več kot nepregleden seznam nalog, temveč kot prostor izkušanja, občutenja in osebnega smisla. Takrat ne potrebujemo nenehnega potrjevanja, saj nas vodi občutek, da smo živi in povezani. Prav zato je pomembno, da z mislimi ne hranimo tistega, kar nas izčrpava, temveč tisto, kar nas vrača v stik z notranjim virom. Zato se ustavimo, zadihamo in si prikličemo v spomin trenutek, ki nam je v zadnjem času prinesel radost. Dovolimo si, da občutek preplavi telo in mu namenimo prostor v svojem dnevu. Kaj če bi prav radost postala naša vsakodnevna zaveznica? Kaj če bi ji dovolili, da postane del našega notranjega kompasa? Radost ni razkošje – je vir moči, vedno na razpolago.
Po vesna 4. junij 2025
Včasih se mi zdi, da bi me lahko dan odnesel kot regratovo seme v vetru. Pride misel, pa še ena in še ena, pojavi se skrb, mail, sporočilo in že sem drugje. Zlahka se zgodi, da se moj notranji svet razprši, še preden se tega zavem. Zato je ključno, da se ustavim in se vprašam: Kam želim danes usmeriti svojo pozornost? Ja, izbiro imam. To je dejstvo. Moja namera je kot svetilka, ki me vodi skozi meglo vsakdanjih motenj. Namero čutim kot majhno seme. V sebi nosi velik potencial, a potrebuje prostor, čas in nego. Če hranim misli, ki me utrujajo, bodo rasle in z njimi bo rasla utrujenost. Če pa zavestno zalivam tisto, kar želim krepiti – hvaležnost, pogum, mir – bodo prav te kvalitete pognale korenine. Moč namere je v tem, da znova in znova izberemo, kaj sejemo. Kar zalivaš, to raste. Ključna je potrpežljivost . Ne moremo vleči rastline za liste, da bi rasla hitreje. Lahko pa vsak dan poskrbimo za svetlobo, hranila in dovolj nežne pozornosti – vse ob svojem času. Spomnim se trenutka, ko sem opazila, da zjutraj najprej preverim telefon in šele potem svoje počutje. Takrat sem spoznala: moj notranji svet potrebuje več tišine. V tišini se začutim, se naravnam in lahko odložim »na poličko« neprijazne misli. Preprosto pustim jih tam, z njimi se ne borim, ne ukvarjam, tam me počakajo. Še bolj pogosto pa preprosto izginejo, ko jih več ne zalivam s pozornostjo. Namere niso cilji: so kot semena, ki jih sejem v notranji vrt. Če želim, da zraste nekaj zdravega in čvrstega, želim biti prisotna. Vprašam se: Zakaj si to želim? Kaj to pomeni zame? Naslednji korak, usmerjen v akcijo, pa je: Kaj lahko naredim že danes, da svojo namero uresničim? To ni pritisk. To je darilo sebi. Ne čakaj na idealen dan in podporne misli. Vzemi si trenutek za vzdih in izdih. Ena jasna namera, ena mala odločitev, en konkreten korak – že to je dovolj, da se nekaj premakne v smer bližje sebi. Izkoristi priložnost, da zavestno usmeriš svojo pozornost. Iz tega zraste življenje, ki ni le odziv na okoliščine, temveč odgovor na to, kdo želimo postati. Ti izbiraš, kaj raste.
Po vesna 28. maj 2025
Samodisciplina pogosto zveni kot nekaj strogega, trdega , kot bi si morali nenehno nalagati breme. Pa vendar – ali ni prav samodisciplina tista nežna sila, ki nas pelje tja, kjer si res želimo biti? Ko zjutraj vstanemo kljub temu, da bi lahko še poležavali. Ko zaključimo projekt, čeprav nas vleče drugam. Ko si priznamo: to delam zase. Ne zato, ker nekdo to pričakuje. Ne zato, ker »moram«, ampak ker si želim. Vsi imamo svoje izgovore. »Danes ni pravi dan. Najprej bom pospravil stanovanje, potem se bom lotil pomembnega. Ne bo šlo, nisem razpoložen.« Zveni znano? A ravno tukaj se skriva čar samodiscipline: ni bistvo v tem, da teh misli nimamo – ampak da jih prepoznamo in se kljub njim premaknemo naprej. Ne s silo, ampak s prijazno odločnostjo: »Vem, da bo moj dan bolj poln smisla, če začnem s tem, kar sem se namenil narediti.« Dolgo časa sem odlašala s pisanjem blogov in urejanjem fotografij. Vedela sem, da mi pisanje pomaga razmišljati, a sem vedno našla nekaj »pomembnejšega« za postoriti. Neko jutro sem si rekla: “Kaj pa če ne čakam več, da bo pravi trenutek? Kaj če je to, kako se počutim zdaj, čisto dovolj?” Takrat sem začela pisati. Ko delamo iz notranje želje, pride drug zagon, drug notranji občutek. Ne počnemo stvari zgolj zaradi šefa, rokov ali pričakovanj drugih. Takrat je delo kot nežen ples s samim seboj. Morda ne vedno lahkoten – a vsekakor smiseln. V tem je razlika. Kadar delujemo iz notranje motivacije, nam samodisciplina ne jemlje energije – daje nam jo. Daje nam občutek lastne moči in povezanosti s sabo. Povabim te, da se vprašaš: Česa se že dolgo želiš lotiti, pa si govoriš, da ni pravi čas? Kateri izgovor se ti najpogosteje pojavi? Kaj bi se zgodilo, če bi danes naredil prvi mali korak brez pritiska popolnosti? Samodisciplina ni cilj - je pot, kjer so dobrodošle vse male radosti. Na otip prijetna skodelica dišeče kave ali slastnega čaja pred začetkom naloge. Kratek sprehod, kjer izdihnem vse skrbi in me svež zrak poživi. Še posebej pa je radosti poln občutek: »Kar sem rekla, sem tudi storila!« To je darilo samodiscipline – občutek integritete, zvestobe sebi, skladnosti besed z dejanji. Ko se zvestoba sebi večkrat ponovi, življenje postane bolj polno, bolj tvoje. Zato te vabim, da danes narediš en majhen korak zase. Ni treba, da je velik. Prepoznaj en izgovor, ki te pogosto ustavi in naredi korak mimo njega. To je samodisciplina v akciji, korak proti življenju, ki je polno – ne dolžnosti, ampak tebe.