Kako osveživa najin odnos?
vesna@intia.si
»Komaj sem čakala dopust, zdaj pa kaže, da bo cela polomija. S partnerjem se ali kregava ali pa je med nama mučna tišina. Na dan je prišlo tisto, kar sva doma pometala pod preprogo. Kaj pa zdaj? Želiva si, da nama uspe priti ven iz tega in da zdaj, ko sva skupaj, narediva nekaj za najin odnos.«
Ko si oba želita skupnega koraka naprej, najprej vsak zase poskrbita za svoje počutje in razpoloženje.
Ko smo sami v sebi mirni, z občutkom, da smo ukoreninjeni v svojem središču, imamo precej več možnosti, da na polno in zavestno vstopimo v odnos s partnerjem.
Konflikti so zunanji izraz notranjih neskladij. Izrazijo se lahko kot glasen prepir ali kot tiho muljenje in ignoranca, kar je še posebej škodljivo za odnos. Hkrati pa je konflikt priložnost, ki vaju še bolj zbliža, saj osvetli sicer spregledane teme.
Kako torej izziv konfliktnega skupnega časa izkoristiti kot priložnost za večjo svežino in bližino?
1. Obnovita začetek vajine veze in okrepita občutek smisla. Najprej vsak sam s sabo, potem skupaj. »Zakaj sva prišla skupaj? Kaj je tisto, kar naju je privleklo skupaj? V čem je najin privlak? Kateri so najini močni skupni imenovalci? V čem je smisel in namen najinega odnosa? Zakaj želiva biti skupaj?«
2. Svoje misli, občutke, stališča in poglede izražajta z »jaz« sporočili. Na primer: »Ob tem kar slišim, se počutim prizadeto in žalostno.« »Veliko mi pomeni, če sva prijazna drug z drugim. Prosim, povej to na drug način.« »Jaz vidim to situacijo drugače. Mi lahko prisluhneš prosim?«
3. V konfliktu se vnaprej dogovorita za pravila
»konstruktivnega konfliktnega pogovora«. Na primer: Žaljivke, zbadljivke, dajanje imen (npr. šefica, gospa-ki-ima-vedno-prav …): ni dovoljeno. Ko prvi govori, drugi posluša tako, da prvega gleda v oči. Ko prvi pove, drugi za njim ponovi, kar je slišal in preveri, če je to to, kar je prvi želel povedati.
4. Med »konstruktivnim konfliktnim pogovorom« se dotikajta. Ja, sprva zveni kot znanstvena fantastika, a vsi, ki so zmogli ta korak, poročajo o neverjetno blagodejnih učinkih. :)
Kvaliteta življenja je enaka kvaliteti odnosov.
Tako kažejo mnoge raziskave o sreči in kvalitetnem življenju.
Vlagajte v kvaliteto! Splača se in vredno je. :)
Imate tudi vi težavo, na katero želite odgovor in nasvet? Pišite nam!
September prinese občutek novega cikla. Šole, izobraževanja, projekti in delovni procesi ponovno zaživijo v svojem polnem ritmu. To obdobje nas naravno povabi, da se vprašamo, kje smo in kam želimo usmeriti svojo energijo. Novi začetki imajo moč, ker nas spomnijo, da nismo ujeti v preteklost, temveč da lahko vsak trenutek odpremo vrata nadgrajenim možnostim. Kaj novega me kliče? Vprašam se, kaj me v tem trenutku vabi naprej. Morda gre za novo znanje, spretnost, projekt, odnos ali le za drugačen način, kako pristopam k vsakdanjim situacijam. Prisluhnem si in začutim jasnost. Zberem pogum in naredim prvi korak. Kje sem pripravljen spustiti staro, da bo prostor za novo? Začetki zahtevajo svoj prostor. Če želim sprejeti novo, moram nekaj spustiti. To je lahko navada, prepričanje ali način razmišljanja, ki mi ne služi več. Ali pa čisto konkretno: pospravim dom, pisarno, uredim omaro, računalnik, disk. Ko zavestno naredim prostor za novo, sprostim energijo, ujeto v preteklosti, in jo usmerim v prihodnost. Spuščanje mi omogoča, da se lažje premikam naprej. Kateri začetek me napolni z energijo in svežino? Pravi začetek me navda z občutkom lahkotnosti in jasnosti, moje telo, čustva in um zaživijo v radovednosti in svežini. Ko občutim smisel, mi daje zagon in voljo, da vztrajam tudi ob izzivih. Z vsakim septembrom, vsakim ponedeljkom, vsakim jutrom lahko izberem svežino. Ko se vprašam, kaj me kliče, kaj lahko spustim in kaj me napolni z energijo, zavestno gradim svojo življenjsko pot.
Jesenski čas nas vabi k obračanju navznoter. Po poletni brezčasnosti pride trenutek, ko si rečemo: »Kam grem? Kaj si želim ustvariti? Katere so moje namere, ki jih želim uresničiti?« V meni se prebudi želja, da razpiham meglo vsakdanjih misli in znova uzrem širšo sliko, svojo vizijo . Vizija ni seznam nalog ali letni načrt v Excelu. Vizija je slika, ki me notranje nagovarja, smer, ki mi prebudi iskrice v očeh in občutek, da je življenje priložnost za uresničevanje svojega poslanstva. Ko sem v stiku z vizijo, se nadgradi moj odnos do sedanjosti. Tudi senčno deževni občutki in neprijetne vsakdanjosti postanejo del večje poti in dobijo nov smisel. Ne sprašujem se več le, kaj moram narediti, ampak predvsem kaj želim soustvariti v svojem življenju? Vizija mi daje notranji kompas, ki je močnejši od dvomov in senc. Čuječnost pomeni bivati tukaj in zdaj, a hkrati iz notranje mirnosti snovati vnaprej. Ko smo prisotni, lahko bolj jasno razpoznamo pomembne korake in prave smeri. Vizija iz notranje čuječnosti in naklonjenosti ni iluzija, temveč realno povabilo k življenju, ki je skladno z menoj. Konkretno se lahko vprašamo in si prisluhnemo: o Kam se želim usmeriti to jesen? o Kako se počutim, ko si dovolim sanjati? o Kaj je prvi korak v novo smer že danes? Moč vizije je v tem, da nam pomaga ostati zvesti sebi. Zapišimo si jo, opremimo jo s fotografijami in jo imejmo pred očmi, da nas spomni, kaj je zares pomembno in da nas usmerja, ko čas postane kaotičen. Nežno, a vztrajno nas vodi naprej v smer našega namena in poslanstva. Ko ji sledimo, življenje zažari v barvah smisla.
Ko govorimo o čuječnosti, pogosto pomislimo na zbranost, pozornost, umirjenost. A prof. dr. Tamara Ditrich nas uči, da je čuječnost prežeta z naklonjenostjo, metto, in širokim nasmehom do ušes , ki si ga sami, brez zunanjih razlogov, prikličemo na obraz in je izraz globoke prisotnosti. V moji vsakdanji praksi mi nasmeh pomeni trenutek, ko se nekaj raztopi in ko se znotraj mene ustvari prostor notranjega miru in naklonjenosti. Kot val čutim svoj dih, ki mi v telesu daje občutek varnosti. Nasmeh sprosti obraz, razbremeni srce, zmehča oči in pogled. Telo ima spomin, zato nasmeh v telo prikliče lahkotnost , prijetne in koristne občutke. Kaj v meni prebudi iskren nasmeh? Preprosta namera in obraz se že zasveti v nasmeh. Dovolj je trenutek tišine, stik s sabo, dotik prijetne površine. Drevo, rastlina, oblak, modrina neba, zelenina trave. Spomin ljubo osebo, na ljubo žival, na prijetno srečanje, domiseln dovtip. Kako se počutim, ko se nasmehnem? Tamara uči, da lahko z meditacijo ljubeznive naklonjenosti (mettā) usmerimo pozornost najprej k sebi in k svojemu dihu. V notranjem nasmehu začutimo moč notranjega miru in si oddahnemo. Rečem si: »Naj sem dobro. Naj sem mirna.« Zavem se, da je tudi v resnosti sveta prostor za igrivost !
