Pot vizije

vesna@intia.si

Vizija in namera določata smer našega delovanja


Včasih se vizija prikaže kot blisk – v trenutku, ko smo sproščeni, na sprehodu, med meditacijo, ob morju, v objemu tišine. Kot da bi se znotraj nas nekaj odprlo in reklo: "To je tvoja pot." V tistem trenutku je vse kristalno jasno. A potem pride vsakdan. Obveznosti, dvomi, hitenje, realnost. Vizija, ki je bila tako živa, zbledi kot spomin na lep sanjski prizor.


Kaj se v resnici zgodi? Kako lahko to nežno, a močno podobo vizije prelijemo v vsakodnevno življenje?


Najprej – dovoli si vprašati: Kaj sem v tistem trenutku resnično začutil? Kaj me je nagovorilo? Zakaj prav ta vizija? Ko ji začnemo slediti z radovednostjo, lahkotnostjo in ne s pritiskom, se začne razkrivati njen pomen. Vizija ni nekaj zunaj nas, kar moramo ujeti – je seme, ki že biva v nas. Naše delo je, da mu ustvarimo pogoje, da zraste.


Coaching vprašanja, ki ti lahko pri tem pomagajo:
 Kaj mi ta vizija želi sporočiti?
Kako bi izgledal moj dan, če bi ga načrtoval in živel tako, kot me usmerja moja vizija?


Vizija potrebuje zaveznico – namero. Namera ni cilj. Je usmerjenost, nežna odločitev srca, da delujemo v skladu s tem, kar čutimo kot resnično. Včasih zgrešimo, včasih obstanemo. Vendar če ostajamo v stiku s svojo namero, ne moremo zgrešiti poti.
 
 Kakšna naj bo moja namera za današnji dan?
Kaj pomeni ostati zvest sebi, tudi ko ne vem točno, kam pelje pot?


Potem pride življenje: včasih s šepetom, včasih z dežjem spoznanj, včasih s trenutki čiste sreče. Pomembno je, da ostanemo budni in da se vsak dan znova spomnimo, kaj nas kliče. Morda zjutraj ob kavi, morda zvečer v tišini. Vizija se namreč hrani s pozornostjo. Živeti jo pomeni hoditi naprej, tudi ko ne vemo natančno, kam.


Vprašaj se:
 Kaj je danes en majhen korak, ki ga lahko naredim v smeri svoje vizije?
Kaj me danes osrečuje – in kako me to podpira na moji poti?


Na koncu je vse preprosto: moč sanj, dež spoznanj, trenutki sreče v resničnosti. Vizija ni nekaj oddaljenega, kar bo nekoč. Je tukaj, če ji odpremo prostor. Zato – naj smo mirni, naj smo dobro. Naj nas vodi občutek resnice v sebi. Naj nas usmeri namera, ne strah. Ko pride dan, ko ne vemo, kako naprej – naj nas spomni nekaj preprostega: Vem, kaj čutim. To mi je dovolj za naslednji korak.


Kaj te kliče danes? Kako se lahko danes odločiš, da boš temu klicu sledil, z enim dejanjem, enim nasmehom, eno mislijo?


Vesna Savarin

Moč namere

Po vesna • 4. junij 2025
Včasih se mi zdi, da bi me lahko dan odnesel kot regratovo seme v vetru. Pride misel, pa še ena in še ena, pojavi se skrb, mail, sporočilo in že sem drugje. Zlahka se zgodi, da se moj notranji svet razprši, še preden se tega zavem. Zato je ključno, da se ustavim in se vprašam: Kam želim danes usmeriti svojo pozornost? Ja, izbiro imam. To je dejstvo. Moja namera je kot svetilka, ki me vodi skozi meglo vsakdanjih motenj. Namero čutim kot majhno seme. V sebi nosi velik potencial, a potrebuje prostor, čas in nego. Če hranim misli, ki me utrujajo, bodo rasle in z njimi bo rasla utrujenost. Če pa zavestno zalivam tisto, kar želim krepiti – hvaležnost, pogum, mir – bodo prav te kvalitete pognale korenine. Moč namere je v tem, da znova in znova izberemo, kaj sejemo. Kar zalivaš, to raste. Ključna je potrpežljivost . Ne moremo vleči rastline za liste, da bi rasla hitreje. Lahko pa vsak dan poskrbimo za svetlobo, hranila in dovolj nežne pozornosti – vse ob svojem času. Spomnim se trenutka, ko sem opazila, da zjutraj najprej preverim telefon in šele potem svoje počutje. Takrat sem spoznala: moj notranji svet potrebuje več tišine. V tišini se začutim, se naravnam in lahko odložim »na poličko« neprijazne misli. Preprosto pustim jih tam, z njimi se ne borim, ne ukvarjam, tam me počakajo. Še bolj pogosto pa preprosto izginejo, ko jih več ne zalivam s pozornostjo. Namere niso cilji: so kot semena, ki jih sejem v notranji vrt. Če želim, da zraste nekaj zdravega in čvrstega, želim biti prisotna. Vprašam se: Zakaj si to želim? Kaj to pomeni zame? Naslednji korak, usmerjen v akcijo, pa je: Kaj lahko naredim že danes, da svojo namero uresničim? To ni pritisk. To je darilo sebi. Ne čakaj na idealen dan in podporne misli. Vzemi si trenutek za vzdih in izdih. Ena jasna namera, ena mala odločitev, en konkreten korak – že to je dovolj, da se nekaj premakne v smer bližje sebi. Izkoristi priložnost, da zavestno usmeriš svojo pozornost. Iz tega zraste življenje, ki ni le odziv na okoliščine, temveč odgovor na to, kdo želimo postati. Ti izbiraš, kaj raste.

Pot samodiscipline

Po vesna • 28. maj 2025
Samodisciplina pogosto zveni kot nekaj strogega, trdega , kot bi si morali nenehno nalagati breme. Pa vendar – ali ni prav samodisciplina tista nežna sila, ki nas pelje tja, kjer si res želimo biti? Ko zjutraj vstanemo kljub temu, da bi lahko še poležavali. Ko zaključimo projekt, čeprav nas vleče drugam. Ko si priznamo: to delam zase. Ne zato, ker nekdo to pričakuje. Ne zato, ker »moram«, ampak ker si želim. Vsi imamo svoje izgovore. »Danes ni pravi dan. Najprej bom pospravil stanovanje, potem se bom lotil pomembnega. Ne bo šlo, nisem razpoložen.« Zveni znano? A ravno tukaj se skriva čar samodiscipline: ni bistvo v tem, da teh misli nimamo – ampak da jih prepoznamo in se kljub njim premaknemo naprej. Ne s silo, ampak s prijazno odločnostjo: »Vem, da bo moj dan bolj poln smisla, če začnem s tem, kar sem se namenil narediti.« Dolgo časa sem odlašala s pisanjem blogov in urejanjem fotografij. Vedela sem, da mi pisanje pomaga razmišljati, a sem vedno našla nekaj »pomembnejšega« za postoriti. Neko jutro sem si rekla: “Kaj pa če ne čakam več, da bo pravi trenutek? Kaj če je to, kako se počutim zdaj, čisto dovolj?” Takrat sem začela pisati. Ko delamo iz notranje želje, pride drug zagon, drug notranji občutek. Ne počnemo stvari zgolj zaradi šefa, rokov ali pričakovanj drugih. Takrat je delo kot nežen ples s samim seboj. Morda ne vedno lahkoten – a vsekakor smiseln. V tem je razlika. Kadar delujemo iz notranje motivacije, nam samodisciplina ne jemlje energije – daje nam jo. Daje nam občutek lastne moči in povezanosti s sabo. Povabim te, da se vprašaš: Česa se že dolgo želiš lotiti, pa si govoriš, da ni pravi čas? Kateri izgovor se ti najpogosteje pojavi? Kaj bi se zgodilo, če bi danes naredil prvi mali korak brez pritiska popolnosti? Samodisciplina ni cilj - je pot, kjer so dobrodošle vse male radosti. Na otip prijetna skodelica dišeče kave ali slastnega čaja pred začetkom naloge. Kratek sprehod, kjer izdihnem vse skrbi in me svež zrak poživi. Še posebej pa je radosti poln občutek: »Kar sem rekla, sem tudi storila!« To je darilo samodiscipline – občutek integritete, zvestobe sebi, skladnosti besed z dejanji. Ko se zvestoba sebi večkrat ponovi, življenje postane bolj polno, bolj tvoje. Zato te vabim, da danes narediš en majhen korak zase. Ni treba, da je velik. Prepoznaj en izgovor, ki te pogosto ustavi in naredi korak mimo njega. To je samodisciplina v akciji, korak proti življenju, ki je polno – ne dolžnosti, ampak tebe.

Pot uresničevanja

Po vesna • 14. maj 2025
Nekaj posebnega je v trenutku, ko se z daljšega potovanja vrnemo domov. Ko stopimo čez domači prag, vemo, da se je nekaj v nas premaknilo. Morda smo na poti doživeli stik z naravo, ki nas je popolnoma umiril. Morda smo opazili, kako se v tuji deželi ljudje znajo ustaviti, začutiti trenutek in se iz srca nasmejati. In morda smo se prvič po dolgem času vprašali: kako bi želel živeti, ko se vrnem domov? Potovanja nas odmaknejo od rutine in nas odprejo novemu. A pravo potovanje se začne šele, ko se vrnemo – takrat, ko imamo priložnost, da to novo resničnost prenesemo v svoje vsakdanje življenje. Vse, kar nas je na poti ganilo, navdihnilo, premaknilo – lahko postane del našega vsakdana. Ne vse naenkrat. Korak za korakom. Kaj si želiš ohraniti od svojega zadnjega potovanja? Kaj si tam doživel, kar ti je dalo občutek živosti? Je to jutranji sprehod brez telefona v roki? Je to pogovor brez naglice, z očmi v očeh? Je to spontan ples ob cesti ali večerna tišina, ki diši po miru? Povabim vas, da si vzamete list in beležko ter si zapišete. Kaj konkretno lahko danes naredim, da bo moj dan bolj podoben tistim dnem na poti, ko sem se počutil res živo? Kaj me doma najpogosteje ustavi pred tem, da bi živel tako, kot si res želim? Uresničevanje ni velik projekt. Je nekaj, kar se dogaja v drobnih odločitvah: namesto da hitiš, se ustaviš. Namesto da nekaj preložiš, narediš prvi mali korak. Namesto da greš mimo, pogledaš človeka v oči. Tako, kot smo na potovanju z zanimanjem opazovali ljudi okoli sebe, lahko zdaj z enako pozornostjo gledamo ljudi v svojem življenju. Katera majhna sprememba v tvoji dnevni rutini bi ti danes pomagala živeti bolj v skladu s sabo? Več gibanja, manj odlašanja. Več pozornosti na čute, več umirjenosti. Manj hitenja, več pesmi in smeha.  Vrnitev domov ni konec potovanja, ampak povabilo k novi poti — poti uresničevanja. Tisti del potovanja, ki ga zdaj pišeš doma, v svojem vsakdanu, med svojimi ljudmi. Ne čakaj, da bo lažje ali bo trenutek bolj pravi. Uresniči že danes tisto, kar si s poti prinesel kot dragoceno sporočilo. Kako boš danes naredil prostor za tisto, kar si se na potovanju odločil uresničiti? Če želiš raziskati svojo POT URESNIČEVANJA s podporo coachinga, si vabljen, da mi pišeš. vesna@intia.si