Kaj naredim, ko me popadejo skrbi?
vesna@intia.si
»Te dni naj bi užival zasluženi dopust, a me kar naprej preganja tisto, kar preberem in vidim v poročilih. Tudi misli na službo nikakor ne znam izklopiti. Imate kak nasvet zame, kako naj obrnem stvari, da se bom v prostem času lahko sprostil?«
drugam – v tisto, kar je v naši moči, da spremenimo.
Pomembno je, da najprej poskrbite zase - da se dobro počutite v svoji koži, saj se pot do globoke sproščenosti začne v telesu in se širi v čustva in misli. Kako? Sledite tem 4 korakom:
1. Aktivirajte svoje telo.
Vsaj eno do dve uri na dan se aktivno gibajte: hitra hoja, tek, hoja navkreber, plavanje … Izpostavite se vetru, soncu, dežju, preznojite se. Začutite svoje telo, privoščite mu veliko sveže bistre vode, lahke sočne žive hrane in krepčilnega spanca. Mnogi strahovi in skrbi se rodijo iz utrujenosti, zato je prvi korak k sproščenosti, da se globoko spočijete.
2. Pozornost usmerite na dihanje. Ko vas prežamejo slabe misli in težki občutki, se vzravnajte, vdihnite s trebušno prepono in štejte do pet, zadržite in štejte do tri, izdihnite in štejte do osem. Ponavljajte z zaprtimi očmi. Še posebej blagodejno je globoko dihanje v naravi – ob drevesu, v gozdu, ob reki, jezeru, morju … Občutite, kako svež zrak prodira skozi vaše nosnice in poživlja telo in duha. Tako najmočneje začutite moč sedanjega trenutka, tukaj in zdaj.
3. Občutite in zapišite, za kaj vse ste hvaležni. Kaj vzbuja hvaležnost v vašem srcu? Kaj je tisto, čemur se čudite, kaj vas navdušuje in razveseljuje? Česa si ne želite več jemati za samo po sebi umevno? Hvaležnost usmeri našo pozornost na tisto, kar je; hvaležnost raztopi strahove in razblini odvečne skrbi. Vsak večer, vsako jutro, minutka za hvaležnost.
4. Odložite telefon. Sporočila preglejte le enkrat na dan, v sredini dneva, sicer pa si oddahnite od novic in družabnih omrežij. Namesto ekrana si privoščite branje prave knjige, natisnjene na papirju – take, ki vas sprosti, razvedri in vas morda kaj novega nauči.
Vi ste tisti, ki izbirate, kaj vnašate v svoje telo in misli.
Naj bo prosti čas zares vaš, posvetite se vsemu, kar vas razveseljuje in napolnjuje z življenjsko energijo.
Imate tudi vi težavo, na katero želite odgovor in nasvet? Pišite nam!
September prinese občutek novega cikla. Šole, izobraževanja, projekti in delovni procesi ponovno zaživijo v svojem polnem ritmu. To obdobje nas naravno povabi, da se vprašamo, kje smo in kam želimo usmeriti svojo energijo. Novi začetki imajo moč, ker nas spomnijo, da nismo ujeti v preteklost, temveč da lahko vsak trenutek odpremo vrata nadgrajenim možnostim. Kaj novega me kliče? Vprašam se, kaj me v tem trenutku vabi naprej. Morda gre za novo znanje, spretnost, projekt, odnos ali le za drugačen način, kako pristopam k vsakdanjim situacijam. Prisluhnem si in začutim jasnost. Zberem pogum in naredim prvi korak. Kje sem pripravljen spustiti staro, da bo prostor za novo? Začetki zahtevajo svoj prostor. Če želim sprejeti novo, moram nekaj spustiti. To je lahko navada, prepričanje ali način razmišljanja, ki mi ne služi več. Ali pa čisto konkretno: pospravim dom, pisarno, uredim omaro, računalnik, disk. Ko zavestno naredim prostor za novo, sprostim energijo, ujeto v preteklosti, in jo usmerim v prihodnost. Spuščanje mi omogoča, da se lažje premikam naprej. Kateri začetek me napolni z energijo in svežino? Pravi začetek me navda z občutkom lahkotnosti in jasnosti, moje telo, čustva in um zaživijo v radovednosti in svežini. Ko občutim smisel, mi daje zagon in voljo, da vztrajam tudi ob izzivih. Z vsakim septembrom, vsakim ponedeljkom, vsakim jutrom lahko izberem svežino. Ko se vprašam, kaj me kliče, kaj lahko spustim in kaj me napolni z energijo, zavestno gradim svojo življenjsko pot.
Jesenski čas nas vabi k obračanju navznoter. Po poletni brezčasnosti pride trenutek, ko si rečemo: »Kam grem? Kaj si želim ustvariti? Katere so moje namere, ki jih želim uresničiti?« V meni se prebudi želja, da razpiham meglo vsakdanjih misli in znova uzrem širšo sliko, svojo vizijo . Vizija ni seznam nalog ali letni načrt v Excelu. Vizija je slika, ki me notranje nagovarja, smer, ki mi prebudi iskrice v očeh in občutek, da je življenje priložnost za uresničevanje svojega poslanstva. Ko sem v stiku z vizijo, se nadgradi moj odnos do sedanjosti. Tudi senčno deževni občutki in neprijetne vsakdanjosti postanejo del večje poti in dobijo nov smisel. Ne sprašujem se več le, kaj moram narediti, ampak predvsem kaj želim soustvariti v svojem življenju? Vizija mi daje notranji kompas, ki je močnejši od dvomov in senc. Čuječnost pomeni bivati tukaj in zdaj, a hkrati iz notranje mirnosti snovati vnaprej. Ko smo prisotni, lahko bolj jasno razpoznamo pomembne korake in prave smeri. Vizija iz notranje čuječnosti in naklonjenosti ni iluzija, temveč realno povabilo k življenju, ki je skladno z menoj. Konkretno se lahko vprašamo in si prisluhnemo: o Kam se želim usmeriti to jesen? o Kako se počutim, ko si dovolim sanjati? o Kaj je prvi korak v novo smer že danes? Moč vizije je v tem, da nam pomaga ostati zvesti sebi. Zapišimo si jo, opremimo jo s fotografijami in jo imejmo pred očmi, da nas spomni, kaj je zares pomembno in da nas usmerja, ko čas postane kaotičen. Nežno, a vztrajno nas vodi naprej v smer našega namena in poslanstva. Ko ji sledimo, življenje zažari v barvah smisla.
Ko govorimo o čuječnosti, pogosto pomislimo na zbranost, pozornost, umirjenost. A prof. dr. Tamara Ditrich nas uči, da je čuječnost prežeta z naklonjenostjo, metto, in širokim nasmehom do ušes , ki si ga sami, brez zunanjih razlogov, prikličemo na obraz in je izraz globoke prisotnosti. V moji vsakdanji praksi mi nasmeh pomeni trenutek, ko se nekaj raztopi in ko se znotraj mene ustvari prostor notranjega miru in naklonjenosti. Kot val čutim svoj dih, ki mi v telesu daje občutek varnosti. Nasmeh sprosti obraz, razbremeni srce, zmehča oči in pogled. Telo ima spomin, zato nasmeh v telo prikliče lahkotnost , prijetne in koristne občutke. Kaj v meni prebudi iskren nasmeh? Preprosta namera in obraz se že zasveti v nasmeh. Dovolj je trenutek tišine, stik s sabo, dotik prijetne površine. Drevo, rastlina, oblak, modrina neba, zelenina trave. Spomin ljubo osebo, na ljubo žival, na prijetno srečanje, domiseln dovtip. Kako se počutim, ko se nasmehnem? Tamara uči, da lahko z meditacijo ljubeznive naklonjenosti (mettā) usmerimo pozornost najprej k sebi in k svojemu dihu. V notranjem nasmehu začutimo moč notranjega miru in si oddahnemo. Rečem si: »Naj sem dobro. Naj sem mirna.« Zavem se, da je tudi v resnosti sveta prostor za igrivost !
