Kako osveživa najin odnos?
vesna@intia.si
»Komaj sem čakala dopust, zdaj pa kaže, da bo cela polomija. S partnerjem se ali kregava ali pa je med nama mučna tišina. Na dan je prišlo tisto, kar sva doma pometala pod preprogo. Kaj pa zdaj? Želiva si, da nama uspe priti ven iz tega in da zdaj, ko sva skupaj, narediva nekaj za najin odnos.«
Ko si oba želita skupnega koraka naprej, najprej vsak zase poskrbita za svoje počutje in razpoloženje.
Ko smo sami v sebi mirni, z občutkom, da smo ukoreninjeni v svojem središču, imamo precej več možnosti, da na polno in zavestno vstopimo v odnos s partnerjem.
Konflikti so zunanji izraz notranjih neskladij. Izrazijo se lahko kot glasen prepir ali kot tiho muljenje in ignoranca, kar je še posebej škodljivo za odnos. Hkrati pa je konflikt priložnost, ki vaju še bolj zbliža, saj osvetli sicer spregledane teme.
Kako torej izziv konfliktnega skupnega časa izkoristiti kot priložnost za večjo svežino in bližino?
1. Obnovita začetek vajine veze in okrepita občutek smisla. Najprej vsak sam s sabo, potem skupaj. »Zakaj sva prišla skupaj? Kaj je tisto, kar naju je privleklo skupaj? V čem je najin privlak? Kateri so najini močni skupni imenovalci? V čem je smisel in namen najinega odnosa? Zakaj želiva biti skupaj?«
2. Svoje misli, občutke, stališča in poglede izražajta z »jaz« sporočili. Na primer: »Ob tem kar slišim, se počutim prizadeto in žalostno.« »Veliko mi pomeni, če sva prijazna drug z drugim. Prosim, povej to na drug način.« »Jaz vidim to situacijo drugače. Mi lahko prisluhneš prosim?«
3. V konfliktu se vnaprej dogovorita za pravila
»konstruktivnega konfliktnega pogovora«. Na primer: Žaljivke, zbadljivke, dajanje imen (npr. šefica, gospa-ki-ima-vedno-prav …): ni dovoljeno. Ko prvi govori, drugi posluša tako, da prvega gleda v oči. Ko prvi pove, drugi za njim ponovi, kar je slišal in preveri, če je to to, kar je prvi želel povedati.
4. Med »konstruktivnim konfliktnim pogovorom« se dotikajta. Ja, sprva zveni kot znanstvena fantastika, a vsi, ki so zmogli ta korak, poročajo o neverjetno blagodejnih učinkih. :)
Kvaliteta življenja je enaka kvaliteti odnosov.
Tako kažejo mnoge raziskave o sreči in kvalitetnem življenju.
Vlagajte v kvaliteto! Splača se in vredno je. :)
Imate tudi vi težavo, na katero želite odgovor in nasvet? Pišite nam!
Kaj mi prižiga iskrice v očeh? To vprašanje odzvanja v meni, ko pod borovci v počitniškem vzdušju krepim svoj notranji mir. V sebi ustvarjam prostor naklonjenosti, iz katerega vznikne igrivost, živost, zavestna prisotnost, otroško čudenje in navdušenje. Igrivost mi pomeni, da čutim, kot da je prvič. Plavam, kot da je prvič. Diham, kot da je prvič. Okušam, kot da je prvič. Odprem se trenutku, kot da vanj vstopam na novo. Povem si zgodbo o sebi in svojih izkušnjah, kot da je prvič! Na resne teme svojega življenja pogledam skozi prizmo igrivosti. Igrivost nam namreč daje možnost, da nase pogledamo na nov način, si zgradimo nov program in si s te nove perspektive ogledamo svoje življenje. Ko grem plavat, se z naklonjenostjo zavedam, kaj zares doživljam. Čutim prijeten ton v ozadju, mir v srcu, zato z naklonjeno prisotnostjo gledam, kako moje telo diha - že od prvega in bo dihalo vse do zadnjega diha - kar samo od sebe. Nič mi ni treba za to storiti. Igrivost mi pomeni, da sem lahko kar cel dan v občutku prisotnosti. Ne glede na okoliščine lahko ustvarjam svoj prostor naklonjenosti in notranjega miru, iz katerega vznikne IGRIVOST! Otroško čudenje in navdušenje je tisto, kar si želimo negovati vsak dan. Namen je, da ostanemo svetli in sijemo, vsemu navkljub. To je to! Morda ne bo več drugič in tretjič. Zato doživljam tisto, kar edino JE – in to je tukaj in zdaj.
Kaj sploh je lahkotnost in zakaj bi si jo želeli čutiti? Ni običajno, da bi razmišljali o lahkotnosti in se ukvarjali z njo. Bolj kot ne smo navajeni »stisniti zobe«, narediti še to in ono, biti pridni, produktivni. Ko pa se enkrat ustavimo, naj bo na počitnicah, potovanju ali v koščku svojega prostega časa, nas notranji občutki dohitijo. Takrat je pravi čas, da se usmerimo v raziskovanje sebe. Najprej, prikličimo si nasmeh na obraz. Naj se nasmejejo oči, zmehča čelo, lica, vrat in rame. Zavejmo se svojega telesa, njegovega najbolj nevtralnega dela, svojih podplatov. Misli, ki vrvijo po kotičkih notranjega sveta, odložimo na notranjo poličko. Bolj trdovratne občutke objamemo z nasmehom, brez želje, da bi se jih znebili. Ovijemo jih v plašč naklonjenosti. Prav v tem sprejemanju postopno izzvenijo in se celo zazdijo kot vihar v kozarcu vode. Na ta način vzpostavljamo koristna stanja notranjega miru. Lahkotno pomeni zlahka, brez teže in muke. Pred vsakim novim mailom, stikom, doživetjem ali opravkom vzpostavimo naklonjenost v sebi. S tem občutkom v ozadju se lotimo dela in doživljanja naslednjega trenutka. Zrahljamo nekoristna stanja in tako ves čas obdržimo lahkotnost v ozadju svojega delovanja. Težke misli in skrbi odložimo na notranjo poličko, svojo pozornost pa namesto da bi jo usmerili v premlevanje bremen, usmerimo v naravo, na drevesa in ptice, na morje in zrak. Lahkotno pomeni s humorjem. Na temačne situacije pogledamo z več zornih kotov, tudi s hudomušne perspektive. Na ta način razrahljamo resnobnost in težo, pristopimo raziskovalno in ne borbeno. Vse to krepi naklonjeno lahkotnost. Po učenju prof. dr. Tamare Ditrich (IKKP, 2024) so stanja čuječnosti in ljubeznive naklonjenosti (mettā) temelj za vznik koristnih notranjih stanj. Ko vadimo naklonjenost, ko smo pozorni na telo, ko nežno opazujemo dih, se v nas prične odvijati proces razrahljanja napetosti, sodb, hitenja, kar ustvari prostor za lahkotnost. Pozornost usmerjamo v vprašanja: Kdaj in kje začutim lahkotno notranjo toplino? Kako se povežem z lahkotnimi občutki? Kje v telesu najlažje začutim lahkotnost? Prav pozornost na telo nas pripelje v stik z globljo prisotnostjo. V praksi čuječnosti v hoji ali pri dihanju ozavestimo, kako življenje teče skozi telo. Lahkotno, tukaj in zdaj.
Usedem se, ustavim se in vadim moč naklonjenosti. Kako? Opazujem se. Ne rešujem, ne presojam, se ne odločam, ne načrtujem, samo čutim. Prof. Dr. Tamara Ditrich, ki jo z radovednostjo poslušam na predavanjih o budistični psihologiji in čuječnosti (IKKP, 2024) in na individualnih srečanjih, uči, da čuječnost ni le pozornost; je način bivanja, globoko prepleten z etiko. Ljubezniva naklonjenost – mettā – ni samo meditacija, temveč temelj poti moči naklonjenosti. Ko vadim čuječnost, vadim naklonjenost do vsega, kar smo in do vsega, kar je, je bilo in bo, doma in po svetu. Kako se počuti moje telo? V čuječnostni praksi začenjam pri telesu. Zavem se stopal, se nasmehnem in zavestno usmerjam pozornost. Moje rame: so napete ali sproščene? Moja stopala: s katerim delom se dotikata tal? Moje dihanje: teče samo, hitro ali počasi? Ko hodim počasi in zbrano, kako premikam noge? Ko pijem vodo, kakšna je njena temperatura, kako se pretaka po ustih? Ko usmerjam pozornost, jo krepim in postajam vse bolj prisotna tukaj in zdaj. Katere misli odložim na poličko? Včasih mi brni v glavi kot na egipčanski tržnici. Take in drugačne misli šibajo sem in tja, zato se jim nasmehnem in jih preprosto odložim na notranjo poličko. Ne ukvarjam se z njimi, samo pustim jih tam. Morda celo izparijo! Za hip nastane prazen prostor in takrat usmerim naklonjeno pozornost do sebe, nato do osebe, do katere čutim toplino in potem še do vseh bitij. Ljubezniva naklonjenost pomeni širok spekter koristnih stanj, ki jih zavestno negujem in gojim. Kjer je naklonjenost, tam ni jeze, strahu, obsojanja in vseh ostalih nekoristnih občutkov. Kaj mi prikliče nasmeh na obraz? Dovolj je že, da se preprosto nasmehnem. Telo ima spomin, zato s tem, ko se nasmehnem, prikličem koristna stanja in okrepim zavedanje, da sem le tukaj in zdaj. Ko treniram čuječnost, treniram prijazno pozornost z namero: “Naj sem mirna. Naj sem dobro. Naj so vsi dobro.” Čuječnost ni nikoli ločena od naklonjenosti – sta sestri, ki hodita z roko v roki. Zakaj gojiti moč naklonjenosti? Naklonjenost nam prinaša notranji mir, ki ni odvisen od zunanjih okoliščin. Naklonjenost ustvarja prostor za toplino in razumevanje. Uči nas, da se ne ujamemo v valove strahu, jeze in sodb, ampak izberemo povezanost, spoštovanje in človečnost. Ljubezniva naklonjenost ni nekaj, kar pride samo od sebe. Ustvarjamo jo v sebi s prakso, vajo in namero. Ko jo gojimo, krepimo stanje, ki preobraža nas in naše odnose, saj postopoma odstrani nekoristna notranja stanja in nam pomaga živeti zavestno.
